Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Krepitev skrajnih desnih strank ogroža pravice žensk in jih potiska v nekdanje patriarhalne vzorce, se strinja Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žensk. Organizacija s skoraj 80-letno tradicijo skuša na različne načine krepiti samozavest koroških Slovenk, da bi dejavneje nastopile tudi na političnem prizorišču. Šola na daljavo učencem povzroča različne težave in vpliva na zelo pomembno socializacijo, opozarja Primož Strani, ravnatelj izobraževalnega zavoda Jožef Štefan iz Trsta. Sporočilo, ki ga dobivajo dijaki z odprtimi trgovskimi centri in zaprtimi šolami, ne more biti spodbudno, dodaja. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa predstavlja še nekaj projektov, pomembnih za porabske Slovence in krepitev njihovega položaja. Kako pa je z nadzorom programov, ki jih financira madžarska vlada? Prisluhnite!
Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pojasnjuje, kakšno je življenje žensk v Porabju in kako se zaostrujejo ukrepi ob slabšanju epidemičnih razmer. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem doktorica Barbara Riman med drugim spregovori o pasteh, ki jih narodnim skupnostim postavlja načrtovani popis prebivalstva. Mlada beneška Slovenka Elza Manig, ki se je odločila obuditi domačo kmetijo, predstavlja svetel žarek in obuja upanje za ustavitev izseljevanja rojakov. Zakaj se je odločila za vrnitev domovj? Lektorica za slovenski jezik na graški univerzi Laura Fekonja pa pove več o zagotavljanju enakopravnosti na univerzi, zanimanju za študij slovenščine v Gradcu in spletnih literarnih večerih, ki jih pripravljajo ob dnevu žena. Prisluhnite!
Koroški Slovenci so na lokalnih volitvah na avstrijskem Koroškem sodelovali na kandidatnih listah različnih strank, največ jih je bilo med kandidati Enotne liste. Kako uspešni so bili in kaj je bilo v ospredju tokratne volilne kampanje, pojasnjuje odgovorni urednik tednika Novice Sebastjan Trampusch. S predsednikom porabske Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo tudi o popisu prebivalstva, ki so ga na Madžarskem zaradi epidemije preložili na prihodnje leto. To je dobro, pravi, saj se bodo tako lahko bolje pripravili nanj. Gostimo goriškega glasbenika, skladatelja in zborovodjo Patricka Qauggiata, ki je za svoj bogat opus dobil priznanje ob slovenskem kulturnem prazniku. Z rojakom iz Opatije Borisom Lahom pa obujamo spomine na njegovega očeta, arhitekta Zorka Laha, ki je med drugim notranje opremil Titovo ladjo Galeb.
Na avstrijskem Koroškem so se učenci pred tednom dni vrnili v šolske klopi. Pouk je prilagojen, razredi razdeljeni, testirajo se tudi učenci. Spremenjen izobraževalni sistem ni enostaven, ugotavlja ravnateljica Slovenske gimnazije v Celovcu Zalka Kuchling, naša tokratna gostja, je pa zelo pomemben. V Furlaniji – Julijski krajini učenci nadaljujejo s poukom v glasbenih šolah. Živahno je tudi v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, kjer načrtujejo nove projekte. Kakšne, pojasnjuje ravnateljica Aleksandra Schettino. Gostimo mladega profesorja biologije in kemije z Reke Lea Šamanića. Dejavno se je vključil v Slovenski dom Bazovica, da bi, pravi, prispeval k okrepitvi slovenskega jezika v širšem okolju. Pridružimo se tudi murskosoboški potujoči knjižnici, ki že več kot 20 let s slovenskimi knjigami razveseljuje rojake v Porabju. Kako to počnejo med pandemijo, sprašujemo vodjo potujoče knjižnice Jano Balažic.
Začnimo z udejanjanjem vsega, kar je zapisano, pravi novi predsednik paritetnega odbora Marko Jarc ob 20-letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Uresničevanje zakonskih zavez je pod drobnogledom v tokratni oddaji. Spominjamo se začetkov časopisa Porabje. Prva številka je namreč izšla pred 30 leti. Časi so bili težki, hkrati pa so bili lepši, se spominja Marijana Sukič, odgovorna urednica tednika Porabje. Zakaj? S predsednico graškega kluba slovenskih študentk in študentov Jero Jagodic se pogovarjamo tudi o dražbi umetniških del za prenovo prostorov kluba. O svojih izkušnjah z vpisom in s študijem v Sloveniji pripoveduje Ivana Hussu iz kluba zamejskih študentov. Bodočim brucem svetuje, naj dobro preberejo razpis in se odločijo za študij, ki jih res veseli.
Oddaja je poklon slovenskim kulturnim ustvarjalcem iz sosednjih držav. Gostimo koroško slovensko likovno umetnico Tanjo Prušnik, prvo predsednico društva avstrijskih likovnih umetnikov. Goriški pesnik in glasbenik David Bandelj predstavi svojo najnovejšo pesniško zbirko Enajst let in pol tišine. Slovesnosti ob kulturnem prazniku tokrat potekajo virtualno, tudi v Porabju. Kaj so pripravili tam živečim rojakom, pojasnjuje sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek. Na Reki, ki se ponaša z nazivom Evropska prestolnica kulture, preverjamo, koliko od načrtovanih dogodkov so izpeljali in kako. Prisluhnite!
Senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc se je znašla v središču medijske pozornosti zaradi prestopa v novoustanovljeno skupino Evropeistov. Za ta korak se je odločila, da bi med drugim, kot pravi, preprečila vzpon desnice na oblast. Kako so njeno potezo sprejeli Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini, nas zanima v tokratni oddaji. Predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc pojasnjuje, kako so v novi 4-letni akcijski načrt za narodne skupnosti, sprejet je bil tik ob koncu lanskega leta, vključeni Slovenci na Hrvaškem. S predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo, kako so v tej krovni organizaciji porabskih Slovencev prilagodili svoje načrte, in gostimo poslovodji dveh pomembnih kulturnih središč koroških Slovencev. Prevajalka Julija Schellander-Obid je maja lani prevzela vodenje K in K centra v Šentjanžu v Rožu. V Pliberku pa je bil novembra za vodjo Kulturnega doma imenovan Primož Kokovica. Oba se strinjata, da so že tako veliki izzivi v teh razmerah postali še večji.
Na avstrijskem Koroškem bodo konec februarja potekale lokalne volitve. Kampanjo pa bodo, kot kaže, spremljale tudi mazaške akcije. Koga motijo krajevna imena v slovenskem jeziku in ali lahko na ta način politične stranke in skupine še prepričajo volivce na avstrijskem Koroške? Odgovore iščemo pri Gabrielu Hribarju predsedniku Enotne liste, ki na lokalni ravni zastopa koroške Slovence. Pisana promlad že 11. leto zapored uspešno spodbuja učence na avstrijskem Koroškem k pisanju v slovenskem jeziku. Letos je izziv še večji. Kako pa je uspel 1. literarni natečaj, ki ga je pripravila Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, pojasnjuje predsednik strokovne žirije, lektor za slovenski jezik dr. Klemen Lah. Turizem je zaradi epidemije ena od najbolj prizadetih gospodarskih panog. Kako težave rešujejo v Italiji, pojasnjuje Aljoša Ota, predstavnik Slovenske turistične organizacije v Milanu. S predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem Andreo Kovacs pa se pogovarjamo tudi o skupnem gospodarskem prostoru. Prisluhnite!
Kako bo načrt italijanske vlade za okrevanje po pandemiji, vreden skoraj 223 milijard evrov, spodbudil gospodarstvo v Furlaniji – Julijski krajni? Kaj si lahko obeta slovenska narodna skupnost, sprašujemo direktorja Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta Andreja Šika. Pandemija je ustavila kulturno dejavnost. Občinstvo, ki potrebuje prireditve, bo težko pritegniti nazaj. Tega se zaveda tudi Zalka Kelih Olip, tajnica Krščanske kulturne zveze iz Celovca, ki se je upokojila po 40 letih dela v tej krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev. Za porabske Slovence je poleg kulturnega delovanja in izobraževanja zelo pomemben gospodarski razvoj. Bi lahko Porabje še letos dobilo tudi del slovenske razvojne pomoči? Odgovarja generalna konzulka RS v Monoštru Metka Lajnšček. Prisluhnite!
Dan emigranta, tradicionalno srečanje Slovencev Videmske pokrajine, zdomcev in prijateljev iz Posočja, je bil letos v znamenju 20-letnice zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Zakon je pomenil novo obdobje za Slovence v Videmski pokrajini. Zakaj, lahko slišite v tokratni oddaji. Čestitamo časopisu Porabje, ki bo če mesec dni praznoval 30-letnico delovanja. O načrtih Novic, osrednjega tednika koroških Slovencev, se pogovarjamo z njegovim glavnim urednikom in direktorjema izdajatelja. Novice so lansko leto po dolgem času zaključile brez izgube in obeti za letos so spodbudnejši, vendar pa tako želene finančne stabilnosti še ni na obzorju. Kako pa bo s praznovanjem 20-letnice Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja? Prisluhnite!
Kaj Slovencem v sosednjih državah prinaša novo leto? O tem se pogovarjamo s senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc in poslanko v hrvaškem saboru Barbaro Antolić Vupora. Naša gostja je tudi zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss. Tako kot na Hrvaškem se tudi v Porabju pripravljajo na zelo pomemben popis prebivalstva. Kako rojake spodbuditi, da se bodo bolj zavedali svojih korenin in se javno opredelili za pripadnike narodne skupnosti, je velik izziv. Velik izziv pa je pred 75 leti predstavljal tudi radijski prenos javne prireditve v Borovljah. Takrat se je na Radiu Celovec prvič zaslišala slovenska beseda. O pomembnem jubileju slovenskega sporeda ORF več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Nenavadno leto končujemo z glasbo. Tonč Feinig, skladatelj, pianist in vokalist, je avgusta letos skupaj z Big Bandom RTV Slovenija nastopil na festivalu Carinthischer Sommer v dvorani ob Osojskem jezeru. Imeli smo srečo, da smo lahko koncert izpeljali pred publiko, pravi znani koroški slovenski glasbenik, reden gost festivala. Ob 100. obletnici plebiscita je k sodelovanju povabil Big Band RTV Slovenija, ki letos obeležuje75-letnico delovanja in je ena najstarejših tovrstnih glasbenih zasedb v Evropi. Skoraj 800 glavo občinstvo so navdušili s priredbami skladb, večino izdanih na albumu Shine, prvem, kjer se je Tonč Feinig predstavil tudi kot vokalist. Prisluhnite jim!.
Po skoraj 150 letih se slovensko zadružno bančništvo na avstrijskem Koroškem končuje. Delničarji Posojilnice Bank so na občnem zboru prenesli bančne posle na novo delniško družbo in tako omogočili zaključek prodaje banke britanskemu finančnemu skladu. Negotovosti je zdaj konec, pravi odvetnik Rudi Vouk, prepričan v potencial dvojezične banke. Ustavimo se na Opčinah pri Trstu, kjer je bila pred 79 leti ustreljena peterica domoljubov, obsojenih na drugem tržaškem procesu. Na kraju spomina končno nastaja Park miru. Z beneško Slovenko Ado Tomasetig, zbirateljico in pripovedovalko pravljic, se pogovarjamo o bogatem pripovednem izročilu Benečije in »pravcah«, ki so, kot pravi, pot do naših korenin in duše naše kulture. Pisatelj in gledališčnik Milivoj Miki Roš pa spregovori o porabskem ljudskem izročilu, ki ga je vpletel v svojo najnovejšo novelo Železna zibelka
Likovni umetnik Valentin Oman velja za enega najbolj priznanih koroških slovenskih umetnikov, ne le na avstrijskem Koroškem, temveč tudi šriše v Avstriji in seveda Sloveniji. Ob 85 rojstnem dnevu si želi, kot pravi, še nekaj več časa za delo. O ustvarjanju v tem nenavadnem letu, razstavah, povezanih tudi z dvojezičnimi napisi, o človeku in njegovi minljivosti, ki jo vseskozi postavlja v ospredje, pripoveduje v tokratni oddaji. Črto pod zgodovinsko leto potegne slovenski generalni konzul v Trstu Vojko Volk. Dekanja reške pravne fakultete Vesna Crnić Grotić pojasnjuje priporočila odbora ministrov Sveta Evrope, po katerih mora Hrvaška storiti več za učenje in promocijo jezikov narodnih skupnosti. Gostimo pa tudi Nikoletto Vajda-Nagy, sourednico letošnjega Porabskega koledarja. Prisluhnite!
Pred 35 leti je v Rožeku na avstrijskem Koroškem vrata odprla galerija, v kateri so svoja dela razstavljali številni ugledni in mednarodno prepoznavni likovni umetniki, tudi iz Slovenije. Kako je v naselju z manj kot 2000 prebivalci zaživela tako pomembna galerija, pojasnjuje ustanoviteljica Marija Šikoronja. Povabimo vas na virtualni ogled retrospektivne razstave del Klavdija Palčiča. Ob njegovi 80-letnici so se mu v goriškem Kulturnem domu poklonili z razstavo in tako obeležili tudi 39-letnico svojega delovanja. Pandemija covida-19 je spodbudila k iskanju novih kreativnih interaktivnih rešitev. To velja tudi za učitelje in profesorje. Kako se je v spremenjenih razmerah znašel Miroslav Gradečak, ki poučuje slovenski jezik na Drugi varaždinski gimnaziji in v srednji šoli v Čakovcu? O pouku na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku in kreativnosti učencev pripoveduje učiteljica-asistentka Valentina Novak.
Založbe so se v času pandemije znašle v težkem položaju, še posebej to velja za manjše založbe, med katere sodijo tudi slovenske založbe v sosednjih državah. Kako jih rešujejo? Kakšna je njihova letošnja knjižna bera? O tem več v tokratni oddaji, v kateri predstavljamo knjižni dar Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss pa se pogovarjamo o njenem trenutnem delu v parlamentu v Budimpešti in popisu prebivalstva, ki bo potekal prihodnje leto. Pomembno je, da se čim več ljudi opredeli za Slovence, četudi jezika ne govorijo dobro, pravi.
M. A. J. – Mreža Alpe Jadran je projekt povezovanja mladih rojakov iz sosednjih držav, ki uspešno deluje že tretje leto. Še več, pridružujejo se tudi mladi rojaki iz sveta, kar se je pokazalo na spletni sklepni prireditvi, posvečeni glasbi. Več o zaključku letošnjega virtualnega druženja mreže Maj v tokratni oddaji. Z vodjo projekta Vesno Hodnik iz Slovenske gospodarske zveze iz Celovca potegnemo črto pod v vseh pogledih posebno leto. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem se je, razmeram primerno, sestala virtualno. O soočanju z aktualnimi težavami in novih načrtih pripoveduje predsednica Barbara Riman. O delu z učenci na monoštrski gimnaziji na daljavo se pogovarjamo z učiteljem slovenskega jezika Norbertom Gerencserjem. Predstavimo pa tudi nagrajene magistrske naloge, povezane s Slovenci v sosednjih državah. Raziskovalni izzivi so bili raznoliki in zelo aktualni.
Ukrepi za omejitev širjenja okužb se tudi v sosednjih državah še naprej zaostrujejo. Furlanija – Julijska krajina je od konca tedna oranžne in ne več rumene barve, kar pomeni, da se tudi tam razmere slabšajo. Kaj to pomeni za športno dejavnost, pojasnjuje Ivan Peterlin, predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, letos praznuje 50-letnico delovanja. V Avstriji, kjer se javno življenje vnovič zaustavlja, so v začetku novembra zaprli hotele. Kako je pandemija prizadela Hotel Stara Pošta na Bistrici na Zilji, se pogovarjamo z lastnico Pepco Druml. Ustavimo se v Porabju, kjer so morali zaradi bolezni zapreti dvojezično osnovno šolo v Števanovcih. Zanima pa nas tudi, kako je s poukom slovenskega jezika na Reki in v Istri.
Skrb za mlade rojake je ena temeljnih nalog slovenskih društev in zvez v sosednjih državah. V Slovenskem domu na Reki so uspeli pripraviti dvodnevno druženje otrok. Jesen v Bazovici je navdušila učence in organizatorke. Gostimo Almo Hlede, ki se je vrsto let trudila za pouk slovenščine v Kanalski dolini. Zadovoljna je, kot pravi, saj so obeti za prihodnost dobri. Tednik Slovencev Videmske pokrajine Novi Matajur praznuje 70-letnico izhajanja. O vlogi časopisa se pogovarjamo z odgovornim urednikom Mihom Obitom. Dobre novice za časopis Novice. Osrednji tednik koroških Slovencev si lahko po letih negotovosti zdaj vendarle obeta finančno stabilnost, pravi predsednik programskega sveta Novic Danilo Katz. Kakšni pa so obeti, da Posojilnica Bank ostane dvojezična? Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pa pojasnjuje, kakšne gospodarske ukrepe za blažitev posledic pandemije sprejema Orbanova vlada. Prisluhnite!
Skrb za mlade rojake je ena temeljnih nalog slovenskih društev in zvez v sosednjih državah. V Slovenskem domu na Reki so uspeli pripraviti dvodnevno druženje otrok. Jesen v Bazovici je navdušila učence in organizatorke. Gostimo Almo Hlede, ki se je vrsto let trudila za pouk slovenščine v Kanalski dolini. Zadovoljna je, kot pravi, saj so obeti za prihodnost dobri. Tednik Slovencev Videmske pokrajine Novi Matajur praznuje 70-letnico izhajanja. O vlogi časopisa se pogovarjamo z odgovornim urednikom Mihom Obitom. Dobre novice za časopis Novice. Osrednji tednik koroških Slovencev si lahko po letih negotovosti zdaj vendarle obeta finančno stabilnost, pravi predsednik programskega sveta Novic Danilo Katz. Kakšni pa so obeti, da Posojilnica Bank ostane dvojezična? Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pa pojasnjuje, kakšne gospodarske ukrepe za blažitev posledic pandemije sprejema Orbanova vlada. Prisluhnite!
Neveljaven email naslov