Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Rojaki so v tem pristaniškem mestu pustili številne sledi. Gostimo nekdanjega predsednika društva Bazovica Vitomirja Vitaza. Ogledamo si zapuščino poslovneža, ladjarja, mecena in politika Josipa Gorupa, lastnika številnih znanih reških stavb. Sprehodimo se po ulicah, ki nosijo imena Slovencev ter se ustavimo v Hrvaškem narodnem gledališču Ivana Plemenitega Zajca, v katerem so delovali številni rojaki.
Po nekoč skoraj zapuščeni beneški vasici Topolove nas popelje trojica mladih rojakov, ki se je v njej za stalno naselila. Vas dojemajo kot hišo in tako tudi živijo. Kaj to pomeni, nas zanima v oddaji, ki jo v celoti posvečamo Slovencem v Furlaniji – Julijski krajini. Ustavimo se v Špetru, kjer z negovanjem starih običajev odganjajo zlo. Gostimo Matejo Černic in Matejo Jarc, zborovodji dekliške vokalne skupine Bodeča Neža. Tržaška zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc pa predstavita monografijo »Ogenj, ki je zajel Evropo« o pred 101 letom požganem Narodnem domu v Trstu.
Oddajo v celoti posvečamo Slovencem v Porabju. Od najmlajših, ki so na jezikovnih taborih izboljševali svoje znanje slovenskega jezika in ob tem spoznavali Kekčevo deželo, do planincev, ki so se tudi letos podali na najvišji slovenski vrh. Jim je uspelo? Predstavimo Januša Küharja, znanega in za porabske rojake zelo pomembnega duhovnika, in se ustavimo v trgovinici lokalnih produktov, ki je odprla vrata na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku.
Preverjamo poletni utrip na avstrijskem Koroškem. Pridružimo se mladim umetnikom na Rebrci in udeležencem tedna jezika in športa v Šentjanžu v Rožu, kjer je odziv letos presegel vsa pričakovanja. Ustavimo se v dolini Lepene pri Železni Kapli. Kdaj bodo Sveče in Mače vendarle dobile dvojezične krajevne table? Tatjana Feinig, ki je dosegla sprejetje odloka v občinskem svetu Bistrice v Rožu, napoveduje, da bodo table postavili brez posebnih najav. Zakaj? Prisluhnite!
Zdajšnja italijanska vlada se zaveda, da bo treba rešiti odprta vprašanja s slovensko narodno skupnostjo, ugotavlja senatorka Tatjana Rojc. O uporu proti nacizmu na avstrijskem Koroškem in negovanju kulture spominjanja se pogovarjamo z Evo Hartmann in dr. Danielom Wuttijem, članoma pomlajenega vodstva društva Peršman. Odpravimo se v Pulj, kjer so ob 20-letnici delovanja društva Istra odkrili spominsko ploščo Ivanu Cankarju, in v Zagreb, kjer so ob 30-letnici Slovenije odkrili doprsni kip Bojana Stupice. V Novigradu obiščemo prvo knjižnico na plaži v hrvaški Istri. V Porabju pa se pridružimo nosilcem slovenske olimpijske bakle. Dež ni ustavil rojakov, ki so jo navdušeno ponesli po porabskih vaseh.
Osamosvojitve Slovenije se živo spominjajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Kako so tedanje razmere spremljali in kako doživljali? Kaj so jim prinesla tri desetletja samostojne države in kaj si želijo? O tem razmišljajo novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence in gospodarstvenik Edi Kraus, oba iz Furlanije – Julijske krajine, dolgoletni predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, koroški slovenski odvetnik Matevž Grilc, vodja celovškega Unikuma Emil Krištof, novinarka z Reke Marjana Mirković in predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbara Riman. Prisluhnite!
Delovanje Radia Agora, dobitnika Rizzijeve nagrade za medkulturno sporazumevanje in sožitje na avstrijskem Koroškem, dokazuje, da so svobodni mediji in neodvisno pravosodje ključni za demokracijo. Kako 30 let Slovenije vidi predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Benjamin Wakounig in kakšne spomine na osamosvojitev ima predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc? Predstavljamo Jezik na klik, projekt Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu in centralnega urada za slovenski jezik. V Porabju pa se pridružimo murskosoboškemu Bibliobus, ki že 20 let pomaga pri širjenju bralne kulture.
Z ravnateljico tržaškega liceja France Prešeren Loredano Guštin potegnemo črto pod še eno nenavadno šolsko leto. Odvetnik Matevž Grilc, dolgoletni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in dobitnik tokratne Tischlerjeve nagrade, razmišlja o zgodovini in sedanjosti koroških Slovencev. Kako se obuja kulturno življenje v Porabju, pojasnjuje predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs. Marko Pogačar, eno vidnejših imen sodobne hrvaške književnosti, pa razmišlja o literaturi, uporu, svojih slovenskih koreninah in identiteti.
Koroškemu slovenskemu okoljevarstveniku Štefanu Merkaču dela nikoli ne zmanjka. Gšeft je najnovejši projekt, ki ga je zagnal skupaj s tremi rojaki v Šmihelu pri Pliberku. Predsednica kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi Luigia Negro pripoveduje o dogajanju v Reziji, kjer težko pričakujejo obiskovalce. V Slovenskem domu Bazovica na Reki se pridružimo udeležencem Goranove pomladi, najstarejše pesniške prireditve na Hrvaškem. Županja Sakalovcev Valerija Rogan pa med drugim pojasni, kaj načrtujejo v tej porabski občini v prihodnjih mesecih.
Tržaški slovenski glasbenik, harmonikar Denis Novato je postal vitez italijanske republike. Je namreč dobitnik visokega odlikovanja – red za zasluge - za dosežke na kulturnem in socialnem področju. Madžarsko odlikovanje za narodne skupnosti je tokrat dobil porabski Slovenec Šandor Bedič. Letošnje leto je čudovito tudi za družino Gotthardt. 25-letna literatka Verena Gotthardt je nominirana za nagrado Ingeborg Bachmann. Oče Vincenc Gotthardt pa se je z literarnim prvencem uvrstil med peterico finalistov za nagrado Kresnik. Prisluhnite jim!
Tržaški slovenski literat Marko Kravos je postal vitez italijanske republike. Predsednik Mattarella ga je namreč odlikoval z "Redom za zasluge" na kulturnem, umetniškem in družbenem področju. V Slovenski študijski knjižnici v Celovcu v projektu Bralna značka sodelujejo več kot 40 let. Z Danico Bojković, predsednico društva Ajda iz Umaga, potegnemo črto po 10-letnico delovanja. Z oblikovalko umetniške keramike Leo Bernetič Zelenko pa se pogovarjamo o Grožnjanu, nekoč mestu umetnikov, ki to ni več. Kako pa je z razvojnim programom slovenskega Porabja?
66 let po podpisu avstrijske državne pogodbe nas zanima, kako so z uresničevanjem pravic, zapisanih v 7. členu, zadovoljni Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Preverjamo, kako je bila na lokalnih volitvah na Hrvaškem uspešna peščica rojakov in rojakinj, ki so kandidirali na različnih listah. Epidemija je pouku slovenščine postavila dodatne izzive. Odziv nanje so lahko tudi primeri dobrih praks. Pred veliki preizkušnjami so v teh časih kulturne ustanove. Goriški Kulturni dom, ki praznuje 40-letnico delovanja, odprtih vrat začenja z obeleževanjem jubiljeja. Kaj pa si od letošnje kolesarske dirke po Italiji obetata obe Gorici?
Z izboljšanjem razmere v Furlaniji – Julijski krajini se postopoma vrača tudi kulturno življenje. Odpirajo se gledališča in slovenski kulturni domovi. Ob bližajoči se 66. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe z znamenitim 7. členom se o . Kaj je botrovalo temu pomembnemu členu in kako je s slovensko notifikacijo nasledstva pogodbe, aktualno že 30 let, se pogovarjamo z dr. Borisom Jesihom in dr. Danijelom Grafenauerjem. Gostimo Dunjo Siuc Valković, dejavno rojakinjo z Reke, ki med drugim kandidira na lokalnih volitvah. Pridružimo se članicam likovne skupine v reški Bazovici. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa med drugim spregovori o projektu, namenjenem finančni podpori porabskim podjetnikom.
Na lokalnih volitvah, ki bodo na Hrvaškem potekale sredi maja, se za vodenje Varaždinske županije poteguje tudi saborska poslanka, rojakinja Barbara Antolić Vupora. Zakaj se je odločila za kandidaturo in kakšne možnosti ima za izvolitev? Predstavljamo projekt Spomeniki prihodnosti, namenjen ohranjanju spomina na boj proti nacifašizmu v Furlaniji -Julijski krajini. Podrobneje tudi o letošnjih načrtih Mreže Alpe - Jadran, ki povezuje mlade Slovence iz vseh štirih sosednjih držav, in o projektu Poglej čez, namenjenem čezmejnim praksam. Zanima nas tudi, kaj pomeni selitev monoštrske gimnazije, najstarejše posvetne gimnazije v Železni županji, pod okrilje cerkve. Kako bo tam v prihodnje s poukom slovenščine? Prisluhnite!
Kaj je koroškim Slovencem prinesel celovški kompromisni dogovor, podpisan pred 10 leti? Kako so do dvojezičnih krajevnih tabel prišli v Šentjakobu v Rožu? Gostimo podpredsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in reške Bazovice doktorico Jasmino Dlačić. Z ravnateljico Agico Holec se pogovarjamo o razmerah na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, s tržaškim psihologom in psihoterapevtom Iztokom Spetičem pa tudi o premikih, ki jih je v Italiji na področju psihološke pomoči učencem spodbudila epidemija.
S slovesno otvoritvijo Feiglove knjižnice v Trgovskem domu v Gorici se začenja novo obdobje ne le za tam živečo slovensko narodno skupnost. Goričane bosta jeseni skupaj obiskala tudi predsednika Slovenije in Italije. Kaj pristojni ministrici sporočajo Slovenci na Hrvaškem? Zveza Slovencev na Madžarskem bo mladim, ki načrtujejo študij v Sloveniji, pomagala pri učenju slovenskega jezika. Prav mladi rojaki na Madžarskem imajo s slovenščino največ težav. To je pokazala tudi raziskava o jezikovnih profilih mladih v zamejstvu. Kakšne so ugotovitve? Prisluhnite!
V Avstriji je samotestiranje učencev in dijakov postalo uveljavljena praksa. Kako jim je to uspelo, pojasnjuje ravnatelj ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilo Katz. Lojze Dolinar je prvi koroški Slovenec na mestu podžupana Celovca. Kaj je največji izziv in kako bo z dvojezičnostjo v mestu, kjer živi največ koroških Slovencev? Na Reki obiščemo Hišo otrok, enega izmed uspešnih projektov Evropske prestolnice kulture. Spregovorimo o razstavi »Z ognjem in mečem. Italijanska okupacija Jugoslavije 1941 – 1943«, namenjeni soočenju Italije s fašističnimi zločini, in se posvetimo zgodovini monoštrske gimnazije, ustanovljene 1893, prve na območju nekdanje Slovenske krajine.
Tradicionalni koncert Koroška poje, ki ga pripravlja Krščanska kulturna zveza, je bil zaradi ukrepov, ki onemogočajo zbiranje in zborovsko petje, virtualen. Na koncertu, ki so ga posneli v Kulturnem domu Pliberk, so tokrat nastopili znani koroški slovenski solisti, med njimi uveljavljeni operni pevke in pevci, ter instrumentalisti. Slovenske ljudske pesmi, skladbe znanih skladateljev in popevke so se prepletale z deli pesnic in pesnikov z obeh strani Karavank. Posnetek koncerta, ki so ga premierno prek spleta predvajali 14. marca letos, predvajamo v tokratni oddaji.
Konec julija bo minilo 170 let od ustanovitve Mohorjeve družbe. Celovška Mohorjeva danes ni le založba in knjigarna. Ena njenih pomembnejših dejavnosti je dvojezična vzgoja in izobraževanje. Kakšna ustanova je postala Mohorjeva družba in kaj pomeni za koroške Slovence, pojasnjuje direktor dr. Karl Hren. Gostimo režiserko Jasmin Kovic, goriško Slovenko, ki se poklicno ukvarja z režijo gledaliških in glasbenih predstav, muzikalov in opere, podpisala pa se je tudi pod film ob 20 letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Porabski Slovenci lahko v Čepincih enkrat tedensko opravijo hitri test na okužbo z novim koronavirusom. Kako so sprejeli to možnost? Prisluhnite!
Organizacije Slovencev v Italiji bodo morale, kot kaže, za svoje delovanje najemati posojila. Denar, ki jim ga namenja država, naj bi namreč dobivali po obrokih. Gre za še enega v vrsti birokratskih zapletov, tipičnih za Italijo, pravi naš gost, deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Livio Semolič, vrsto let vpet tudi v vračanje in obnovo za skupnost zelo pomembnih narodnih domov v Gorici in Trstu. Občina Dolina in Občina Hrpelje-Kozina obeležujeta 40-letnico prve Odprte meje, posebej pomembne v časih zaprte meje. Avstrija se je dobro odrezala pri pomoči v pandemiji prizadetemu gospodarstvu, je prepričan dr. Marian Wakounig. Kljub temu pa razmere tudi pri naših severnih sosedih niso spodbudne. Kakšne ukrepe so sprejeli pristojni, kako je prizadetim na pomoč priskočila davčna uprava? Kako pri življenju ohranjajo kulturna društva? Prisluhnite!
Neveljaven email naslov