Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
O čezmejnem sodelovanju in projektih Geoparka Karavanke, ki povezuje 14 koroških občin z obeh strani meje, pripoveduje Milan Piko, vodja Kulturnega doma Pliberk, prerpičan, da brez kulture ni kakovostnega turizma. V beneški Sloveniji in Reziji so vnovič odprli muzeje in informacijske točke, ki promovirajo slovenski jezik in kulturo. O delu v spremenjenih razmerah se pogovarjamo z Marino Černetič iz špetrskega Inštituta za slovensko kulturo, ki turiste vabi z dvema aplikacijama. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem ni našla kandidata, ki bi se na parlamentarnih volitvah na listi narodnih manjšin potegoval za mesto v saboru. Na listi SDP pa kandidira Barbara Antolič Vupora, predstavnica slovenske manjšine v varaždinski županiji, gostja tokratne oddaje. Pridružimo pa se tudi osmošolcem na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku, ki so se po treh mesecih pouka na daljavo srečali na valeti. Prisluhnite!
Predstavniki Slovencev iz Furlanije- Julijske krajine so predsednika Pahorja in pristojne ministre seznanili z aktualnimi razmerami. Kaj pričakujejo od slovenske vlade, nas zanima v tokratni oddaji. O čezmejnem sodelovanju in pomoči Avstrije občinam se pogovarjamo z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom. Kako je v spremenjenih razmerah z učenjem slovenskega jezika v Porabju, pojasnjuje učiteljica asistentka Valentina Novak, zadovoljna z odzivom učencev in staršev. Manj zadovoljni so na Reki, kjer so v okviru evropske prestolnice kulture načrtovali več kot 600 dogodkov. Kaj je ostalo od Luke raznolikosti? Prisluhnite!
Kako blizu je vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini, pojasnjuje slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. V Trstu je novo ločnico med Slovenci in Italijani postavila občinska uprava, ki je 12. junij razglasila za dan osvoboditve mesta izpod jugoslovanske zasedbe. Ta je, opozarja zgodovinar Jože Pirjevec, mesto dejansko osvobodila. Manj ovir in več sodelovanja po odprtju slovensko madžarske meje pričakujejo porabski rojaki. V Šentpetru na avstrijskem Koroškem pa rdeč trak, ki se vije skozi vas. S projektom Hranca/Grenz koroški slovenski umetnik, režiser Marjan Štikar opozarja na mejo, ki po 100 letih še vedno ločuje. In odzivi? Prisluhnite!
Šole v Furlaniji Julijski krajini do začetka novega šolskega leta ostajajo zaprte. Kako so se v spremenjenih razmerah znašli na dvojezični šoli v Špetru, pojasnjuje ravnatelj David Klodič. Pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami Slovenci na Hrvaškem iščejo svojega kandidata, ki bi jih zastopal v saboru. Kakšne možnosti imajo za uspeh, nas zanima v tokratni oddaji. Leto dni po prevzemu vodenja Zveze Slovencev na Madžarskem gostimo Andreo Kovacs in na avstrijskem Koroškem preverjamo, kako je z obujanjem kulturnega življenja.
Primorski dnevnik - edini dnevnik Slovencev v sosednjih državah - praznuje 75 let izhajanja. Skrb za povezanost slovenske manjšine v Italiji, zavezanost jeziku in odpiranje novih poti – poslanstvo Primorskega dnevnika – ostaja nespremenjeno, pravi odgovorni urednik Igor Devetak. Učenci se vračajo v šolske klopi tudi na avstrijskem Koroškem. Kako poteka pouk in priprave na maturo, se pogovarjamo z ravnateljico Slovenske gimnazije v Celovcu Zalko Kuchling. Ustavimo se na Reki, kamor se v društvo Bazovica vrača tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Kölles Kiss pa pojasnjuje, kakšne spremembe prinašajo načrtovanje spremembe manjšinske zakonodaje.
Države sprejemajo več deset milijard evrov vredne ukrepe za blažitev posledic epidemije. Kako podjetjem in posameznikom pomaga Avstrija? O tem podrobneje s koroškim Slovencem doktorjem Marianom Wakounigom, regionalnim direktorjem za davke in carine pri avstrijskem finančnem ministrstvu in član krizne skupine. Preverjamo tudi, kaj se dogaja s Posojilnico bank, dobro znano tudi varčevalcem iz Slovenije. Kulturno življenje Slovencev v Italiji v času epidemije ni zamrlo. Preselilo se je na splet in domača dvorišča. To velja, kot lahko slišite, tudi za Majenco, priljubljeno etnološko prireditev v Dolini pri Trstu. Valeria Gašpar, ki se je pred 25 leti iz porabske Verice preselila v sosednje slovenske Čepince, pa pripoveduje o težavah, ki jih povzroča zaprta meja z Madžarsko. Prisluhnite!
V Italiji so šole zaprte že od konca februarja, kdaj se bodo odprle pa še vedno ni jasno. Kako so se s spremenjenimi razmerami soočile šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini, sprašujemo ravnateljico Znanstvenega liceja Franceta Prešerna iz Trsta Loredano Guštin. Zanima nas tudi, kako je s poukom na slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Kako so se v času epidemije prilagodile šola na avstrijskem Koroškem, se pogovarjamo z ravnateljem Evropske ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilom Katzem. Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec pa pojasnjuje, kako je z ukrepi in njihovim sproščanjem v Porabju pa tudi, kako je z zelo pomembnimi razvojnimi načrti.
Antifšizem, svoboda, mir, solidarnost, sožitje so vrednote, ki jih že skoraj pol stoletja skrbno neguje tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Te vrednote so vedno aktualne, je prepričana tudi predsednica zbora Rada Zergol, gostja tokratnih Sotočij. ustavimo se v Rižarni, kjer so na okrnjeni slovesnosti obeležili 75-letnico zmage nad nacifašizmom. O boju koroških partizanov v Avstriji, ki je pomembno vplival na življenje v naši severni sosedi, čeprav je bil dolga leta tabu tema, se pogovarjamo z Danilom Prušnikom, podpredsednikom Zveze koroških partizanov. Andrej Mohar pa pojasni, zakaj so točno 75 let po podpisu avstrijske izjave o nedovisnosti avstrijskega notanjega ministra pozvali k dokončni prepovedi shodov na Libuškem polju. Priusluhnite sogovornikom in pesmim TPPZ Pinko Tomažič!
Na poziv Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu za pomoč pri spopadanju s pandemijo so se odzvali porabski Slovenci. Kako, lahko slišite v oddaji, v kateri nadaljujemo s serijo koncertov Koroška poje.Tokrat se vračamo v leto 2016, ko je Slovenija praznovala 25. obletnico osamosvojitve. Krščanska kulturna zveza je zato koncert posvetila domovini. Takšen je bil tudi glasbeni izbor, v katerem so se prepletale slovenske narodne in ljudske pesmi ter pesmi znanih koroških slovenskih avtorjev. Kako je leta 2016 v poklon domovini pela Koroška lahko vnovič slišite v tokratni oddaji.
Krščanska kulturna zveza iz Celovca je 8. marca, tik preden so v Avstriji razglasili epidemijo, pripravila koncert z naslovom Luštno je vigred'. Posvetili so ga ženskam in se na njem spomnili dveh pred kratkim preminulih zborovodij. V celovškem Domu glasbe so letos nastopili skupina Akzent, mešani zbor Podjuna iz Pliberka, moški zbor iz Žitare vasi, mladinski zbor Slovenske gimnazije in Tonč Feinig. Ženska pevska zbora iz Sel in Krope pa sta ob spremljavi članov Slovenske filharmonije krstno izvedla Venec koroških ljudskih pesmi skladatelja Jožeta Gašperšiča. Kako je letos pela Koroška? Prisluhnite oddaji Sotočja!
Kako v teh časih živijo rojaki v sosednjih državah in kakšne ukrepe za omilitev posledic epidemije so sprejele pristojne oblasti na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji-Julijski krajini, nas zanima v tokratni oddaji. Podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Felix Wieser je prepričan, da je družba močna le, če je solidarna. Odgovorni urednik goriškega tednika Novi glas Jurij Paljk pa opozarja, da bo epidemija hudo prizadela tudi slovensko narodno skupnost v Italiji. Zanima nas, kako so se spremenjenim razmeram prilagodili porabski Slovenci, ki svoj osrednji tednik tiskajo v Sloveniji, in kako je trenutno na Reki, ki se ponaša z nazivom evropska prestolnica kulture. Prisluhnite!
Krščanska kulturna zveza iz Celovca je leta 2015 svoj tradicionalni koncert Koroška poje posvetila umetnicam na glasbenem, literarnem in likovnem področju. V celovškem Domu glasbe sta se pred petimi leti prepletli poezija Milke Hartman, Anite Hudl, Ivane Kampuš, Maje Haderlap in Verene Gothard ter slovenska ljudska glasba. Med drugim so nastopili mezzosopranistka Bernarda Fink, mešani pevski zbor Podjuna iz Pliberka, ženska pevska zbora Trta iz Žitare vasi in Rož iz Šentjakoba, Sonus trio in drugi. Večji del tega koncerta lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja je posvečena beneškim Slovencem in njihovi narečni poeziji. Čez namišljeno črto je bil naslov literarnega večera, ki ga je 3. program Radia Slovenija – program Ars - pripravil skupaj s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu in Inštitutom za slovensko kulturo v Špetru. Literarni večer in gledališko radijski cikel z naslovom Ars teatralis je z umetniško besedo povezal matico in rojake iz sosednjih držav. V muzeju SMO – Slovensko multimedialno okno – v Špetru Slovenov so se tako predstavile štiri domače pesnice, ki ustvarjajo tudi v narečju; Marina Cernetig, Claudia Salamant, Andreina Trusgnach in Margherita Trusgnach. V znamenju narečja in izročila beneške Slovenije je bila tudi glasba v izvedbi Davida Tomasetiga in Igorja Černa. Posnetek literarnega večera, ki je potekal 10.2. 2020, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Kako so se na zaprtje vrtcev in šol pripravili na avstrijskem Koroškem, pojasnjuje vodja oddelka za manjšinsko šolstvo Sabina Sandrieser. O ukrepih za pomoč kmetovalcem v Furlaniji-Julijski krajini se pogovarjamo s tajnikom Kmečke zveze Erikom Mastnom. Gostimo Alojza Hanžka, dolgoletnega vodjo gornjeseniške folklorne skupine, ki je za svoje delo dobil priznanje Železne županije. Na Reki pa si ogledamo razstavo slovenskega planinskega muzeja Korajža je ženskega spola, dopolnjeno še z dosežki hrvaških alpinistk.
Tudi za Furlanijo – Julijsko krajino veljajo strožji ukrepi za omejitev širjenja novega koronavirusa. Kako se z epidemijo sooča tamkajšnje gospodarstvo in kakšne olajšave pripravljajo? O tem v pogovoru z direktorjem Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrejem Šikom. Slovensko veleposlaništvo v Zagrebu je ob 8. marcu pripravilo pogovor o položaju žensk v družbi. Kako je z emancipacijo žensk na Hrvaškem, nas zanima v tokratni oddaji. Ustavimo se v Celovcu, kjer se je začelo uradno obeleževanje 100. obletnice koroškega plebiscita in je včeraj vnovič pela Koroška. Tradicionalno revijo Krščanske kulturne zveze so tokrat posvetili tudi ženskam. Dvojezična osnovna šola v Števanovcih je, da bi privabila nove učence, pripravila dan odprtih vrat. Kakšne prednosti prinaša šolanje na tej porabski šoli, pojasnjuje ravnateljica Agica Holec.
Požig Narodnega doma v Trstu je bil začetek fašizma v Evropi. Pojave, ki so pripeljali do njega, pa lahko opažamo tudi danes. To je eno od sporočil dokumentarnega filma TV Slovenija Požig, o katerem se pogovarjamo z avtorico Majdo Širca. Slovenski dom v Zagrebu je za 90 let skrbi za ohranitev in razvoj slovenstva na Hrvaškem prejel državno odlikovanje red za zasluge. O domu nekoč in danes tudi s pogledom v prihodnost razmišlja dolgoletni predsednik Darko Šonc. Z dolgoletnim predsednikom Slovenske športne zveze iz Celovca Marjan Velikom se pogovarjamo o pripravah na evropsko nogometno prvenstvo narodnih skupnosti, ki bo na avstrijskem Koroškem potekalo poleti. Ob zaključku projekta Transborders se v Potrni pridružimo Slovencem na avstrijskem Štajerskem, v Sakalovcih v Porabju pa zaplešemo s fašenki. Pridružite se nam!
Na Reki – evropski prestolnici kulture - je bil letošnji pustni karneval še posebej živahen in obiskovalci, prišli so tudi iz Slovenije, so bili navdušeni. Za mlade naj bi veljalo, da jih politično delovanje ne zanima. Pa to drži? Predsednik kluba slovenskih študentov v Celovcu Simon Rustia je prepričan, da je pri koroških Slovencih politika vedno prisotna. Kakšno pa je zanimanje mladih Slovencev v Italiji za šolanje v Sloveniji? Tudi o tem več v tokratni oddaji. Gostimo tržaškega slovenskega glasbenika, dirigenta in zborovodjo Janka Bana, ki je napisal pomembna poglavja v zgodovini vodilnih tržaških zborov. V Porabju pa se na srečanju z volivci pridružimo zagovornici Slovencev v madžarskem parlamentu Eriki Köles Kiss.
Kako je s politično participacijo Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini? Odgovor sta iskali raziskovalki doktorici Sara Brezigar in Zaira Vidau. Njune ugotovitve so pomembne tudi v luči zastopstva Slovencev v rimskem parlamentu, ki je vse bolj ogroženo. Na avstrijskem Koroškem je že vrsto let poteka razprava o skupnem zastopstvu koroških Slovencev. O tem se pogovarjamo s politologom doktorjem Karlom Hrenom, ki ima svoj predlog. 100. obletnica koroškega plebiscita je povezala vse tri klube slovenskih študentov v Avstriji. Prepričani, da ni razlogov za praznovanje, vsak mesec desetega pripravljajo različne akcije, pojasnjuje predsednik graškega kluba Aljaž Pestotnik. Ustavimo se v Zagrebu, kjer so se slovenski kulturi in velikanu naše poezije poklonili s tremi dogodki, in v Monoštru na vaji domačega komornega zbora.
Kulturni praznik je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, letošnja praznovanja pa so bila tudi v znamenju pomembnih obletnic. Slovenci v Italiji so tako zaznamovali 75-letnico delovanja njihovega Radia Trst A in 25-letnico slovenskega televizijskega programa, porabski Slovenci pa 20-letnico delovanja Radia Monošter. Pridružimo se rojakom v Istri, ki so osrednjo slovesnost pripravili v Pulju. Kakšna pa bo usoda gledališkega abonmaja Pogled dlje in gostovanj profesionalnih gledališč iz Slovenije na avstrijskem Koroškem? Denarja namreč ni dovolj. Ministrstvo za kulturo odgovornost za sofinanciranje prelaga na Urad za Slovence v zamejstvu. Tam pa so prepričani, da bi moralo tudi pristojno kulturno ministrstvo prispevati sredstva, saj gre za promocijo slovenskih gledališč v tujini. Do kam sega slovenski kulturni prostor in pogled pristojnih v Sloveniji, lahko slišite v Sotočjih!
Gostimo koroškega Slovenca Jožka Hudla, ki se že od otroških let posveča kulturnemu delovanju. Bil je med ustanovitelji slovenske glasbene šole na Koroškem, vrsto let je vodil društvo Edinost v Pliberku, zdaj pa med drugim pomaga beguncem. Za svoj trud in povezovanje s Slovenijo je dobil visoko priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti – srebrno plaketo. Že desetletja so tesno povezani Slovenci iz Benečije in Posočja. Po rodu smo enaki, pravi Zdravko Likar, eden od avtorjev knjige, v kateri je dokumentiran boj beneških Slovencev za obstoj in pomoč rojakov iz Posočja. Štiri leta je trajala priprava madžarsko slovenskega spletnega slovarja, ki bo v veliko pomoč tudi mladim porabskim rojakom pri učenju slovenskega jezika. Ustavimo se tudi na Reki – evropski prestolnici kulture – , ki bo leto dni Luka različnosti. Med številni prireditvami, ki so zaznamovale uradni začetek, je bil tudi odlično obiskan festival starih rockovskih zvezd – Old stars festival. Več v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov