Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4551 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
Lahko bi rekli, da je turizem kot nogomet – vsak misli, da se spozna nanj, vsi imajo mnenje o njem. A najbolj ga poznajo tisti, ki tudi delajo v tej panogi. In skozi izkušnje, razmišljanje, tudi kritike hotelirja, turistične vodnice, kuharskega chefa in vodje turistične kmetije bomo spoznali, kaj po njihovem v slovenskem turizmu deluje, kje pa je še prostor za izboljšave.
Slovenija je do konca maja letos iz sedanje finančne perspektive počrpala le 24 odstotkov razpoložljivih evropskih sredstev. Občine bi za projekte želele evropski denar, vendar tega za marsikatero vsebino ni. V primerjavi s prejšnjo perspektivo je manj denarja za infrastrukturo, več pa ga je za t. i. »mehke«, nesnovne vsebine. Precej nejevolje povzroča tudi slabo delujoč informacijski sistem, zaradi katerega nam je Evropska komisija zažugala, da bo zaustavila izplačila. Ta vprašanja bodo v ospredju tokratnega Studia ob 17-ih z Majo Derčar.
Slovenske gore obišče 1,7 milijona ljudi na leto. Z večjim obiskom v zadnjih letih se povečuje tudi število nesreč. Gorski reševalci, ki so vse bolj obremenjeni, so letos posredovali 282-krat. V Tolminu, ki je najbolj obremenjena postaja, pomagajo jadralnim padalcem, v Posočju največ ponesrečencem pri vodnih športih. Gorski reševalci vztrajno opozarjajo na previdnost in samoodgovornost. Skupaj s Planinsko zvezo Slovenije so izdali zloženko Varneje v gore poleti, na Vršiču so skupaj s kranjsko policijo postavili opozorilne table tudi v tujih jezikih. Zloženke bodo na voljo pri krajevnih turističnih ponudnikih. Gorski reševalci ugotavljajo, da informacije in lepe fotografije na spletu ter blogih lahko zavedejo predvsem tuje obiskovalce, saj so razmere v gorah popolnoma drugačne.
V pogovoru z ministrom za zdravje, Alešem Šabedrom o številnih aktualnih temah, vse od njegovih prvih vtisov na tem položaju, katere nasvete bo dal novemu direktorju ljubljanskega UKC, kako se loteva krajšanja čakalnih dob, kaj predlaga v aneksu 2 glede plačevanja družinskih zdravnikov?
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Delovna skupina za dodatni vodni vir Krasa in Istre je začela delo. Njena naloga je najti vodni vir, ki bi obalnim občinam zagotovil dodatnih 500 litrov pitne vode na sekundo. Po razlitju kerozina v kraška tla le nekaj metrov od izvira Rižane želijo občine od države kmalu slišati konkretno časovnico. Pristojni medtem nadaljujejo preventivne ukrepe in monitoring pred morebitnim onesnaženjem. Več v Studiu ob 17.00 z voditeljico Tjašo Škamperle.
Danes je vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Do leta 2050 bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let. In to dejstvo Slovenijo uvrša med najstarejše države na svetu. Izdatki za pokojnine, socialo in zdravstvo se bodo občutno povišali že veliko prej. Pripravljene so spremembe pokojninske zakonodaje. Upokojitvena starost se ne bo povišala, višji bo odmerni odstotek za nove upokojence, novosti se obetajo tudi na področju dvojnega statusa. Bo to dovolj? O predlaganih novostih zakonodaje, pa tudi o tem kdaj pričakovati novo reformo z gosti: državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič, predsednik Obrtne zbornice Branko Meh in predstavnik Pergama Aljoša Čeč.
24 let po genocidu v Srebrenici in po koncu vojne v Bosni in Hercegovini, se zdi, da so države zahodnega Balkana še vedno ujetnice istih nasprotij kot pred vojno. V zadnjem času smo priča nekaterim novih procesom, ki morda napovedujejo drugačno razmerje sil. Spremembe se napovedujejo v Albaniji, Srbiji, posledično morda tudi na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Bodo te utrdile evropsko perspektivo ali pa bo Balkan ostal prizorišče merjenja moči velikih držav?
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Sedem desetletij Posavskega muzeja, ki domuje v Gradu Brežice in varuje kulturno dediščino ter v njem nakopičeno bogastvo iz zgodovine bomo v današnjem Studiu ob 17-ih prikazali s pripovedmi muzejskih predmetov o ljudeh, delu, umetnosti, vojni in miru. O muzeju, ki ni zaprašen, ampak živi z ljudmi in krajem v živo iz Viteške, najlepše baročne dvorane pri nas. Voditeljica bo Alenka Terlep. Lahko nas boste spremljali tudi v živo iz brežiškega gradu na spletni strani radioprvi.si .
Pred 28timi leti smo s sprejetjem deklaracije o neodvisnosti in sprejetjem temeljne ustavne listine postali samostojna in neodvisna država. Ob Dnevu državnosti smo nekatere ključne udeležence procesa osamosvajanja povprašali po spominih na prelomne dogodke; med drugimi predsednike države, vlade in državnega zbora. Zanimala so nas tudi njihova razmišljanja o prihodnosti Slovenije. Pripravlja: Marjan Rogelj. Med drugim sodelujejo: dr. Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Spomenka in Tine Hribar, Milan Kučan, Vika Potočnik, Marjan Šarec, Dejan Židan in Borut Pahor.
Neveljaven email naslov