Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.

Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita

Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.

Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.

Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:

Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.

Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:

Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.

Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:

Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.

No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:

Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.

Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:

Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.

Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.