Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Slovenija je bogatejša za novo olimpijsko zlato, tokrat v matematiki. Luka Horjak je dijak 4. letnika I. gimnazije v Celju, ki bo z jutrišnjim dnem nadaljeval študij na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Med 616 tekmovalci iz 105 držav je osvojil 22. mesto in Slovenijo obogatil za prvo zlato medaljo na tem področju. Medalji sta prejela tudi Lovro Drofenik (srebrno) in Job Petrovčič (bronasto).
Že deset let je vsako četrtkovo popoldne na TV Slovenija namenjeno znanosti. Za to skrbijo ustvarjalci oddaje Ugriznimo znanost, ki z različnimi znanstveniki in strokovnjaki poskušajo na razumljiv, sproščen in duhovit način razložiti vse tisto, kar se včasih zdi nemogoče. Čeprav je v desetih letih na področju znanosti in poročanja o njej prišlo do velikih sprememb, največji izziv pri nastajanju te oddaje ostaja enak - kako določeno temo predstaviti poljudno in atraktivno.
Finale dobrodelne dražbe ob 10. obletnici projekta Botrstvo in ob izjemnem uspehu slovenskega kolesarstva na dirki po Franciji. Zmagovalec dražbe je Samo, ki je ponudil 45.000 evrov. Njegov tekmec v finalu Danilo pa je dodal 2.009 evrov, kar pomeni, da se je izjemen teden za slovenski šport končal z izjemnim zneskom. Tudi tokrat je bil na voljo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa, sredstva pa, tako kot doslej, namenjamo tistim, ki svojih talentov brez podpore ne bi mogli razviti, ki potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal.
Leta 1970 se je zgodil eden izmed največjih razpadov v zgodovini popularne glasbe. Zaključila se je zgodba benda, ki ni spremenil le glasbe, temveč celotno podobo (pop) kulture tistega časa. Skupina je vplivala na razvoj glasbene industrije, umetnosti, mode, britanske identitete, predvsem pa na ideje, mišljenje in družbena gibanja. Lahko bi se reklo, da so The Beatles orkestrirali družbene spremembe, ki so presegale meje Velike Britanije. O vsestranski zapuščini skupine smo se pogovarjali s profesorjem popularne glasbe na FDV-ju, sociologom in glasbenikom dr. Gregorjem Tomcem.
Kot narod, ki se nenehno navdušuje nad izjemnimi športnimi dosežki posameznikov, nas mora posebej skrbeti, da so gibalne sposobnosti v času koronaukrepov najbolj upadle pri skupini 10 odstotkov otrok, ki so prej imeli najvišje gibalne sposobnosti. "Imeli smo 14 odstotkov deklic in 11 odstotkov fantov, ki so lahko dosegali vrhunske rezultate. Danes imamo najnižji odstotek gibalno sposobnih otrok kadarkoli v zgodovini Slovenije," opozarja Gregor Starc s Fakultete za šport. Če se marčevski scenarij ponovi, bomo to generacijo otrok lahko poimenovali koronaotroci, saj bodo celo življenje nosili posledice, ki so jih uvedli odrasli.
Eden od paradnih konjev, ki ga že več četrt stoletja poganja Jure Longyka, so tudi naši in seveda vaši Izštekani, ki so v tem času gostili številne, če ne prav vse domače glasbenike. Kako izštekana glasbena oddaja od povabila do izvedbe nastaja, je v zakulisju preverila tudi naša ekipa, ko je na oder stopila skupina Manouche.
V petek se je končalo jesensko izpitno obdobje. Študijsko leto, ki se počasi poslavlja, je v študijski proces prineslo veliko novosti, med drugim tudi izpite na daljavo. Kako so takšni izpiti potekali in kakšno opremo so študenti potrebovali? Kje je lažje goljufati, pri izpitih na daljavo ali pri tistih, ko je v predavalnici poleg študenta še 50 drugih sošolcev? Svoje izkušnje o izpitih v letu 2020 bodo delili študenti štirih fakultet.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
Sredi februarja je Gregor Erjavec s prijateljema odšel v Grčijo za tri tedne … in tam ostal pet mesecev. O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, če bi po njej posneli film, pa bi ga lahko naslovili Prišel je z zadnjim, odšel s prvim. Tatjana Pirc se je končno srečala z glavnim junakom, ki ji je povedal koronazgodbo, nabito s pozitivno energijo.
V začetku aprila je minilo 30 let odkar je Radio Gaga postal parodična in satirična radijska stalnica Prvega programa Radia Slovenije. V njej vodja ekipe Sašo Hribar s številnimi imitatorji znanih osebnosti iz političnega in javnega življenja predeluje aktualno dogajanje v slovenski družbi in politiki ter s svojimi komentarji nastavlja ogledalo sedanjosti. Kako oddaja, ki je sprva trajala kar osem ur, se kasneje skrajšala na dve in kasneje na uro in pol, nastaja, je v en petek preverila tudi ekipa Vala 202.
Nocoj se s podelitvijo Zlatih beneških levov zaključuje 77. Beneški filmski festival. Zadnjo besedo bo imela predsednica žirije, avstralska filmska igralka Cate Blanchet. Seveda bo nagrad veliko več, a Zlati beneški lev je nagrada, ki šteje.
Na Nacionalnem inštitutu za biologijo se že desetletja ukvarjajo z raziskavami virusnih okužb krompirja, začetki segajo v raziskave na slovenski sorti Igor, ki jo je virus PVY praktično uničil, no, danes pa se veliko posvečajo tudi koristnim mikroorganizmom, ki krompirju pomagajo v boju proti škodljivcem. Seveda pa krompirja ne napadajo le virusi, temveč tudi nevarne karantenske bakterije. Ena pomembnejših vstopnih točk krompirja v Evropo iz Egipta je Luka Koper, pri čemer raziskovalci preverijo, ali je zdrav in neokužen. Če bi tovrstnim organizmom namreč dovolili, da vstopijo v Evropo, bi posledično prizadeli tudi vodne vire. Kot sta Maji Ratej povedali profesorica Kristina Gruden in Manca Pirc z oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na inštitutu, se v Sloveniji raziskavam krompirja posveča približno 30 raziskovalcem, krompir pa še zdaleč ni enostaven za preučevanje.
V osrčju Slovenije, na gozdnatem območju tega dela naše dežele, na Dolah pri Litiji oglarjenje živi že več kot 150 let. Domačini so si skozi desetletja s kuhanjem oglja na tradicionalen način zagotavljali dodaten zaslužek na kmetijah in še danes je tako. Z oglarjenjem, ki ni na območju Dol nikoli zamrlo, se danes ukvarja 16 domačinov. Pred dvema desetletjema so se odločili, da svojo dejavnost na različne turistično privlačne načine predstavijo tudi obiskovalcem. Letos jim je kljub preprekam s koronavirusom uspelo pripraviti tradicionalni pohod po Oglarski deželi. Praviloma poteka spomladi, tokrat pa so ga zamaknili v jesen in tako so številni pohodniki davi krenili po lepo urejeni krožni oglarski poti. Kaj vse je moč videti in doživeti na 12-kilometrski poti, pa v pogovoru naše zasavske dopisnice Karmen Štrancar Rajevec z enim od soorganizatorjev prireditev na Dolah Tomažem Lihtenvalnerjem.
Pet let po vrhuncu migracijske krize je ta teden svetovno javnost požar v begunskem centru Moria na Lezbosu ponovno opomnil, da vprašanje migracij v Evropski uniji nikakor ni rešeno. S profesorjem dr. Mitjem Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja razmišljamo, kje so bile storjene največje napake, kako bi lahko članice EU dosegle nov dogovor in kakšne so posledice dosedanjega položaja za države v soseščini unije.
V Portorožu se je danes sklenila Mednarodna konferenca Jedrska energija za novo Evropo, na kateri je sodelovalo nekaj manj kot 200 udeležencev iz 25 držav, ki so se strinjali, da je jedrska energija trajnosten nizkoogljični vir energije v prihodnosti, ob tem pa so poudarili nujnost tesnega sodelovanja strokovnjakov z vseh področij za koristno in varno uporabo te energije. Na zadnji dan konference je veliko pozornosti požel vodja fuzijskega programa pri francoskem komisariatu za jedrske in alternativne vire energije Jerome Bucalossi, ki je v pogovoru za Val 202 poudaril novosti na področju fuzijske tehnologije.
Oči svetovne športne javnosti so te dni uprte v Francijo, kjer se kolesarji merijo na slovitem Touru. Kolesarstvo postaja eden izmed najbolj prestižnih in gledanih športov, zato ekipe vedno večjo pozornost posvečajo tudi testu in razvoju opreme. Ekipa Jumbo-Visma, katere član je tudi Primož Roglič, že dlje časa sodeluje z nizozemsko Univerzo za tehnologijo v Eindhovnu, kjer so za namene testiranj opreme zgradili tudi 3D model slovenskega kolesarskega šampiona. O sodelovanju med univerzo in ekipo Jumbo-Visma smo se pogovarjali s profesorjem Bertom Blocknom, znanstvenim direktorjem vetrovnika. Foto: Bart van Overbeeke
Po svetu ga kličejo Big river man, tak je namreč naslov filma o njegovem neverjetnem podvigu v Amazonki. In prav ta film, ki je prejel tudi nekaj nagrad na mednarodnih festivalih, mu je odprl vrata ameriškega raja, o katerem je sanjal že od otroštva. Ultramaratonski plavalec Martin Strel je danes star 65 let, ampak še ne misli odnehati s svojimi plavalnimi podvigi. V Guinnessovi knjigi so zabeleženi kar štirje njegovi rekordi, če ne bi bilo epidemije koronavirusa, bi bil trenutno baje na najnovejšem, največjem podvigu doslej – plavanju okrog sveta. Pravi, da ima zdaj dve "Ameriki" – domovino Slovenijo, kjer je približno tri mesece na leto in dom v Arizoni, v Združenih državah, kjer preživlja največ časa. O poznanstvih z Olivio Newton John, Michaelom Phelpsom, o slovenskih dvomljivcih, svojemu bogastvu ... Prisluhnite in si sami ustvarite svoje mnenje ali je vse to, kar boste slišali, res ali pa ima Martin Strel res samo neizmerno bujno domišljijo, vam svetuje Aleš Smrekar.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki je še vedno med vodilnimi vzroki umrljivosti v svetu – vsako leto zaradi njega umre več kot 800 tisoč ljudi – smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, izr. prof. Vito Poštuvan. Smrti zaradi samomora lahko preprečujemo in pri tem lahko sodeluje vsakdo.
Neveljaven email naslov