Slovenci smo dosegli, da praznik svetih bratov Cirila in Metoda, v nasprotju s preostalimi kristjani po svetu, praznujemo zunaj postnega časa, saj bi ga radi praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati hrepenenje po večnosti. To je namreč bogoslužni jezik, ki stopa v najvišjo lepoto in ob pomoči katerega segamo celo v neizrekljivo.
Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas iz višav, ki v sklopu slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda« opisuje, kako je papež Hadrijan spoštljivo šel iz Rima svetima bratoma naproti in da so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: svetlobo, spoznanje in lepoto je mogoče zaznati le ob pomoči trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja.
Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu stopil v samostan in dobil ime Ciril. Želel se je popolnoma predati duhovni znanosti. Slovel je po modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajala iz svetih knjig, zato je bila to modrost ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, v kateri so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj.
Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval ustanove, ki bi ljudem pomagale živeti. Ustanovil je moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in to je bil začetek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci pripovedujejo o milini, ki je bila značilna za njegov odnos do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo.
Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Prav je, da se vrne k svojim virom, med katere sodi tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo vzbujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti.