Vrata imajo zelo veliko različnih pomenov. So varnost, zaščita, zasebnost. Po drugi strani pa, ko se odprejo, postanejo most v notranjost doma, neke stavbe, dvorane, cerkve, kjer se dogajajo številne zanimive stvari.
Naš dom za ostarele ima prekrasna steklena dvojna vrata, ki so se ob začetku pandemije zaklenila in bila do pred kratkim strogo zaprta. Odpirala so se le od znotraj in le z dovoljenjem portirja si lahko vstopil skoznje.
Pred nekaj dnevi pa so se vrata, ta lepa steklena vrata, spet odprla! Še zmeraj so tu kontrola, dezinfekcija rok in maske na obrazu, ali – vrata so odprta! Vsi smo se tega razveselili. Majhna gesta, ki je prinesla neizmerno veliko upanja in veselja! Vrata so odprta.
V nekdanjem glavnem mestu skupne države sem rada obiskovala tako katoliške kot pravoslavne cerkve. Ker so katoličani velika manjšina, so bile cerkve zaprte, saj niso imeli nikogar, ki bi pazil na to, kdo vstopa in kaj dela v svetiščih. No, pravoslavne cerkve so bile odprte od zgodnjega jutra do pozne večeri, poleti in ponoči. In nikoli niso bile prazne. Vsaj nekaj vernikov je tam molilo ali poslušalo čudovito petje pravoslavnih menihov.
Odprta vrata so neke vrste vabilo, da vstopiš, da pogledaš, kaj je tu notri, in da se obogatiš od tega, kar najdeš. Zato mi je hudo, ker sem po zahodni Evropi skoraj povsod naletela na številna zaprta cerkvena vrata … Pravijo, da zato, ker v cerkvah ni več mesta za molitev. Da je tam kakšna dvorana ali kaj podobnega …
Ko zdaj spet odpiramo številna vrata, ne bi smeli pozabiti odpreti tudi vrat svojih srčnih »skrinjic«, kot je nekoč napisal največji Ivan Cankar: Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ vedno s seboj in ga ne posodi nikomur … Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino ...