Prvi november. Državni praznik z uradnim nazivom dan spomina na mrtve. Pogovorno dan mrtvih. Prijatelj, ki je rojen prvega novembra, mi je rekel, da to ni ravno najboljši datum za praznovanje rojstnega dne. Preprosto zato ne, ker moramo vsi Slovenci, verni ali neverni, kot pobesneli letati po grobovih, prenašati ikebane in prižigati na tone sveč. Vse to pa spremlja nekoliko zamorjeno razpoloženje. Nekaj, kar vsekakor ne dopušča, da bi se lahko slavljenec s povabljenci veselil ob praznovanju svojega rojstnega dne.
Ta praznik je dejansko lahko precej v sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar zamorjen in turoben. Če je seveda to dan mrtvih. V naši družbi izrivamo smrt iz svoje zavesti, iz svojega okolja, oziroma o smrti kvečjemu poslušamo le na domačem kavču pred televizorjem. Umiranje se dogaja nekje drugje, če pa je že v naši okolici, je to v oddaljenosti bolnišnic ali domov za ostarele. In nenazadnje: pogrebno slovesnost smo, vsaj v mestih, bolj ko ne zreducirali in sterilizirali, da ja ni kaj dosti možnosti za iskreno in pristno žalovanje. Preprosto, ker se smrti bojimo, ker nočemo o njej razmišljati, pa čeprav je to edino gotovo dejstvo, ki čaka vsakega od nas. V nezavednem strahu in zanikanju skušamo s svojim življenjem pustiti čim večjo sled, neki odtis, spomin, ki me bo presegal onkraj mojega bivanja. Zato se pri pogrebnih govorih tolikokrat slišijo besede: »Večno boš ostala v našem spominu.« Če smo čisto iskreni, je to paradoks. Večno pomeni za zmeraj. Dejstvo je, da bo nekdo ostal v mojem spominu, dokler bom bival ali še celo manj, če bom zaradi demence ali kakšne nesreče izgubil spomin. Če rečem, da boš za vedno ostal ali ostala v spominu, pomeni, da se bo ta spomin končal z mojo smrtjo ali s smrtjo naslednje generacije. Tako je, če je naš pogled usmerjen samo v tukajšnjost. Če smo prepričani, da je smrt zadnja in končna postaja.
Kristjani praznujemo spomin vseh vernih rajnih – toda to je drugega novembra, ko se v molitvah spominjamo pokojnih. Prvega novembra pa ne praznujemo dneva mrtvih, ampak praznik vseh svetih – vseh svetnikov. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Vesel zato, ker smrt nima zadnje besede, ampak jo ima Življenje.