Pozdravljeni, drage poslušalke in dragi poslušalci!
Oddaja je namenjena duhovni misli, zato bi vam rad govoril o duhovnem življenju. Človek išče neko razsežnost, za katero ve, da jo potrebuje, in ki jo imenujemo duhovna. Kaj je pravzaprav duhovno življenje? V krščanski tradiciji se je zgodaj razvila teorija, ki razloži, da je človek sestavljen iz telesa, duševnosti (psihe) in duha. Dana sta nam telo in psiha, da lahko živimo telesno in duševno. Dan nam je tudi Duh, zato lahko živimo duhovno življenje. Duhovno življenje je dialog s tem Duhom, ki je v nas, ali preprosto rečeno dialog s presežnim; s tistim v nas, kar kliče po večnosti.
Duhovno življenje je upoštevanje te razsežnosti naše osebe.
Namen Duha pa je, da učinkuje. Gre torej za odnos.
Če pogledamo Sveto pismo, vidimo, da v celotnem svetem pismu Bog išče človeka in odnos z njim. Začne se že v raju, ko Bog po grehu kliče Adama: Adam, kje si? Naš Bog je Bog odnosa, je osebni Bog, ki nagovarja osebno, kliče po imenu! Tako postaneta tudi naša duhovnost in molitev odgovor na nagovor Boga. Torej si duhovnega življenja ne moremo predstavljati brez osebnega odnosa z Bogom.
Kakšen je duhoven človek? Predvsem je to človek enosti, ki živi harmonijo med telesom, duševnostjo in Duhom. Tak človek je tudi trden in se nanj lahko nasloniš. Danes imajo ljudje, ki v sebi nosijo veliko duhovno moč, veliko dela!
Ko ima človek izkušnjo, da je ljubljen, lahko tudi sam ljubi. In ljubljen človek je lep, nekaj je na njem, kar ga dela lepega, takemu človeku rad zaupaš.
Sad duhovnega življenja je hvaležnost. Duhoven človek se zaveda, da je vse dar, ob vsakem daru se spomni na darovalca. Ko nimam ničesar, s čimer bi si zaslužil, se znajdem pred popolno zastonjskostjo in takrat se v meni začne pot hvaležnosti. Zato je lahko vsaka človeška stiska priložnost za hvaležnost in vrata v duhovno življenje.
Sad duhovnega življenja je tudi preprostost. Zdi se, da ves svet rešuje probleme, če jih ni, jih pa naredi. Duhoven človek ne bo zapletal stvari. V duhovnem življenju je pomembno čakanje. Današnji svet pa je narejen na "takoj in zdaj". Zato postaja beseda čakanje sveta beseda, ker se v čakanju in pričakovanju veča v naši globini prostor hrepenenja in želje, posredno pa se oblikuje tudi hvaležnost.
Želim vam lep dan z okusom po hvaležnosti.