Današnja, peta postna nedelja se imenuje tudi tiha nedelja. Na nek način že sklepa postno duhovno pot in nas v tišini pripravlja na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Zakaj so naši predniki to nedeljo poimenovali tiho nedeljo?
V bližnji preteklosti so postni čas delili na daljno, bližnjo in neposredno pripravo na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Daljna se je začela na pepelnično sredo in je trajala do prve postne nedelje. Bližnja je trajala od prve do pete postne, ali tihe nedelje. Neposredna priprava pa od tihe nedelje do velikega tedna. Na tiho nedeljo so v cerkvah, v znamenje resnosti, z vijoličnim zagrinjalom zakrili križ, svete podobe in kipe. Križ so nato odkrili ob koncu obredov velikega petka, svete podobe in kipe pa ob začetku velikonočne vigilije.
Še bolj kot ta liturgična simbolika pete postne nedelje, me nagovarja izbira evangeljskih odlomkov v triletnem liturgičnem ciklu. V liturgičnem letu A, ki smo ga obhajali lani, je Cerkev izbrala odlomek iz Janezovega evangelija o obuditvi Jezusovega prijatelja Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za gluho tišino Lazarjevega groba. V liturgičnem letu B, ki ga obhajamo letos, prav tako beremo odlomek iz Janezovega evangelija, o pšeničnem zrnu, ki mora umreti v zemlji, da obrodi sad (Jn 12,20-33). Gre za skrito, tiho umiranje, ki je pogoj za duhovno rodovitnost. V liturgičnem letu C, prihodnje leto, je na vrsti odlomek iz Janezovega evangelija, o grešnici, ki so jo želeli kamnati, Jezus pa ji je od srca odpustil (Jn 8,1-11). Nastala je tišina, Jezus se je sklonil in tiho pisal po tleh.
Kriza pandemije korona virusa Covid-19 je dobesedno vijolično zagrinjalo, ki že eno celo leto zagrinja naš pogled na svet in na življenje. Zavedamo se, da smo kot ljudje in kot človeštvo ranljivi, umrljivi, nemočni. Kakor da bi se v našo bližino prikradla gluha grobna tišina Lazarjevega groba.
V tem kriznem, »korona-času«, lahko kot kristjani dopustimo, da v pesek naše zgodovine tudi tokrat piše Jezus sam. Ko je pisal po tleh, so vsem, ki so obsojali grešnico, začeli padati kamni iz rok. Odvrzimo tudi mi težke kamne tesnobnosti, strahu in malodušja, zaupajmo, da je pod vijoličnim zagrinjalom, ki zagrinja križ, čista Ljubezen, razpeta v neskončnost novega neba in nove zemlje.\t