V zahodno krščanstvo se je pogosto vrinila podoba Boga kot strogega sodnika, ki budno preži nad vsemi in komaj čaka, kdaj bo kdo od nas naredil kakšno napako. In ko bo nekoga odkril, bo sledila kazen. Zato marsikdo Boga dojema tudi kot groznega, hudega in strogega sodnika, ki neusmiljeno kaznuje človeka.
Tako razmišljanje, predvsem pa dojemanje Boga kot neusmiljenega in krutega sodnika, se je pred slabimi štiristo leti vrinilo v krščanstvo z janzenizmom. Ta strogi in hladni nauk je ljudem prikazoval Boga kot krutega in neusmiljenega sodnika, ki kot nekakšen policist preži nad grehi ljudi.
Antropološko in psihološko gledano je naš odnos do Boga močno pogojen s podobo, ki jo imamo o njem. Ta podoba se po eni strani oblikuje ob nekih splošnih predstavah, ki so žal pogosto navzoče kot o strašnem in grozečem Bogu, po drugi strani pa na to podobo Boga Očeta močno vpliva tudi lik zemeljskega očeta. Če je moj oče strog, potem bom lahko tudi Boga Očeta doživljal kot strogega. Če k temu dodamo še starozavezne podobe Boga, ki z ognjem in žveplom uniči Sodomo in Gomoro, ali pa se na gori Sinaj razodeva v blisku in gromu, potem je lahko njegova podoba v nas skoraj zapečatena. Toda – ali je Bog res takšen? Prav zaradi vsega tega je še kako pomembno, da se vprašam, kdo je zame Bog, kakšen je in kako ga doživljam. Je zame Bog strogi sodnik ali ljubeči Oče?
Toda temeljno dejstvo je, da je Bog dober oziroma kot pravi apostol Janez: Bog je ljubezen. Bog je torej dober, saj je ustvaril nas in vse okoli nas. Če nas ne bi imel rad, nas ne bi ustvaril, niti ne bi skrbel za nas. Seveda pa v našem odnosu do Boga ne veljata preračunljivost in trgovska logika v smislu: "Bog, jaz bom zmolil dva očenaša, ti pa mi daj …" Potreben je pristen, iskren in odprt odnos. Šele v takem odnosu lahko začnemo dojemati Boga kot Očeta, šele takrat lahko postanemo res njegovi sinovi in hčere. Ne bojmo se! Bog ni policaj ali sodnik. Rad nas ima. Vprašanje je le, če ga imam jaz resnično rad …