Devetnajstega junija pred stotimi leti se je v Lahoncih rodil Lojze Filipič, slovenski dramaturg, esejist, kritik in publicist, umrl je še ne štiriinpetdesetleten v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V začetku petdesetih let je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, ki je pod njegovim vodstvom med slovenskimi gledališči pridobilo veljavo. Kot dramaturg je v letih od 1955 do 1963 delal v ljubljanski Drami, nato pa je bil vse do smrti izmenično direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Napisal je več sto esejev, člankov, kritik, poročil in študij, urejal publikacije in knjige ter jih opremil s spremnimi besedili. V Celju in Ljubljani je bil urednik gledališkega lista, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v pravo strokovno revijo. Izbor Filipičevih dramaturških in drugih spisov je po njegovi smrti izšel v knjigah Živa dramaturgija: 1952-1975 in Gledališče, kultura, družba. Prejel je Župančičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Ob okrogli obletnici Lojzeta Filipiča objavljamo v današnji oddaji Spomini, pisma in potopisi besedilo njegovega prijatelja Dušana Moravca, objavljeno v knjigi z naslovom Pričevanja o Lojzetu Filipiču. Izšla je posthumno. Slišali bomo, kako sta se Moravec in Filipič spoznala, se družila in reševala zadrege, iz besed pa veje tudi duh časa in gledališkega snovanja v njem.
Besedilo interpretira dramski igralec Primož Pirnat.