Iz otroštva mi je ostal v spominu prizor, ko je nona po kosilu obsedela na klopi ob peči. V naročju je prepletla prste na dlaneh in začela z enim palcem krožiti okrog drugega. Ni trajalo dlje kot kakšno minuto ali dve, ampak v očeh igre željnjega otroka se je zdelo cela večnost. Pogled ji je hipnotiziran obvisel sredi praznega prostora. Mišice na obrazu so popustile in bila je videti starejša, kot je v resnici bila, a s spokojnostjo je prišla neka druga oblika lepote, tista, ki vznemirja globine. Bila sem še premajhna, da bi jo znala vprašati, kam potuje, ko tako sedi, a zdelo se mi je, da nekam drugam. Skozi plasti skrbi in spominov se je prebila na kraj, kjer se je očitno počutila dobro. Iz tega kratkega postanka se je vrnila vsa sveža in polna lahkotnosti.
Nonini siesti bi danes lahko rekli čuječnost, ki kot vaja v krepitvi pozornosti doživlja izjemen razcvet. V hipertrofiranem vsakdanjiku, ki poka po šivih od številnih praznih akcij, pomeni čuječnost obrat navznoter. Gre za nabor orodij in tehnik, ki nam pomagajo ustaviti konje, potišati um in napolniti baterije. Je tudi učinkovita terapevtska tehnika, ki pomaga ljudem povrniti si izgubljeni stik z lastnim telesom. V tem odgovarja izzivu časa, ki nas odtujuje od občutij in stanj, ki niso v skladu z ideologijami popolnosti, učinkovitosti in nenehne vzhičenosti. Sram, ranljivost, občutek razvrednotenja, melanholičnost so samo nekatera od nezaželjenih občutij, ki pa ob potlačitvi bruhnejo na plano skozi stranska vrata – v obliki nasilja, tesnobe in depresij. Izostritev fokusa na to, kar resnično čutimo, vpliva blagodejno, osvobaja in poživlja.
Žal se tudi po krivdi pomanjkljivo usposobljenih učiteljev in newageovsko obarvanih priročnikov te prakse držijo številni predsodki, ki čuječnost, paradoksalno, povsem uglašujejo s kapitalistično ideologijo. V tem kontekstu je razumljena kot obvladljiv oseben projekt, ki obljublja bližnjico do boljšega življenja. Enostavnost, naravnost, zgolj čutenje so fraze, ki zmotno nakazujejo idealizirano podobo prakse, ki pa je mnogo več kot to.
Ne glede na poenostavljanja, ki jih je navrgel čas, pa lahko vrnitev čuječnosti v taki ali drugačni obliki zgolj pozdravimo. Vse bolj množično prakticiranje je znak, da notranje življenje v zlati kletki kapitalizma še diha. Nakazuje, da je pod zaledenelo površino prisilnih življenjskih slogov velika želja bivati bolj pristno, izpolnjujoče in skladn
