Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja.
Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina.
Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo.
Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja.
Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano.
Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled.
Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja.
Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti.
Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.
