Leta 1952 se je Nono včlanil v takrat razmeroma močno italijansko komunistično stranko ter vse bolj zavzeto vključeval svojo politično misel v glasbena dela. To je doseglo vrhunec leta 1961 s škandalozno beneško krstno izvedbo glasbeno-scenskega dela Intolleranza 1960, ki so jo zakrivili politični nasprotniki. Seveda pri tem delu ne gre le za drugačen pristop h glasbenemu materialu, temveč predvsem za vsebinsko močno predstavo.
V naslovu opere je tudi številka 1960. Gre za letnico, ki je točno določena, ni pa jasno, na kaj vse se, glede na samo vsebino opere, nanaša. Brez dvoma gre za prelomno obdobje, ki so ga zaznamovali svetovno gibanje neuvrščenih držav, vsesplošna afriška revolucija, osvobajanja izpod kolonialističnega jarma in že uspešna kubanska revolucija. Na enodejanko danes lahko gledamo kot na dokument časa in oster protest proti diktaturi, nasilju in uničevanju človeštva. Pisali so, da je »glasba zvenela nenavadno novo« in da so se v njej »elektronska zvočna kopičenja mešala z divjimi zvoki orkestra, nad katerim so se oglašali predirljivi kriki človeških glasov«. V glasbi so se oglašali »hrup našega življenja, kriki obupa, rjoveči klici ukazov, pokanje bomb, kričeča propagandna gesla, divja krutost in nizkotna zabava«.
Vloge in interpreti:
Emigrant: Sean Panikkar – tenor,
Njegova nova partnerica: Sarah Maria Sun – sopran,
Njegova nekdanja partnerica: Anna Maria Chiuri – mezzosopran,
Alžirec: Antonio Yang – bariton,
Žrtev mučenja: Musa Ngqungwana – bas in
Slepi pesnik: Victor Afung Lauwers – govorjena vloga;
Zbor Dunajske državne opere in orkester Dunajske filharmonije bo vodil Ingo Metzmacher.