Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo.
Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temo od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino.
Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffari nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.«
Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarijeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
