Najaktualnejše so razmere, povezane s Centrom za varovanje in zaščito (CVZ). Zakaj premier Robert Golob ne pozove k odstopu notranjega ministra Boštjana Poklukarja in zakaj policijo še vedno vodi Senad Jušić, ki je strokovno prvi odgovoren za skrb vzbujajoče stanje?
Kaj se dogaja z zdravstveno reformo in s stanovanjsko politiko? Kako pomembno se političnim predstavnikom zdi zaupanje v institucije – sodstvo, policijo – in zakaj? Kaj bo v ospredju zadnje leto pred volitvami?
O vsem tem in številnih drugih temah sta se s premierjem pogovarjala Rosvita Pesek in Igor E. Bergant.
S temo, povezano s Centrom za varovanje in zaščito, se ukvarjamo že od četrtka, torej od naše oddaje Tarča – zakaj sta generalni direktor policije, ki je strokovno odgovoren za delo centra za varovanje, in notranji minister Boštjan Poklukar, ki je politično odgovoren za delo policije, še vedno vsak na svojem mestu, ne glede na vsa razkritja, ki so bila?
Mislim, da je prav, da oba najprej pojasnita javnosti, potem pa tudi vsem drugim, konkretno vladi, kaj se dejansko dogaja. Po mojih informacijah je notranji minister prav danes odredil notranji nadzor, počakal bom, da dobim to poročilo, in potem se bom odločal naprej.
Gospod premier, eno poročilo o nadzoru je na mizi že od avgusta. Da se s tožilko nekaj zelo narobe dogaja, da v enem najbolj razvpitih sodnih primerov na Balkanu ni imela varovanja, ki bi bilo ustrezno – te stvari se vedo že najmanj nekaj mesecev. Zakaj niste ukrepali?
Žal moram povedati, da nisem bil seznanjen s tem poročilom. Zdaj, ko je stvar postala bolj javno znana, je meni tudi znano. Sem pa takoj, ko sem slišal za to zadevo, jasno povedal, da se ne čudim njenim občutkom in da se ne čudim tudi temu, da je mogoče ona v nekem trenutku izgubila zaupanje v delo konkretne službe. Zakaj? Ker sem imel tudi sam na začetku mandata podobno izkušnjo, ko je informacija o tem, kje se nahajam, kje se nahaja moj mladoletni otrok, očitno prišla do opozicije, do opozicijskih poslancev. Eden od njih se je celo v parlamentu hvalil, da ima notranje informacije, in takrat je bilo meni popolnoma jasno, da je v tej službi z odtokom informacij nekaj zelo narobe. Čisto mogoče je, da se bo zdaj na podlagi teh poročil in internega nadzora pokazalo, da ta problem še ni rešen. V tem primeru bo pač potrebno ukrepanje, ampak najpomembnejše je, da ugotovimo, ali je prišlo do odtoka informacij in na kakšen način lahko to preprečimo v prihodnje. To je tisto, kar bi rad najprej dosegel.
Ampak vaša izjava pred približno 14 dnevi je bila, da so informacije iz Centra za varovanje in zaščito potem odtekale ne nazadnje verjetno tudi v kriminalne združbe. Ta izjava je zelo pomenljiva – na čem sploh temelji in zakaj niste ukrepali že takrat, recimo z ovadbo?
Takrat, ko sem izvedel za ta primer, sem dal tudi to izjavo. In ta izjava temelji na tem, da če so lahko informacije o tem, kje se jaz nahajam, odtekale v politično opozicijo, so lahko odtekale kamor koli. Verjamem, da informacije o tožilki za opozicijo mogoče niso zanimive, so pa za koga drugega. Vedno, ko imamo problem z odtokom informacij kamorkoli, ali za potrebe politike prejšnjih ali opozicijskih strank ali za potrebe nekih drugih združb, je treba raziskati, kaj se dogaja. Sam sem pač najprej poskrbel za to, da informacije o moji varnosti ne odtekajo. Žalostno pa je, da je to bilo mogoče doseči samo tako, da se je služba dobesedno izdvojila iz centra za varovanje.
Ampak indicev, da bi te informacije odtekale tudi kriminalnim združbam, niste imeli?
To bo pokazal notranji nadzor, in prav je, da je bil odrejen. Ne morem sam o tem soditi.
Pa še ena izjava je bila pomenljiva, namreč v prvem odzivu ste obtožili nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in nekdanjega v. d. generalnega direktorja policije Boštjana Lindava, da naj bi bila odgovorna za nepravilnosti v centru za varovanje in zaščito. Onadva sta bila na tem položaju pol leta, aktualni minister in aktualni generalni direktor policije pa sta na tem mestu dve leti. Tukaj gre vendarle za precejšnjo razliko v času, in njuna odgovornost, odgovornost Poklukarja in Jušića, je v tej zadevi zagotovo bistveno večja, ker je daljša.
Po nekaterih informacijah, ki krožijo po kuloarjih, naj bi v tej službi taka situacija trajala že dlje časa, ne od te vlade, ampak bistveno prej. Poleg tega, ko sem sam ugotovil, da obstaja odtok informacij, ki je ogrožal mojo varnost, sem pričakoval ukrepanje takratne ministrice Tatjane Bobnar. Ona ni želela ukrepati, na tej točki sva se razšla, zato sva se razšla. Ker kljub temu da je bilo dogajanje popolnoma jasno, ko se je poslanec SDS-a hvalil z notranjimi informacijami, je rekla, da ne more nič narediti. Verjemite mi, da če bo kateri koli minister, tudi aktualni, prišel k meni na podlagi poročil, da ne more nič narediti, v tem primeru tudi on ne bo več imel mojega zaupanja.
Ampak minister Poklukar tudi na tem kaj dosti ni naredil. Morali sta preteči dve leti, en mafijski umor in ena Tarča za to, da je tudi v javnosti reagiral.
Glejte, nihče nima informacij o tem, kaj se dogaja znotraj policije, še najmanj politika. Niti se ne vpletamo v policijo, niti nimamo notranjih informacij, sam jih tudi nisem iskal. Edini, ki lahko presojajo o tem, kar govorite, so notranji nadzor in strukture, prvič znotraj policije, potem pa po potrebi še drugje.
Ampak vi dajete tistim, ki so zagrešili napake in so imeli poročila na svoji mizi in jih niso dali v javnost, še eno možnost, da oni izvedejo reorganizacijo. Na čem temelji to vaše zaupanje, da jih še kar naprej perpetuirate na tem položaju? Da tukaj zgodbe o tem, kako je Senad Jušić nezakonito imenovan in da tudi vaši koalicijski partnerji terjajo, naj gre še enkrat v postopek, saj je bil pravzaprav sklep nezakonit, niti posebej ne omenjam – od kod tako zaupanje, da bodo sami uspešno izvedli reorganizacijo? To ni afera, to je stanje, ki je skrb vzbujajoče in terja sanacijo, je rekel eden od vaših predhodnikov, Miro Cerar.
To stanje žal ni kaj dosti različno od tega, kar je bilo, ko smo to vlado prevzeli. Se strinjam, da bi moralo biti narejeno več, ampak stvari, ki so se 30 let peljale na en način, ne moremo spremeniti, tudi v dveh letih ne. Pa vendar, če se bo izkazalo, da je kdo od vpletenih opustil dolžnost skrbnega ravnanja, bo pač za to moral odgovarjati. Jaz bom potegnil odločitev, poročilo pa morajo pripraviti ustrezne službe, in na to bom počakal.
Kar se pa tiče druge trditve glede zakonitosti imenovanja Jušića, za katero ne vem, zakaj ste jo povezali, ker nima z njo nobene povezave, pa lahko povem, da vsi pravniki, ki so se s tem primerom zares spoprijeli, so jasni, da je imenovanje zakonito. Tisti del, ki ga je tudi upravno sodišče ovrglo, je pa sklep uradniškega sveta, ki je ocenjeval o tem, ali izpolnjuje pogoje ali ne, in nezakonit naj bi bil zato, ker ni bil ustrezno obrazložen.
Predsednik uradniškega sveta – ne gre za politika, gre za dolgoletnega uradnika, ki je na tej funkciji že nekaj mandatov – je bil na seji vlade, je tudi koalicijskim ministrom, ki jih je to zanimalo, dal odgovore. Na koncu na vladi nihče več ni imel potrebe po pojasnilih, ker je jasno pojasnil, da ta tako imenovano nezakoniti sklep je bil enak tako za Jušića kot tudi za Lindava, bil je enak, kot ga je imela Tatjana Bobnar, ko je bila imenovana za generalno direktorico policije. Po domače rečeno – upravno sodišče je sklep kot nezakonit razglasilo zaradi forme, zaradi oblike, ki velja in ki jo uporabljajo že 20 let. Ni šlo za neko novo obliko, ampak za format, ki se uporablja pri teh istih uradnikih 20 let. Mislim, da je zdaj prav, da se to razčisti, ker imamo sicer velik problem z imenovanji na vrsto pozicij s tega istega uradniškega sveta po istem formatu, in po mojem védenju je uradniški svet že pooblastil državno odvetništvo, da ga zastopa v tej zadevi naprej. Ker gre za bistveno globljo stvar, ki sploh ni povezana s slovensko policijo, ampak s formatom imenovanja visokih državnih uradnikov, ki ni nastal pri tej vladi, ampak ene tri vlade nazaj.
To drži, gospod premier, ampak če obstaja neko prepričanje, da je bil postopek korekten, da Jušić izpolnjuje merila – zakaj se potem postopek preprosto ne ponovi?
Zato, ker to ni stvar vlade, ampak je stvar uradniškega sveta. Če bo uradniški svet presodil, da je treba obnoviti postopek zato, da dopolni obrazložitev, če se bodo tako odločili, seveda imajo za to vso pravico in na to vlada v resnici niti nima vpliva niti o tem ne presoja.
Ampak pravno gledano, je to edini primer, kjer je upravno sodišče izreklo pravnomočno sodbo, da ta postopek imenovanja ni bil v skladu z zakonodajo.
Ne postopek, ampak obrazložitev izpolnjevanja pogojev s strani uradniškega sklepa.
Kar je začetek postopka …
To je en element, ni pa to postopek kot tak. Upravno sodišče v svoji sodbi ni razveljavilo sklepa. Če gre za nezakonito imenovanje, kot ponavljate, potem bi kot laik od upravnega sodišča dejansko pričakoval, da tako imenovanje razveljavi. Pa ga ni. To je meni nekoliko nenavadno, ampak zato naj oni povejo in obrazložijo, zakaj.
Kako komentirate razkrite domneve iz Tarče, da naj bi v centru za varovanje in zaščito nepooblaščeno zbirali informacije tudi o predsednici državnega zbora Klakočar Zupančič? V oddaji je bil izražen sum, ki je letel tudi na koalicijske stranke oziroma na največjo koalicijsko stranko, češ da naj bi šlo za zbiranje informacij, ki bi lahko prišli prav ob morebitnih političnih obračunih.
To je čista bedarija in tega ne bom komentiral.
Razumeli smo, da za zdaj ne bo sprememb – ne pri generalnem direktorju policije, predvsem pa ne pri notranjem ministru. Ugotavljamo, da se težko poslovite od svojih ministrov. Dolgo časa je trajalo, preden je odšla ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, dolgo časa je trajalo, preden je odšla ministrica za digitalizacijo Emilija Stojmenova Duh. Glede na to, da je Računsko sodišče, ki ima seveda zadnjo besedo o standardih glede financ, ugotovilo, da je vlada oziroma finančni minister Klemen Boštjančič nezakonito prerazporedil sredstva za stavbo na Litijski, ki je en velik madež v minulem letu – kakšno je vaše zaupanje v ministra Boštjančiča?
V vaši oddaji Odmevi sem pred meseci slišal, koliko ministrov sem že zamenjal, tako da verjemite mi, da če kdo nima težave z menjavami ministrov, jih nimam jaz. Ampak ne gre za to, ali jaz hitro ali počasi menjam. Gre za to, da vsak minister naj poda poročilo v svojo obrambo, predvsem pa ukrepe, s katerimi bo izboljšal stanje, in na podlagi tega se bom odločal, kaj in kako z njim.
Kar se tiče interpelacije zoper ministra Boštjančiča, ne samo zoper njega, v tem trenutku sta napovedani dve interpelaciji, pa še ena zahteva za razrešitev, vse od iste stranke, v tem primeru SDS, ki pač od prvega dne delovanja te vlade, to pomeni od junija 2022, uporablja vse možne mehanizme, s katerimi poskuša otežiti delo. Ne spreminjati odločitve, ne vsebinsko vplivati, ampak otežiti delo vladi, otežiti delo v parlamentu. To je samo še en manever v tem kontekstu, in če me sprašujete, ali ima minister Boštjančič moje zaupanje, odgovor je seveda da. Še več, jaz si upam trditi, da ima on tudi zaupanje javnosti in predvsem ima zaupanje socialnih partnerjev. Minister Boštjančič je tisti minister, ki je pripeljal do konca eno najtežjih reform, v tem primeru plačno reformo, kjer brez zaupanja in spoštovanja vseh vpletenih dogovor nikoli ne bi bil možen. In to je tisto, po čemer sam presojam ljudi, ali so bili v stanju skozi spoštljiv dialog, skozi trda pogajanja s 46 različnimi sindikati priti do konsenza. Meni to dosti pove o ministru.
Dovolite mi pa še eno vprašanje o ministru Boštjančiču oziroma o vladi – nekako se ne moremo znebiti občutka, da gre za maščevanje. Računsko sodišče je bilo ob sredstva za obnovo svojih prostorov. Tista revizorka na pravosodju, ki je pogledala, kaj se je dogajalo z Litijsko, pa ima opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. Obe instituciji, tako revizorka na pravosodju in Računsko sodišče, sta ugotovili, da so bila sredstva nezakonito prerazporejena, in obe sta utrpeli posledice. Kako to komentirate, vlada bi vendar morala biti do institucij, ki jo nadzorujejo, nekoliko bolj zadržana?
Zelo enostavno bom začel pri Računskem sodišču, ker gre za zelo resen primer, ki ga moramo resno jemati. Računsko sodišče je v proračunu, ki ga je vlada potrdila, dobilo vsa sredstva, kot jih je pričakovalo ali pa zahtevalo. Potem je parlament z amandmajem zmanjšal sredstva natančno za nakup novih prostorov, to je informacija, ki sem jo sam dobil. Kljub temu da so bila iz proračuna Računskega sodišča umaknjena sredstva za nakup novih poslovnih prostorov, je še vedno znesek, ki ga ima v letu 2025 za, po mojih informacijah, sedem odstotkov višji od porabe, ki jo ima sodišče v letošnjem letu. Kaj vam hočem povedati? Ne moremo govoriti o zmanjševanju sredstev, če dobiš v resnici več, kot si imel letošnje leto. Poleg tega je pa tudi v teh sredstvih predvidena masa plač, kar pomeni, da se tudi Računskemu sodišču plače normalno zvišujejo, tudi predsednici Računskega sodišča, in tu ne gre za nikakršno maščevanje, gre za preprosto ugotovitev poslancev, da raje kot za nakup poslovnih prostorov za Računsko sodišče namenijo ta sredstva za Onkološki inštitut v Ljubljani.
Kar se tiče revizorke, ki jo omenjate – ta revizorka je res izpeljala neke vrste postopek, ki ga je sama imenovala notranja revizija. Po informacijah in po poročilu, ki ga imam sam od pravosodne ministrice, ki ni bila vpletena v postopek Litijske, se je izkazalo, da je to njeno poročilo presegalo tako pooblastila, ki jih je imela revizorka, kot tudi, da se je ukvarjalo s stvarmi, za katere revizorka sploh ni pristojna. Namesto da bi analizirala postopke na pravosodnem ministrstvu, ki so bili res vsi zelo nenavadni in kjer je dejansko prišlo do tega, da se je izbral en objekt, ki je popolnoma neprimeren, je ta revizorka ugotovila, da je z izbiro tega objekta vse v redu, ni pa v redu s tem, kako deluje vlada. Revizorka nima pristojnosti, da se ukvarja z drugimi ministrstvi, ampak bi morala analizirati svoje ministrstvo, pa ravno tega ni naredila, in to je vse. O vsem preostalem, o disciplinskih postopkih in drugem težko komentiram, ker jih ne poznam. Lahko vam pa povem, da delanje zaključkov na podlagi tega, ko se nekdo, ki je vpleten v nakup Litijske, potem začne izgovarjati na neko drugo ministrstvo, sam pa prezre svojo vlogo, to se mi zdi pa nekoliko nenavadno.
Ena kratka dopolnitev vaše razlage – Računsko sodišče bi moralo biti povprašano o tem zmanjševanju sredstev, pa ni bilo, in celo zmanjševanje sredstev za Računsko sodišče je v državnem zboru zagovarjala državna sekretarka ministrstva za finance, tako da tukaj je vendarle nekoliko spolzek teren.
Še enkrat – ne gre za zmanjševanje sredstev, gre za to, da so se poslanci odločili, da se raje kot za nakup novih poslovnih prostorov za Računsko sodišče sredstva namenijo Onkološkemu inštitutu Ljubljana. Jaz mislim, da ta odločitev ni tako nenavadna, kot se sliši. In sredstva za Računsko sodišče so v prihodnjem letu višja, kot so bila v letošnjem.
Ampak mnogi ta odnos do Računskega sodišča, kakršen koli je, vidijo tudi v kontekstu vas osebno do drugih institucij, ki so ključne za naš sistem. Recimo, ko ste rekli, da ne zaupate policiji.
Ne drži. Jaz sem pohvalil policijo. Policija je v primeru zadnje aretacije reagirala neverjetno učinkovito in hitro, dal sem jim javno pohvalo. Nikoli nisem rekel, da ne zaupam policiji, sem pa povedal, da sem imel s centrom za varovanje žal zelo slabe izkušnje.
Tu je še izjava o farsičnem postopku pred KPK-jem, ki je recimo institucija, ki je oktobra 2023 predlagala novo resolucijo o boju proti korupciji, pa je recimo na vladi še niste niti obravnavali. Navsezadnje vaš odnos tudi do sodne veje oblasti in ustavnega sodišča, kjer ste v bistvu dve odločbi tako rekoč ignorirali. Šele dopolnilna odločba ustavnega sodišča glede sodniških plač in nesorazmerja z drugimi vejami oblasti je potem prinesla neko spremembo. Tudi predsednica republike je v državnem zboru, tam vas sicer ni bilo, v bistvu kritizirala tudi vaš odnos do ključnih institucij v naši državi. Kako lahko glede na izjave, ki jih dajete, pričakujete, da bo ta odnos tudi med državljankami in državljani boljši, kot je?
Ker ko pogledate rezultate, ko imamo konkreten dialog z deležniki – ali so to socialni partnerji ali so to deležniki v procesu, kot na primer bolniki pri zdravstveni reformi – boste ugotovili, da odnosi med institucijami mogoče niso tako prozorni, kot se vam zdi. In če se navežem, tisto, kar je pomembno, je, da imamo v družbi možnost spoštljivega dialoga. Spoštljiv dialog v smislu, da se tudi takrat, ko so vprašanja težka, pogovarjamo spoštljivo, nikogar ne o označujemo za mafijo, nikomur ne kričimo krivosodje. Ravno obratno – vse priznavamo, govorimo o pravni državi. Bizarno pa je, da potem, ko smo dve leti gledali zlorabo policije s strani takratne politike, da sem edini ovaden za vmešavanje policijo v tej državi jaz, in ovadila me je taista policija, ki je bila dve leti zlorabljena, pa ji ni takrat na žalost uspelo najti moči, da bi to preprečila. Policija, ki je po nareku politike zadimila Ljubljano, ni ovadila nikogar od politikov, ki so ji to naročili, ovadila je pa mene – to je bizarnost. Ker verjamem, da so se dogajale zlorabe politike in vmešavanje, sicer ne bi dobili mandata, pa se nobeden od teh postopkov danes s strani policije žal ne preiskuje, preiskujejo pa mene, to je zanimivo, to je bizarnost.
Kar se pa tiče ustavnega sodišča, hvala, ker ste mi dali to priložnost, ker se mi zdi, da je to skrajni čas, da pojasnim. Na začetku letošnjega leta sem tudi pri vas v studiu večkrat povedal, da žal ne more biti sprememb plač nikjer, dokler ne bodo vse naenkrat. To sem ponavljal ves čas – vse plače se lahko spremenijo naenkrat, ker imamo 46 sindikatov. Jaz nisem skrival svojega prepričanja, da je bila sodnikom in tožilcem narejena krivica takrat, ko se jim plače niso dvigovale v preteklosti, ne v mandatu te vlade. A žal zaradi pogajanj, ki so potekala s sindikati javnega sektorja, nismo mogli iti prej v dvig kot s 1. januarjem 2025. To je stališče, ki sem ga zagovarjal pred letom dni in ga zagovarjam še danes. Ker sem to stališče zagovarjal, smo lahko plačno reformo pripeljali do konca.
Še več, enako stališče sem zagovarjal v primeru stavke Fides. Spomnim se, koliko vika in krika je bilo pri Fidesu in medijih, ker stavka traja že toliko časa. V resnici stavka Fidesa traja še danes in kljub temu so njegovi predstavniki takrat, ko je bila plačna reforma sklenjena, prišli – sicer šele ob petih popoldne, in ne ob poldne kot vsi preostali – in podpisali aneks k pogodbi. Sprejeli so v resnici to, kar sem govoril ves čas – da ne more biti plačne spremembe samo pri eni skupini, ampak le pri vseh skupinah naenkrat. Nobenega maščevanja ni bilo, tudi Fides je dobil natančno tisto, kar smo govorili, da bo in kar mu je pripadalo. In enako velja v tem primeru sodnikov in tožilcev. Ko je ustavno sodišče izdalo drugo odločbo, ki je bila izvršilna, je bila ta nemudoma izvršena. Ker to takrat ni bilo več stvar politične volje, ki je nismo mogli zaradi pogajanj udejanjiti, ampak ker je šlo za dejansko udejanjanje volje ustavnega sodišča, ki je bilo dovolj jasno predpisano. In plače in poračuni sodnikov in tožilcev so od avgusta letošnjega leta v celoti usklajeni z ustavno odločbo.
Predsednica republike je danes govorila v državnem zboru. Rekla je, da je nesprejemljivo postopek pred Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) označevati za farso. Vi ste ga tako označili, pa me zanima, kakšen je vajin odnos s predsednico, kje se je pravzaprav zalomilo, se je začelo pri Tatjani Bobnar, pri zunanji politiki? Kaj je narobe v vajinem odnosu, da so srečanja tako redka in da seveda predsednica tudi pove, kaj si misli o vaših izjavah?
Predsednica ima vso pravico komentirati, kot si želi. Meni se ne zdi, da bi imela tako slab odnos, kot ga mogoče vi doživljate. Kar se pa postopka tiče pred KPK-jem, bom ponovil celoten kontekst. Postopek, v katerem Korupcijska komisija preiskuje sum korupcije takrat, ko se med seboj pogovarjata dva politika, minister in predsednik vlade, je zame politična farsa. Dva politika se med seboj lahko in morata pogovarjati o vsem, tudi ko nimata enakih stališč, to je srž politik. Če se politiki med seboj ne bomo pogovarjali, ampak se bomo med seboj ovajali zaradi pogovorov, potem res ne razumem, kaj je bistvo politike. Zato je ta postopek farsa. To sem povedal v javnosti, to sem povedal tudi predstavnikom KPK-ja in mislim, da je to moja ne samo pravica, ampak dolžnost, ker gre za prvi tak postopek, ne samo v Sloveniji, gre za prvi tak postopek v Evropi. Jaz sem se pogovarjal s svojimi kolegi – nihče v Evropi ne pozna primera, ko bi en užaljeni odstavljeni minister ovadil svojega predsednika vlade zaradi pogovorov na štiri oči.
Gospod premier, mi imamo neke institucije v sistemu, ki bodisi, da skrbijo za nadzor, da skrbijo za spoštovanje ali pa uveljavljanje neke integritete – ena je KPK, drugi je tudi inštitut predsednice države. Danes je predsednica govorila v DZ-ju, samo enkrat na leto si vzame ta privilegij, da nagovori poslance. Iz SDS-a ni bilo takrat v dvorani nobenega in nobenega tudi iz vlade. Tudi s tem se pokaže odnos, ki ga imamo do institucije.
Lepo ste povedali. Res je, da so poslanci SDS-a demonstrativno zapustili prostor, ko je vstopila predsednica, poslanci Svobode so bili vsi tam. Nagovorila je poslance in poslanke, ona ni imela nagovora vladi. Če bo želela priti na vlado in spregovoriti vladi in bomo za to dobili ustrezno zaprosilo, verjemite mi, da bo to priložnost dobila.
Pojdimo k reformam. Reforma zdravstvenega sistema je še vedno ključna, in to ves čas tudi poudarjate. Enako ste govorili tudi pred natančno letom dni v pogovoru za RTV Slovenija. Govorite o reformi, pri čemer pa gre v bistvu za spremembo nekaterih delov zakonodaje. Je to, kar se pripravlja, dejansko reforma ali samo neki majhni popravki sistema, ki ga ne želite ali ne zmorete spremeniti?
Zdravstvena reforma je prva prioriteta te vlade. Zdravstveno reformo so poskušale izpeljati vse vlade pred nami, nobeni ni uspelo. Govoriti, da so to samo majhni popravki, je podcenjevanje pomembnosti in kompleksnosti sektorja. Tisto, kar se mi zdi zelo pomembno, je, da nas je prejšnji minister prepričal, da bomo vse probleme rešili, če bomo zagotovili dovolj denarja. Žal smo predolgo verjeli v ta koncept, zagotovili smo denar, in denar ni rešil ničesar. Citiral bom priznanega kirurga doktorja Breclja, ki je rekel, da žal je moralni razkroj tisti, ki v resnici šibi javno zdravstvo. Sledil sem temu napotku. Sledili smo temu, da ugotovimo, kaj je tisto, kar povzroča največji moralni razkroj v javnem zdravstvu. In prišli smo do škodljivih dvojnih praks. To so te prakse, po katerih isti zdravnik, ki zjutraj v javni bolnišnici ne najde časa, bolnika potem preusmeri v lastno zasebno ordinacijo in popoldne tam zanj najde čas. Takih praks ni nikjer na svetu in take prakse so tiste, ki vodijo, prosto po dr. Breclju, v moralni razkroj znotraj zdravstva. Dobra novica je, da so taki zdravniki v izraziti manjšini, dobra novica je, da je velika večina zdravstvenega osebja v resnici popolnoma predana svojemu poklicu, predvsem pa popolnoma predana bolnikom. In ravno zaradi teh predanih posameznikov, ki so v večini, moramo poskrbeti, da se te škodljive dvojne prakse enkrat za vedno prepovejo.
To je samo en del, vzporedno s tem se pripravlja sprememba finančnega vrednotenja zdravstvenih storitev. Ta sprememba bo poskrbela za dve stvari. Prvič, da bodo tisti programi, ki so v resnici najzahtevnejši, kjer so tudi stroški najvišji in ki jih bolniki najbolj potrebujejo, tudi najbolj ovrednoteni. Se pravi, da bolnišnice, ki izvajajo zahtevne posege, dobijo več denarja in zato dobijo tudi denar za nagrajevanje nadurnega dela svojega osebja znotraj teh javnih sektorjev. In še tretja stvar – veliko se je govorilo v preteklosti o tem, kako se s koncesijami, ki so bile podeljene v času prejšnjih vlad, zelo po domače dela, na veliko so se preprodajale. Tudi temu bomo naredili s to novelo zakona konec. In ker vem, da je samo en sestavni del zdravstvene reforme delovanje zdravniškega sistema oziroma zdravstvenega osebja, so zelo pomembni zakoni, ki so bili že sprejeti in že veljajo, usmerjeni v bolnika. Po zakonu o pozabi se nekomu, ki je prebolel raka, zdaj to izbriše. Ko si je prišel iskat službo, so vsi vedeli, da je tvegan, zdaj se to izbriše. Tu je še zakon o kakovosti storitev v zdravstvu. Ta dva zakona sta izključno usmerjena v bolnika in sta že sprejeta. In tretji zakon, ki je bil že izveden in na neki način pozabljen in s tem smo začeli, je bila ukinitev dopolnilnega zavarovanja. S tem smo poskrbeli, da zasebne zavarovalnice niso več sestavni del javnega sistema. To je bil prvi korak k odpravi te dvojnosti med zasebnim in javnim, ki je žal pripeljala do tega, da je sistem, kjer je.
Ampak lani ob tem času ste napovedali, da v letu, ki prihaja, se pravi 2025, želite ponovno opredeliti obvezni zdravstveni prispevek in ga vzpostaviti na novo. Kar se je seveda zgodilo, je, da ta denar, ki je prej prihajal iz žepov plačnikov dopolnilnega zavarovanja, zdaj prihaja iz proračuna. Ali v letu 2025 prihaja neki nov sistem, ki ste ga napovedali že lani?
Najprej ne drži, da bi prihajal iz proračuna kar tako. Ti zneski, ki se danes namenjajo za taiste programe, so bistveno nižji od tega, kot bi bili, če bi dovolili, da zasebne zavarovalnice nadaljujejo ta posel. Številke so zelo znane in ljudje bi plačevali bistveno več, kot plačujejo danes in dobički zavarovalnic bi ostali njim samim. Preprečili smo tako dvige kot tudi odlivanje v dobičke. V prihodnjem letu pa bomo prišli tudi do točke preoblikovanja, ampak pred tem je še kar nekaj korakov in bomo najprej izpeljali druge korake.
Govorili ste o dobrih plateh reforme v zdravstvu. Kaj pa tiste slabe strani? Denimo to, da da bo januarja leto dni, odkar imamo zdravniško stavko, da imamo 142 tisoč ljudi brez osebnega zdravnika, od katerih jih je samo ena šestina našla svojega zdravnika v tako imenovanih ambulantah za neopredeljene, o tem, da zdravniki sami napovedujejo, da bo osip iz javnega zdravstva velik in da ne vedo, kako in s čim se bo zapolnil. Ali vi osebno verjamete, da lahko izvedete eno kakovostno reformo zdravstva mimo in brez zdravnikov, ki so na čisto drugih okopih?
Zdaj si bom upal dati eno drzno napoved. Fides stavka že skoraj 12 mesecev. Fides je bil od prvega dne stavke proti plačni reformi, proti podpisu kakršnega koli dogovora, pa kljub temu je bila plačna reforma izpeljana in kljub temu nihče ni zapustil sektorja, kot je Fides napovedoval celo letošnje leto, zaradi tega, ker nismo uslišali njihovih stavkovnih zahtev po višjih plačah. Torej odgovor na vaše vprašanje, ali verjamem, da bomo zdravstveno reformo izpeljali, je: da. Odgovor, ali kaj počnemo za to, da bi bilo zdravnikov več, je: da. Povečali smo število vpisa na obe medicinski fakulteti, dali smo odobritev in soglasje, da zdravstvena fakulteta v Kopru razpiše nov program medicine, kar pomeni dodatnih, mislim da 100 zdravnikov. Bistveno smo olajšali pogoje za tuje zdravnike, da pridobijo dovoljenje za delo v Sloveniji, in zato jih kar naenkrat imamo bistveno več, kot smo jih imeli v preteklosti. In čisto za konec – s plačno reformo smo tudi izboljšali gmotni položaj zdravnikov v javnem sektorju, predvsem jim pa omogočili, da lahko znotraj matične inštitucije v popoldanskih urah, kdor to želi, opravljajo dodatno nadurno delo. Celota vsega tega bo pripeljala do tega, da bo zdravstvena reforma uspešna, o tem sem prepričan. V grožnje, da bo zdravnikov zmanjkalo zato, ker bi zapustili Slovenijo, nisem verjel pred enajstimi meseci, ko je Fides z njimi začel izsiljevati svojo stavko, in vanje ne verjamem danes. In mislim, da tudi nihče drug v Slovenji ne.
Kaj pa, da bi šli v zasebni sektor, se pravi, da bi bilo osiromašeno javno zdravstvo?
Tudi o tem poslušam že 11 mesecev, za zdaj ničesar takega nisem opazil. Čisto mogoče je, da se bo kdo od zdravnikov odločil, tako kot so se do zdaj odločali, da gre v zasebni sektor, saj to ni nič novega. Ali bo zaradi tega ogrožen javni zdravstveni sistem? Jaz mislim, da ne. Predvsem je pa to skrajni čas – ali bomo ukrepali zdaj ali pa javnega zdravstvenega sistema nikoli več ne sestavimo skupaj. To niso moje besede, ker nisem največji strokovnjak za zdravstvo, jaz sem samo politik, ki sprejme odločitve na podlagi predlogov, ki jih oblikujejo ljudje, ki v zdravstvu predano delajo. Verjamem, da imamo okoli sebe najboljše ljudi.
Večkrat smo omenili plačno reformo, ki je zagotovo eden izmed vaših največjih političnih uspehov, kot sami pravite. Dejali ste, da je plačna reforma končana, ampak minister Boštjančič, ki je bil glavni vladni pogajalec, je pa, recimo, v naši oddaji napovedal, da en zelo pomemben del plačne reforme še čaka na dogovor s socialnimi partnerji – gre za merila variabilnega nagrajevanja, ki naj bi bila ključna za to, da bi javni sektor delal precej bolj učinkovito, kar je seveda tudi eden izmed ciljev plačne reforme. Se pravi, plačna reforma v bistvu še ni čisto končana?
Ključni del je nova plačna lestvica in na kakšen način se iz sedanjega plačnega sistema nekdo premakne v nov plačni sistem. Predvsem pa je ključno to, da odkar je bila ta plačna reforma sprejeta, veljala bo s 1. januarjem, nihče od 26 tisoč ljudi, ki so bili pod minimalno plačo, ne bo več prejemal manj kot minimalno plačo. Jaz to imenujem higienik. In ja, vsi higieniki so izpolnjeni. Vi me sprašujete o nagradah, o korenčkih. Zakaj je minister Boštjančič to rekel? Zato, ker je en del pogajanj potekal skupaj, na eni strani vlada, na drugi strani vseh 46 sindikatov, medtem ko sistem nagrajevanja je pa odvisen od stebra, in ta poteka po posameznih področjih. Vsako področje ima svojo dinamiko, nekatera področja gredo hitreje, nekatera malo manj. Zdravstveno področje, ki smo ga prej veliko obravnavali, je povezano z zdravstveno reformo in ni odvisno od ministrstva za javno upravo, ki se pogaja o plačah. Seveda bo ta del zaključen v letu 2025, ampak ta del je neprimerno bolj enostaven. Ker se pogaja s tremi ali štirimi sindikati naenkrat, ne pa kot je bil v dosedanjem splošnem delu, kjer se je bilo treba pogajati s 46.
Računate, da bi s pomočjo tega plačnega sistema rešili tudi druge akutne težave, ko gre za kadre v naši državi. Govorimo o dolgotrajni oskrbi, sistemu, ki se postavlja, govorimo o šolstvu, kjer opažamo, da stvari ne potekajo tako, kot so, in seveda govorimo tudi o mnogih drugih panogah, kjer so kar hude težave.
Prepričan, da se vse začne in konča pri dostojnih plačah. Če vi ne morete v javnem sektorju ljudem ponuditi dostojnih plač, je škoda, da jih vabimo, ker nihče ne bo prišel. Dostojne plače so temelj za to, da se ljudje odločajo za delo v javnem sektorju. Ni samo to, ampak je to predpogoj. Omenili ste kar nekaj sektorjev, v Sloveniji imamo sladek problem, da imamo najnižjo brezposelnost v Evropi. Sladek zato, ker to kaže, da je naše gospodarstvo v izjemni kondiciji, da je naše gospodarstvo z nadpovprečno rastjo, da je brezposelnost najnižja v Evropi in da je inflacija med najnižjimi v Evropi. Ti trije kazalniki kažejo, da v resnici v Sloveniji potrebujemo delavce. Zato se to izkazuje v vseh sektorjih, ki ste jih navedli, pa še v gospodarstvu – ker primanjkuje delovne sile. Kako bomo to zapolnili? Z dostojnimi plačami in s tem, da smo bistveno olajšali prihod tujcev v Slovenijo z namenom zaposlovanja. Nobena vlada do zdaj tega ni naredila, ne vem zakaj, naša je naredila. Zdaj se je postopek zaposlovanja skrajšal za več kot polovico, mislim, da za dve tretjini v primerjavi s prejšnjim.
Ampak mi govorimo pravzaprav o nekem kadrovskem bazenu, ki ga Slovenija potrebuje. Pred kratkim smo ugotovili, recimo, da za negovalca v domovih za ostarele, kjer manjka okoli 3600 ljudi, se na devet razpisov nihče ne prijavi, na desetega šele. Pri učiteljih imamo nezasedenih 400 mest, okoli 7000 dodatnih vzgojiteljev in učiteljev bi potrebovali. Če govorimo o zdravnikih, imamo Slovenci povprečje 3,3 na 1000 prebivalcev, Evropa ima 4 na 1000. Ta kadrovski manko je velik in tudi v šolstvo ne moreš kar pripeljati ljudi, ki niso iz naše kulture. Kako bo Slovenija izšla iz tega kadrovskega manka in ali vi mislite, da bo ta dvig plač zadoščal, ker je dejansko zanemarljiv za nekatere poklice?
Ne, dvig plač ni zanemarljiv, lestvica je zunaj in dvigi so za nekatere poklice znatni, in prav je tako. Na primer, samo da ne bo nesporazumov – po požaru na Krasu in tudi pozneje po poplavah smo imeli vsi polna usta hvale za gasilce, pa vendar jim plač nihče ni dvignil. Njihove plače so bile na ravni minimalnih, in to ne zaradi te vlade. Ko smo mi prevzeli, so bile njihove plače na ravni minimalne, zdaj smo jim plače dvignili za 38 odstotkov s plačno reformo, tega ni storila nobena vlada prej, in ne vem, zakaj ne. S plačami se začne. Pomočnice vzgojiteljic so vse pod minimalno plačo. Zato ni ljudi, ker je bilo bolje delati v Hoferju, boljše delati v Lidlu pod prejšnjimi vladami, ki so držale ljudi v javnem sektorju, pomočnice vzgojiteljic, gasilce, ne vem še koga vse, pod minimalno plačo. Zato so ljudje zapuščali ta delovna mesta. Če človeka nočeš plačati, ne pričakuj, da bo opravljal delo, ki ga nihče drug namesto njega ne želi. Mi smo najprej poskrbeli ne za prazne besede, ampak za dostojne plače. Rekel sem, da je celotni državi stopnja brezposelnosti najnižja v Evropi. To pomeni, da če želimo vzdrževati tako raven aktivnosti tako v javnem sektorju kot v zasebnem, potrebujemo dodatno delovno silo in potrebujemo dodatna izobraževanja. Kot sem že povedal, smo povečali vpis na medicinsko fakulteto tako v Ljubljani kot v Mariboru, povečali smo število vpisov za študij psihologije v tako v Ljubljani kot v Mariboru, v Kopru odpiramo novo zdravstveno fakulteto na področju šolstva. Pred to vlado je bilo razpisanih letno 100 štipendij za učitelje, mi smo jih razpisali 300, in veste kaj, vseh 300 je bilo pobranih. A se čudite meni ali prejšnji vladi? Jaz ne vem, zakaj nobena prejšnja vlada nobenega teh ukrepov, ki se vam zdijo logični, ki se meni zdijo logični, ni izpeljala. Mi smo jih edini izpeljali.
Ko gre za reforme – ali temu sledi tudi davčna reforma? Ker bi si mnogi seveda želeli, da bi bilo delo manj obdavčeno in da bi bilo bolj obdavčeno premoženje, za kar zelo očitno tudi v vaši vladi za zdaj še ni politične volje.
Motite se. Napovedal sem, da bomo do konca leta razkrili izhodišča za drugi sveženj davčnih sprememb, med katerimi bo tudi nepremičninski davek.
Ampak tega še ne boste izvedli v času svojega prvega mandata?
Prihodnje leto bomo spisali tudi ustrezno zakonodajo, in če bo prišlo do dovolj širokega političnega konsenza znotraj koalicije, bomo tako reformo tudi uzakonili. Mogoče, da bo učinek nastopil pozneje, uzakonjena pa bo v tem mandatu v prihodnjem letu, to je za zdaj načrt. Ta izhodišča so zelo enostavna, jaz jih vam lahko razkrijem, ker jih bomo naslednji teden najverjetneje tudi imeli na vladi, tak je načrt. Namenoma ga bom imenoval davek na drugo nepremičnino in vse naslednje, ker prva nepremičnina ne bo obdavčena. Kdor koli ima v lasti prvo nepremičnino, ta je izvzeta.
To je tista nepremičnina, kjer imaš stalno bivališče?
Da in kjer si prvi lastnik. Vse preostale bodo obdavčene z nekim zneskom, ne me spraševati o točnih številkah, ker o tem moramo na koaliciji še razpravljati. Namen te obdavčitve druge nepremičnine pa je predvsem ta, da zajamemo čim več praznih nepremičnin in jih spravimo na najemni trg. Danes vsi vemo, da so stanovanja predraga tako z vidika nakupa kot tudi najemnine. V tem času so se na bankah namreč nabrale ogromne varčevalne vloge državljanov, banke so jih obrestovale po izjemno nizkih obrestnih merah, ljudje so začeli preusmerjati svoje prihranke iz bank ali pa, če hočete, iz gospodarstva v naložbe.
Namesto da bi nepremičnine, ki so prihajale na trg, služile namenu domov, stanovanj, so bile namenjene za naložbe, zato imamo danes cele objekte, ki so vsi pokupljeni in prazni. Taki objekti, taka stanovanja bodo obdavčena. Namen pa je, da jih ali spravijo na trg, najboljše pa, da jih spravijo med najemna. Ker kdor se bo odločil, da stanovanje, ki je danes prazno, odda v najem, se mu bo davek za najem odbil od davka od nepremičnine. S tem želimo doseči, da se bodo ta prazna stanovanja v večjem številu premaknila med najemna stanovanja. To je predpogoj, če želimo kadar koli priti do normalnih ali znosnih najemnin. To je prvi razlog.
Drugi razlog je, da dejansko želimo doseči to, da kar bomo zajeli s tem davkom, in samo to, kar bomo zajeli, bomo preusmerili v znižanje obremenitve dela, po domače v višje plače. Se pravi, vse, kar bo ta davek na drugo nepremičnino prinesel državi, vse to bo šlo za to, da bodo na koncu ljudje, ki delajo, imeli višje plače. S tem bomo dosegli, da bodo cene na trgu morale pasti in mlade družine z višjimi plačami si bodo mogoče končno lahko privoščile svoj dom. To je namen davčne reforme – kako omogočiti ljudem, ki ga nimajo svojega doma, da pridejo do lastnega doma. Jaz sem prepričan, da bo tukaj solidarnost tudi starejših generacij, če imajo več nepremičnin, do mlajših popolnoma logična. Prav je, da si vsak lahko omogoči svoj dom.
Ko smo pri napovedih za prihodnje leto – povedali ste, kaj približno čaka tiste na nepremičninskem trgu. Kaj pa tiste, ki razmišljajo o pokojnini? Pokojninska reforma naj bi bila pred vrati, kakšna bo?
Usklajevanje o pokojninski reformi poteka že nekaj mesecev na Ekonomsko-socialnem svetu. Pogajanja naj bi se zaključila tam nekje do konca februarja po dinamiki, ki je ne postavlja vlada, ampak socialni partnerji. Jaz sem optimist, da bodo našli skupen jezik, da bomo na koncu podobno kot pri plačni reformi tudi pri pokojninski reformi prišli do kompromisne rešitve.
Se bo delovna doba povečala, bomo delali dlje?
O tem je minister za delo Luka Mesec že večkrat govoril, izhodišča so bila tudi javno komunicirana. Ne bo podaljšanja delovne dobe, to že vemo. Efektivno se pa dvigne starostna meja za dve leti, tudi to vemo, ampak to so podatki, ki so javni in in so tudi stvar pogajanj. Kot rečeno, jaz verjamem, da se bo socialnim partnerjem v tem procesu pogajanj na koncu uspelo dogovoriti in da bo reforma v doglednem času tudi izpeljana.
Ste prvi predsednik vlade, ki prihaja iz energetike. Na tem področju so bila seveda pričakovanja od vas osebno tudi zelo velika. To vprašanje povezuje zelo veliko vidikov, eden je ta, da je bila odpoved posvetovalnega referenduma o drugem bloku jedrske elektrarne v Krškem v bistvu politična blamaža za celotno politiko. Vendar če to damo v kontekst – v Sloveniji bomo nekako morali rešiti naše energetske zagate prihodnosti, hkrati bomo morali popraviti napake preteklosti, govorim recimo o Teš 6. Ob vsem tem, kar nas čaka za ureditev zdravstvenega sistema, sistema dolgotrajne oskrbe, seveda prihajajo še stroški za varnost v spreminjajočem se svetu. Ali vidite Slovenijo kot državo prihodnosti, kjer bi lahko naredili dovolj in zbrali dovolj za to, da bi vse te izjemno drage projekte, ki nas čakajo, v taki jedrski ali nejedrski obliki, sploh zmogli v naslednjih desetletjih?
Slovenci smo včasih preveč skromni in premalo cenimo svojo domovino ali pa sami sebe. In nekateri pravijo, da morajo iti ven, da vidijo v kakšni lepi državi živijo, jaz pa pravim, da je včasih dobro, da pride kakšen tujec k nam, da nam nalije čistega vina. In namenoma ne bom govoril, kaj jaz vidim, pa sem optimist po naravi, to že veste, ampak bom citiral predsednico Evropske centralne banke, ki je bila nedavno, v Sloveniji. Tudi za vašo televizijo je dala intervju, v katerem je dala Slovenijo za zgled celi Evropi – tako po trenutnih gospodarskih kazalnikih, po kazalnikih glede socialne blaginje, po trenutnih kazalnikih glede socialne enakosti kot tudi po tem, kakšne ima obete za prihodnost. Sama je lepo povedala, da je Slovenija ena redkih držav, ki je ugotovila – in to je bilo ob nastopu te vlade pred dvema letoma –, da je treba vlagati v znanje. Mi smo s prvim proračunom že v letu 2022, ko smo naredili rebalans, povečali sredstva za inovacije, znanost in razvoj.
In takrat jih je bilo približno 300 milijonov, v prihodnjem letu jih bo 600 milijonov. Podvojili smo sredstva za inovacije, znanost in razvoj, zato ker vsi verjamemo v tej vladi, da samo znanje je tisto, kar Sloveniji daje, to, kar me zdaj sprašujete – daje prihodnost. In s tem se ne bomo ustavili. To, da smo podvojili ta sredstva, je opazilo kar nekaj tujih multinacionalk, opazila je farmacevtska industrija, ki je razglasila Slovenijo za eno najbolj zaželenih investicijskih destinacij zaradi celotnega ekosistema, zaradi celotnega okolja, zaradi znanja, zaradi šolskega sistema, zaradi podpore države in podobno. Zaradi tega ne eno farmacevtsko podjetje, ampak farmacevtska podjetja na splošno na veliko vlagajo v Slovenijo. To je opazila tudi avtomobilska industrija. Tudi predsednica Evropske centralne banke je na tem primeru demonstrirala, kje se vidi ta odličnost Slovenije. Francoski Renault je od vseh držav na svetu izbral eno samo državo za investicijo v novo tovarno električnih avtomobilov zunaj Francije. Tri tovarne so v Franciji, četrta je zunaj – nikjer drugje kot v Novem mestu.
Ampak sprašujemo vas o desetinah milijard, ki bodo potrebne za vse načrtovane reforme in projekte.
Jaz vam pa govorim, da vse, o čemer sem vam zdaj govoril, se meri v stotinah milijonov. Ko se stotine milijonov investicijskega denarja iz tujine vlagajo v slovensko znanje, v slovenska delovna mesta, je to generator, kjer se bo dobil denar za to, kar mi zdaj vi mene sprašujete. Če pa gremo na energetiko, veste, da mi je ta tema všeč, in lahko o tem govorimo zelo dolgo – kar se tiče odpovedi referenduma za drugi jedrski blok, je v resnici situacija bolj enostavna, kot se zdi. Jaz sem samo opazil, da se je v razpravah, še preden se je sploh kampanja začela, pogrešala razprava o širši strategiji Slovenije. O tem, kaj Slovenija sploh, kot vi pravite, zmore, jaz bom pa rekel, kaj Slovenija potrebuje. Na eni strani so bili zagovorniki jedrske energije, ki so trdili, da Slovenija potrebuje samo jedrsko, na drugi strani nasprotniki jedrske, ki so trdili, da Slovenija potrebuje nekaj drugega. Zaradi tega jaz mislim, da ni nič izgubljeno, ravno obratno – v januarju bomo začeli prvi krog javnih posvetov z najuglednejšimi strokovnjaki z različnih področij, tako z okoljevarstveniki, sociologi, tudi z energetiki in ekonomisti o tem, kakšna naj bo preskrba Slovenije z električno energijo v letu 2040. Hočem, da se vsi scenariji, preden pride do referenduma o drugem bloku, ovrednotijo na istem imenovalcu, da so med seboj primerljivi.
Ampak zakaj tega ni bilo že prej?
Ker gre za vprašanje o tem, ali znamo vnaprej napovedati prihodnost. Govorimo o prihodnosti leta 2040, seveda je vsak od njih delal napovedi zase – energetiki so jih zase, sociologi zase, okoljevarstveniki zase. Jaz jih pa želim spraviti vse na isti imenovalec. In ja, spet smo pri vprašanju, zakaj se nekaj že 30 let ni naredilo. Ker slučajno drugi blok jedrske elektrarne pade na letnico 2040 in po obstoječi zakonodaji Republike Slovenije noben dokument ali noben veljavni zakonodajni dokument te letnice ne zaobjema. Zdaj bomo to naredili. Verjamem, da nič ni izgubljeno, zato ker postopki umeščanja v prostor tako ali tako potekajo leta in leta, in če pogledate v našo koalicijsko pogodbo, boste v njej opazili, da je bil ključni referendum o dokončni odločitvi glede drugega jedrskega bloka ves čas predviden konec leta 2027 oziroma na začetku leta 2028. Še vedno vztrajamo pri tem, da tudi če bi ta referendum bil, tudi če bi bil pozitiven, bi še vedno potrebovali še en referendum leta 2028, ker šele takrat bomo vedeli, kdo naj bi gradil jedrsko elektrarno, po kakšni ceni in kaj bo z elektriko iz te jedrske elektrarne. Danes teh odgovorov dejansko nimamo, zato bo ta referendum šele odločal.
Zdaj ste govorili o prihodnosti. Zadnje ankete Eurobarometra kažejo, da je zaupanje Slovenk in Slovencev v inštitucije, od vlade do parlamenta, do Evropske unije zelo upadlo, da je nizko. Povejte, kaj boste naredili kot premier v prihodnjem letu, kar bo pozitivno vplivalo na življenje naših ljudi, kaj jim lahko obljubite in kako nameravate znova vzpostaviti to zaupanje, ki se zmeraj bolj krha?
Ne delim vašega mnenja, da se zaupanje vedno bolj krha. Bolj pomembno kot to se mi zdi drugi del vprašanja – kaj boste naredili, da se zaupanje poveča. S tem se ukvarjamo ves čas, in edina stvar, ki dejansko lahko pripelje do povišanega zaupanja, so rezultati. In bom ponovil, reforme, ki smo si jih zadali na začetku mandata, so bile zastavljene tako, da bosta za to, da se vidijo rezultati, potrebna dva mandata. Torej smo šli na zaupanje. Prvi rezultati, na primer plačne reforme, so tu. Rezultati zdravstvene reforme bodo v prihodnjem letu. Jaz sem prepričan, da takrat, ko se bodo, vi jih imenujete obljube, jaz jih imenujem napovedi, začele uresničevati – in prve se že – takrat se zaupanje začne vračati. Nobena beseda ni tako zgovorna kot konkretni rezultati, tako da sem prepričan, da bodo rezultati prihodnjega leta takrat, ko bodo vse te reforme in vse aktivnosti dali ne samo tujcem lepo sliko o Sloveniji, ampak se bomo tudi Slovenci prepričali, da je tudi to, kar nam tujci govorijo o Sloveniji, še kako res. Takrat bo potem tudi zaupanje spet tam, kjer mora biti.
Zdi se morda nenavadno, da v svetu, v katerem živimo, v bistvu nismo nič govorili o vojnah, ki so. Ali vidite, leta 2025 na obzorju vendarle nekakšen, čeprav morda nepravičen mir v Ukrajini in navsezadnje tudi na Bližnjem vzhodu?
Da, jaz mislim, da nas bo leto 2025 presenetilo tudi s tem, da bo končno prišlo do ustavitve spopadov. Ta ustavitev ne bo ne enostavna niti ne lahka. Sem pa glede tega zmeren optimist, da bo dejansko mir ali zdaj ali pa še dolgo ne. Prelomnica bo začetek leta 2025, če vsemu svetu uspe izkoristiti ta trenutek, potem bo svet lahko v naslednjih letih dejansko boljši. Če pa ta trenutek zamudimo, in ta trenutek bo trajal nekaj mesecev, potem se nam žal nam vsem svetu ne obeta kaj dosti dobrega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje