Ob 20. obletnici izbrisa prebivalcev Slovenije iz registra državljanov so avtorji in avtorice knjige Zgodbe izbrisanih prebivalcev spregovorili o manj znanih vidikih izbrisa. Knjigo sta uredili Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn. Sestavlja jo 27 zgodb izbrisanih posameznikov in posameznic. Svoje zgodbe so izbrisani napisali skupaj s študentkami in študenti Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Spomnimo ...
Brez opozorila, brez pravnega postopka in brez možnosti pritožbe je Slovenija 26. februarja 1992 iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 državljanov drugih republik, ki si zaradi različnih razlogov niso uredili statusa ali pa so bile njihove vloge zavrnjene. Na popravo krivic še vedno čakajo.

Slovensko ustavno sodišče je kar dvakrat ugotovilo kršitev ustave v primeru izbrisa, na kršenje človekovih pravic pa so opozarjali tudi v vrsti mednarodnih mehanizmov prava človekovih pravic, so zapisali na spletni strani Amnesty International. Kljub temu je bil prvi korak za izboljšanje položaja izbrisanih storjen šele leta 2010, ko so s spremembo zakonodaje skušali urediti statusni položaj izbrisanih. Vendar pa pri tem velja opozoriti, da so zakonske spremembe pomanjkljive, saj omogočajo le možnost, da izbrisani ponovno zaprosijo za dovoljenje za stalno prebivanje.

Zakon o izbrisanih po mnenju mnogih restriktiven
Kot je povedal Blaž Bajič, eden od soavtorjev knjige, zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Sloveniji izbrisanim nalaga cel kup obveznosti. Med drugim morajo tako dokazati, da so državljanstva vredni. Prav tako morajo dokazati bivanje v Sloveniji, vendar pa je to v primeru izbrisanosti zelo težko. Bajič je še dodal, da je zakon restriktiven, kar dokazuje dejstvo, da je v dobrem letu in pol zgolj 55 ljudi uspelo urediti svoj status, in sicer od okoli 13.000 vloženih vlog.

Da je zakon restriktiven, se je strinjala tudi Lipovec Čebronova, ki pa je še opozorila, da "obstaja na nivoju upravnih enot velika neinformiranost glede tega zakona". "Gre za zavlačevanje. Kot da izbrisani želijo nekaj, do česar niso upravičeni," je povedala.

Vsaka zgodba govori zase
Svojo težko izkušnjo sta z obiskovalci delili Ana Mezga in Mirjana Učakar, ki sta se pod svojo zgodbo v knjigi tudi podpisali. Vsaka zgodba govori zase, saj sta obe gostji izbris doživeli na drugačen način. Učakarjeva je med drugim povedala, da je kljub rojstvu v Sloveniji in opravljeni osnovni in srednji šoli ter študiju po izbrisu morala opravljati izpit iz slovenščine. Mezgova pa je pozvala zbrane, da preberejo vsaj eno zgodbo in se poskusijo postaviti v kožo izbrisanih. "Predstavljajte si, da le pet let živite brez zavarovanja," je predlagala.

Ob koncu je Lipovec Čebronova še dejala, da je glavni problem, na katerega želi opozoriti, ta, da se v javnosti ne problematizira izbrisa, "ampak tiste, ki skušamo izbrisanim pomagati". Po njenem je bilo tako veliko zgodb prezrtih, tudi zgodbe mladih in otrok. "Ta del je verjetno eden najbolj tragičnih delov izbrisa in gotovo precej prezrt," je sklenila.

Zgodbe iz knjige bodo v Hiši sanjajočih knjig skupaj z avtorji brali v nedeljo ob 11. uri, ko bo od izbrisa minevalo natanko 20 let. S tem želijo tematiko še bolj približati ljudem in jih spomniti, da zgodba še ni zaključena.