Danes si je težko predstavljati, da so šele pred 60 leti odpravili zakone, ki so moškega postavljali za glavo družine in s tem v nadrejen položaj nad ženo, da ženske niso smele sodelovati pri političnem odločanju ali se vpisovati na vse študijske programe. Stereotipne predstave o tem, naj žena skrbi le za dom, javno življenje pa prepusti moškim, so rušile številne Slovenke, ki so orale ledino v umetnosti, aktivističnem delovanju, šolstvu, zdravstvu in drugod.

V zadnjih 150 letih, odkar so prvič začeli govoriti o ženski volilni pravici, pa do današnjega časa se je ogromno spremenilo, vseeno pa so na vodilnih položajih v družbi ženske še vedno v manjšini. O zgodovinskem poteku 'ženskega vprašanja' smo se pogovarjali z Ireno Selišnik, raziskovalko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Ob pogledu na zapisano slovensko zgodovino imamo občutek, da so jo ustvarjali zgolj moški. Le malo žensk je našlo prostor v njej. So bile ženske v preteklosti res tako nevidne?
Ženske so tudi v preteklosti soustvarjale zgodovino, a so v današnjih zgodovinskih kanonih spregledane oziroma izpuščene. Zato je treba raziskovati tudi to plat zgodovine in jo umestiti v splošni zgodovinski spomin.

Pred nekaj leti je izšla knjiga Pozabljena polovica s skoraj 130 portreti žensk, ki so pustile sled na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Katere 'pozabljene' ženske bi vi izpostavili?
V vsakem obdobju se zagotovo najde ne le ena, ampak več takšnih žensk. Za 19. stoletje bi morda izpostavila, zlasti v povezavi z organizacijo žensk za narodnobuditeljsko delo, Marijo Horak Murnik, ki začne povezovanje t. i. narodnih dam, s katerimi se udeležuje čitalniških večerov, organizira neformalne dobrodelne prireditve. Iz tega njihovega udejstvovanja v javnem življenju pozneje nastanejo društva. Prek Družbe svetega Cirila in Metoda se vključijo v boj za nacionalne pravice Slovencev, tam pomagajo zbirati prispevke za ustanavljanje slovenskih šol na meji med slovenskim in nemškim svetom ter Italijani. Pozneje ženske ustanovijo tudi lastna društva. Tukaj je zelo dejavna Franja Tavčar. Marica Nadlišek Bartol soustanovi pomemben ženski časopis v Trstu, Slovenko. V Socialdemokratskem gibanju se pred 1. svetovno vojno začne udejstvovati Alojzija Štebi, ki je organizirala prve mednarodne dneve žena na Slovenskem leta 1913. Lahko bi naštela še vrsto žensk, ki so sodelovale v zgodovinskem dogajanju.

Kdaj so ženske začele vstopati v javno in politično življenje?
To obdobje bi lahko umestili v drugo polovico 19. stoletja prek narodnostnega gibanja. Prve diskusije o tem, ali naj ženske dobijo volilno pravico, pa so se začele že leta 1848, ko je taka razprava potekala na zborovanju štajerskih deželnih stanov v Gradcu. Dogovorijo se, da meščanke lahko dobijo volilno pravico, kmetice pa ne. Ženske lahko sicer volijo ponekod na lokalni ravni od 1850 naprej, gre seveda za tiste, ki plačujejo davek, pa še te lahko oddajo svoj glas le po pooblaščencu. Same začnejo zahtevati svoje politične pravice šele na začetku 20. stoletja, ko zahtevajo, da se spremeni zakon o društvih, ki je ženskam prepovedoval članstvo v političnih strankah, prav tako niso smele organizirati političnih prireditev. Zahtevajo tudi uveljavitev volilne pravice za ženske. Sprva to zagovarjajo učiteljice v svojem društvu, pozneje pa tudi druga ženska društva, Splošno slovensko žensko društvo in krščanskosocialno gibanje.

Kakšen pa je bil prispevek žensk k narodnemu prebujanju, spodbujanju slovenske narodne zavesti v Habsburški monarhiji – kotlu različnih narodov?
Sodelovale so kot narodne dame, nato organizirano v različnih ženskih društvih. Na Dunaj je, recimo, Splošno slovensko žensko društvo poslalo peticijo, ko sta v Ljubljani leta 1908 na demonstracijah padli dve smrtni žrtvi – Ivan Adamič in Rudolf Lunder. Podpirajo ustanavljanje slovenskih šol na območjih, kjer bi jih lahko ogrozile nemške in italijanske šole. Med 1. svetovno vojno sta obe najpomembnejši voditeljici liberalnega in katoliškega ženskega gibanja – Franja Tavčar in Cilka Krek, sestra Janeza Evangelista Kreka, – zbirali podpise podpore Majniški deklaraciji. Ženske torej odigrajo pomembno vlogo pri oblikovanju slovenske narodne zavesti. Če so še v 70. letih 19. stoletja nekateri moški skeptični do prispevka žensk in jih pošiljajo nazaj za štedilnik, kmalu sprevidijo, da brez žensk močno narodnostno gibanje ni mogoče. Tudi časopis Slovenka ustanovijo, da se dviga narodna zavest pri Slovencih.

Veliko vlogo pri tem vstopu v javno življenje je igralo tudi samo izobraževanje deklet. Kdaj se je začel njihov vstop na višje ravni šolanja, kdaj na univerzo?
1869 je bil sprejet zakon o obveznem osnovnem šolstvu in po tem zakonu so morale tudi deklice hoditi v osnovno šolo. Kmalu zatem začne primanjkovati učiteljev in tako v ta poklic množično vstopijo ženske. Na prelomu stoletja je že okoli 40 odstotkov učiteljic, leta 1910 pa so že predstavljale večino. V 90. letih 19. stoletja je ustanovljena višja dekliška šola, ki se čez nekaj let spremeni v licej. Hkrati se ustanavljajo številna učiteljišča po slovenskem ozemlju. Tukaj se izobražuje slovenska inteligenca, ženske, ki bodo pozneje imele vodilno vlogo v društvenem gibanju in se bodo zavzemale za ženske pravice, postale bodo pomembne slovenske pisateljice ter pesnice. Univerza pa je dolgo za ženske zaprto območje. Najprej lahko vstopijo na filozofsko fakulteto, najpozneje pa v študij prava, saj še v medvojnem obdobju ženske niso smele biti sodnice.

Največ je bilo torej učiteljic. A njihov položaj ni bil enakopraven z moškimi.
Absolutne no, za ženske je veljal celibat, če se je učiteljica poročila, je morala zapustiti ta poklic, izjema je bila poroka z učiteljem. Prav tako ni imela več pravice do pokojnine. Plače niso bile izenačene, saj so imeli moški višje, ženskam tudi niso pripadale nekatere doklade. Zato je med učiteljicami na prelomu iz 19. v 20. stoletje dokaj opazen delež nezakonskih mater. Te ženske so bile nato velikokrat prisiljene zapustiti Kranjsko, kjer je bil odnos do nezakonskih mater zelo negativen, in se preselile v Trst, na Koroško ali Štajersko. Tam je bil drugačen odnos do nezakonskih otrok, na Koroškem je bil na primer glede na preostale dežele največji delež teh otrok. Ni bilo tako negativne nastrojenosti kot na Kranjskem. Trst je bil takrat največje slovensko mesto, imel je 120.000 prebivalcev, od tega 56.000 Slovencev, bil je metropola, največje pristanišče v monarhiji in zelo zaželeno mesto. V Ljubljani, ki je sicer bila kulturna in politična prestolnica Slovencev, je tedaj živelo 52.000 ljudi. Pretok ljudi je bil velik, zato v Trstu ni bilo takšnega formalnega nadzora kot na Kranjskem. Na Koroškem pa je bilo več hribovskih kmetij, kjer prav tako ni bilo toliko nadzora. Je pa večji del učiteljic ostal samski, saj ko so se odločile za ta poklic, so se tudi odločile za celibat.

Kakšni pa bili so 'argumenti', zakaj se učiteljice niso smele poročati?
Če se bo ženska poročila, ne bo mogla popolnoma izpolnjevati svojega poslanstva kot učiteljica. Pojavlja se namreč termin socialno materinstvo – ženska je lahko mati svojim lastnim otrokom, če jih pa nima, pa je lahko mati drugim otrokom. Ženska lahko deluje le kot mati, in če ima svoje otroke, se bo težko razdajala tujim otrokom. Prav tako je veljalo, da je moški oskrbovalec družine in on prinese v hišo denar ter je dolžen skrbeti za ženo in otroke, učiteljice pa so prav tako imele plačo in bi torej po poroki odžirale delo moškim.

Vojne, izseljevanja zaradi težkih gospodarskih razmer so na Slovenskem počasi postavljali tudi drugačna razmerja med ženskami in moškimi. Kakšen vpliv na dojemanje ženske vloge je imelo zaposlovanje žensk po tovarnah, ko so postale delavke?
Za slovenski prostor je značilen visok delež pridobitnih žensk. Kranjska je bila med vsemi avstrijskimi deželami tista, ki je imela največ zaposlenih žensk, več zaposlenih je imela le še Šlezija – najbolj razviti del Cislajtanije. K temu je precej pripomogla ljubljanska Tobačna tovarna, ustanovljena v drugi polovici 19. stoletja. Te tobakarice, kot so jih imenovali, so bile pomemben del delavskega življenja v Ljubljani, dobro so zaslužile in se znale organizirati. Zanje je veljalo, da so dobra 'partija' za poroko, bile so spoštovane in zaželene, ker so imele svoj denar. Je pa v tovarnah veljal spolno determiniran sistem, saj so bile delavke zaposlene na t. i. ženskih delovnih mestih - v Tobačni na primer pri zvijanju cigaret in cigar. To so bila nižje plačana delovna mesta, moški pa so upravljali stroje.

V 30. letih 20. stoletja pa nastopi gospodarska kriza. So ženske postale prve žrtve zaostrenih finančnih razmer?
Da, najprej žensk v javni upravi niso več zaposlovali, službe v javni upravi so bile namreč najvarnejše službe, ki naj bi bile rezervirane za moške. Nato so jih začeli odpuščati v državni upravi, čeprav tudi takrat veljal zakon, po katerem so bile ženske in moški enakopravni. Najprej so jih odpuščali na pošti, pozneje se je začel zmanjševati delež žensk v učiteljskem poklicu, ukinili so tudi vpis žensk na učiteljišča. Recesija pa je vplivala tudi na to, da so moški izgubili službo v dobro plačanih poklicih v industriji in da so začeli zaposlovati ženske na črno ali za precej manjšo plačo, kot so jo prej dobivali moški kolegi.

Kakšen je bil vpliv 2. svetovne vojne na položaj žensk?
Gre predvsem za vlogo Komunistične partije. V svojem političnem programu se je zavzela za volilno pravico žensk, ki pomeni znak za demokratičen napredek – če imamo volilno pravico, smo demokratični. Tako že leta 1942 ženske prvič volijo na osvobojenem ozemlju, po vojni pa se v ustavo leta 1946 zapiše volilna pravica za vse. Partija se je zavzela tudi za sprejetje nove, sodobnejše socialne zakonodaje. Celotno habsburško obdobje in med obema svetovnima vojnama so namreč veljali isti zakoni. Obči državljanski zakonik je veljal od leta 1811 do 1945 in ti zakoni so bili zelo neživljenjski. Pisalo je, da je mož glava družine, ženska brez moškega privoljenja ni smela delovati v podjetništvu. Po 2. svetovni vojni so uredili tudi položaj nezakonskih otrok, položaj žensk kot državljank, saj je včasih ženska izgubila državljanstvo, če se je poročila s tujcem.

Če se dotakneva še današnjega časa. V trenutnem sklicu parlamenta je največ poslank do zdaj, kljub temu pa je v vladi našla prostor le ena ministrica. Številni sicer v odgovor na to poudarjajo, da je treba postaviti strokovnost pred spol. A ob tem se postavlja vprašanje, ali torej v Sloveniji nimamo strokovnjakinj. Zakaj po vašem mnenju najvišje položaje v politiki, gospodarstvu, pa tudi družbi na splošno še vedno zasedajo pretežno moški?
V državnem zboru se je res na zadnjih volitvah zgodil preboj. V zakonu o enakih možnostih imamo sicer zapisano, da bi morali težiti k 40-odstotni uravnoteženi zastopanosti moških in žensk v organih odločanja. To so tudi priporočila Evropske unije. Na to, da pa še vedno nekatere najvišje položaje zasedajo moški, po mojem mnenju deluje kar nekaj mehanizmov – od steklenih stropov do steklenih pečin. To so strokovni izrazi, ki govorijo o tem, da so določeni položaji za ženske nedostopni, ker tam vlada določena kultura – podjetniška ali parlamentarna –, ki je še vedno izrazito moško naravnava. Slovenke so po nekaterih evropskih raziskavah v vrhu po zaposlenosti žensk s predšolskimi otroki in po številu ur, ki jih ob tem porabijo za gospodinjsko delo ter skrb za otroke. Tukaj je težava. Ženske so ujete v ideologijo supermam – delo opravljajo tako doma kot v službi. Delodajalci pa se ob tem zavedajo, da bodo ženske z otroki v določenih situacijah sprejele drugačne odločitve kot moški. Ta ideologija 'supermam' vpliva tudi na postavljanje žensk na najvišje položaje.