V oddaji Odmevi sta politična analitika Bernard Nežmah in Miha Kovač ocenjevala dosedanji potek politične kampanje, igralce v predvolilni tekmi ter kje so nevralgične točke, ki bodo prinašale glasove. Z gostoma se je pogovarjal Slavko Bobovnik.

Česa so se slovenski politiki naučili?
Kovač: Mislim, da so se slovenski politiki dejansko naučili tega, da izključujoča drža ni produktivna. S tega stališča so me presenetili odgovori gospoda Jankovića in gospoda Pahorja, čeprav razumem njegov resentiment do nekdanjih opozicijskih poslancev. Vendar to ni produktivna drža v očeh volivcev.

Vsi so ali pa še govorijo o programih, češ da bodo s programi dobili te volitve. Bodo gospodje znali ostati pri programih, ne da bi se vračali v ideologijo, v preteklo ravnanje, v pretekle grehe koalicije in podobno?
Nežmah: Veste, nimajo vsi enako razvitih programov. Nekateri imajo bistveno močnejše, nekateri uporabljajo bolj metafore o hitrem teku. Ti spominjajo bolj malo na program. Veste, pot v zgodovino je dragocena in zgodovina je zato, da se učimo. In zgodovina Avstro-Ogrske, ki je že pozabljena, bi bila zelo uporabna pri reševanju mnogih zagat. Sami programi pa mislim, da bo potrebnih še nekaj soočenj, da se bodo bolj elaborirali.

Vsi so obljubljali, ne bo vračanja nazaj. Gledali bomo skozi programe naprej.
Nežmah: To je stvar kurtoazije. Ko si enkrat v parlamentu, tam je opozicija, naloga opozicije je, da je ostra, ni posebej naklonjena. Tako da, ne glede na pripravljenost sodelovanja, bomo v novi vladi imeli relativno močne antagoniste.

To pot bo v igri sodelovalo, mislim, da 21 igralcev, strank, list, manjših, velikih … Na prejšnjih volitvah jih je sodelovalo 17. Več je strank in nekatere od teh novih so postale relativno pomembni igralci.
Kovač: No, nekatere. Dve stranki. Verjamem, da je vzpon Pozitivne Slovenije posledica precejšnje konceptualne krize na levici in razočaranja volivcev nad koalicijo, ki je zadnja tri leta vodila Slovenijo in je žal ustvarjala vtis, da se okoli ključnih vprašanj ni sposobna poenotiti.

Vzpon gospoda Viranta pa je težje komentirati. Delno je verjetno povezan tudi s tem, da je velik del sredinskih volivcev zadržan do tega, da gospod Janša kandidira na volitvah, ob tem, da še ni razčiščena zgodba s Patrio. In verjamem, da bo precej nerodna situacija, če bo njegov odvetnik nekoč pravosodni minister, on pa predsednik vlade in se bodo te zadeve v zvezi s Patrio razčiščevale na sodišču. Tu lahko stvari postanejo zelo spolzke.

Verjamem, da je zato en del volivcev z veliko lahkoto v srcu podprl neko novo opcijo na desni sredini, ki je tudi bolj liberalno usmerjena v smislu razbremenjevanja gospodarstva z davki. Mislim, da en del državljanov tako dikcijo zelo rad sliši.

Prve raziskave javnega mnenja so tema dvema strankama dobro kazale. Če bodo predstavniki teh stran zadržali enak način sporočanja dejstev, kot so ga nocoj, bodo ti odstotki kaj rasli ali upadali do 4. decembra?
Nežmah: Dvomim, da bodo rasli, iz enega preprostega razloga. Ti dve novi stranki sta imeli silno močno medijsko katapultacijo. Medtem ko sama soočenja kažejo na bolj realni učinek kapacitet politikov. Mene zelo preseneča ta ex-levica, kako lahko tako zamenja svoje junake.

Je pa samomorilsko početje gospod Pahorja. On je kot glavnega antagonista vzel Janšo, medtem ko je ta, ki mu jemlje glasove, Zoran Janković.

Kampanja je kratka. Bo umazana, mislite? Bomo brali nove dokumente, slišali kakšna nova dejstva?
Kovač: Vprašanje, ali je za to dovolj časa. V stanju v katerem sta Evropa in Slovenija, bi bil zelo vesel, če bi bilo čim manj tovrstnih umazanih, nizkih udarcev. In čim več diskusij o tem, kako Slovenijo narediti čim bolj konkurenčno in bolj učinkovito državo, kot je bila doslej.

Jaz sem bil blago zgrožen, ko sem gledal sindikate, ki so razlagali v tem studiu, da se jim ne zdi nič slabega, da na dva zaposlena v gospodarstvu pride en zaposlen v javni upravi. Meni se zdi tako stanje katastrofalno. Mislim, da je prava tema za politične debate to, ne pa nizki udarci in zarote.

S tem, da je treba povedati tudi, da je vendarle za tiste, ki vstopajo v politično igro, priporočljivo, če so neobremenjeni s takimi in drugačnimi aferami. In tu ima seveda gospod Janša težave s Patrio, gospod Janković pa ima de facto problem s svojo družino in s trgovanjem z zemljišči v času, ko je bil župan.

Danes se je v precej zoprni situaciji znašel tudi gospod Virant s temi prihodki, ki jih je imel v času, ko je jemal nadomestilo za brezposelnost. To so vse teme, ki lahko izbruhnejo v naslednjih dneh, čeprav mene bistveno bolj zanima, kaj bodo ljudje storili z državo, v kateri živimo.

Ko ste omenjali te obsodbe. To niti ni slovenska posebnost. Nicolas Sarkozy, Silvio Berlusconi. To se dogaja, kaže, po celi Evropi?
Kovač: V marsičem bi rekel, da je Italija ena najbolj vzhodnoevropskih od evropskih držav po svoji politični kulturi, ampak jaz bi to jemal z rezervo.

Napovedovanje koalicij. Nekateri so odprti za vse možne koalicije, drugi nekatere povezave odklanjajo? Produktivno, neproduktivno?
Nežmah: Če bi vse politične startale z jasno zavezo in se razdelile v dva bloka, potem bi imeli drugačen tip volitev. Zdaj je ena serija odprtih vprašanj in deluje, kot da bi vsak tekmoval zase. Je pa nekaj zelo pomembnega, to je, da bo v situaciji, v kateri bomo oz. smo že, ključen občutek za socialno enakost. In tudi nasploh.

Vsi ti kolapsi vlade, ki jih je gospod Pahor elegantno poskušal prenesti na Janšo, niso izvirali samo iz delovanja opozicije. Ti boš zelo težko pripravil množice, da sprejmejo varčevanje, medtem ko ga za glavno nomenklaturo ne bo.
In to je vprašanje tudi Viranta in Jankovićevih sinov, ki imajo podjetja zunaj, da plačujejo manjše davke. To postane zame ključno vprašanje. Problem te države je, da je proračun premajhen. In če ljudje in podjetja svoje zaslužke prenesejo nekam drugam, je to resen problem.

Čeprav je nekdo v tej oddaji rekel, da se tudi Boscarol in drugi selijo ven, ker so pogoji za delo boljši.
Nežmah: Tukaj sta dva momenta. Eno so konkretne težave, s kakšnimi dovoljenji, drugo pa je načelno. Oditi v eno državo, ki ima bistveno nižjo davčno stopnjo, samo z enim namenom. In to je Janković mlajši tudi povedal, da bo manj plačeval. In to je resen problem, saj so davki nekaj, kar zadeva nas vse.

Kovač: Treba je biti realen. Slovenija je država z zelo majhnimi socialnimi razlikami v primerjavi z drugim državami. Problem pa je takrat, ko je treba zategniti pasove, in takrat morajo biti tisti, ki predstavljajo državo, tisti, ki so s svojim ravnanjem za zgled. Ki v vseh stvareh ravnajo moralno in zakonito in le tako lahko od svojih državljanov pričakujejo enako. In tudi tukaj, na osebnih zgledih, bo reformna politika v Sloveniji stala ali padla.