Aretacija ruskega vohunskega para, Ane in Artema Dulceva, je dobila politične podaljške tako v Sloveniji kot na mednarodnem parketu, pri tem pa so v javnost pricurljale podrobnosti, ki navadno ostanejo skrite. Kot je za oddajo Ob osmih povedal nekdanji direktor Sove Andrej Rupnik, je posebej zanimivo, koliko podrobnosti o dogajanju najdemo v tujih, predvsem ameriških medijih. "Wall Street Journal, ki je imel interes, saj je bil v izmenjavi jetnikov izpuščen tudi njihov novinar, je recimo to zgodbo precej natančno raziskal. Tudi v Sloveniji so se pogovarjali s celo vrsto ljudi in potem jim je uspelo kar dobro sestaviti zgodbo o tem, kaj naj bi se dogajalo." Kot pravi, je bilo razkritih več podrobnosti, kot bi pričakovali. Takšne izmenjave vohunov se namreč navadno dogajajo v bolj nadzorovanem, javnosti nevidnem okolju. "V tej zgodbi pa je skoraj več politike kot stroke. Američani, predvsem predsednik Joe Biden, so videli v tem neko osebno pridobitev, češ da svoje ljudi rešijo iz ruske nedemokratične države. Ruski predsednik Vladimir Putin je to izkoristil na enak način, češ da so v vojni z Zahodom. Ljudi pošiljajo ven, a naredijo vse, da jih dobijo nazaj. Slovenija pa je pristavila svoj lonček, ker se je izkazala kot dober partner v Natu in v drugih integracijah in je svoj posel opravila tako, kot je treba, čeprav Slovenija sama po sebi posebne koristi od teh dveh ljudi ne bi mogla imeti. Tako so se stvari poklopile, ker so Američani očitno zbirali določeno kvoto dokazljivo ruskih vohunov za izmenjavo."

Pri nas se je s primerom ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija, pri tem pa se je pogosto poudarjala dilema, ali so tajni podatki, ki pridejo v javnost, še tajni. Predsednik omenjene komisije Aleš Rezar iz Gibanja Svoboda je namreč tako utemeljil zasnovo vmesnega poročila, na drugi strani so mu opozicijski poslanci očitali, da bi moral stopnjo tajnosti iz podatkov umakniti tisti, ki jo je na te podatke dal. Kot pravi Rupnik, po zakonu res drži, da je avtor podatkov edini, ki lahko spreminja njihovo stopnjo tajnosti. "Vendar umikanje tajnosti ni nujno vselej za celoten dokument, ampak se lahko samo deli tega dokumenta zakrijejo s črno barvo in ostanejo še naprej tajni, deli pa so lahko javno dostopni. Dejstvo pa je, da ko neka stvar, čeprav je bila zabeležena kot tajna, postane znana obči javnosti, tisti del informacij enostavno tega atributa tajnosti ne more več imeti."

Poleg težav z uhajanjem podatkov je glavni očitek Rezarjevi komisiji, da na zaslišanje ni povabila predsednika vlade Roberta Goloba zaradi trditev o vplivanju na termin aretacije vohunov. Rupnik meni, da bi moral pričati. "Imate ljudi, ki trdijo nasprotujoča si dejstva, in to so visoki nosilci varnostnega sistema, od tega dva politika. In ključnega človeka v celotni zgodbi – ker se ugotavlja odgovornost političnih funkcionarjev – ne zaslišiš. Če špekuliram: mislim, da naš predsednik vlade zelo rad pove kaj, kar ni res, in na tem se ga da zelo hitro ujeti. Zato mislim, da je bilo to dogovorjeno." Golob je bil v vmesnem poročilu komisije opran krivde. Tudi če bi vplival na datum aretacije vohunov, pa se Rupniku to sploh ne zdi problematično. "Kot predsednik vlade suverene države ima pravico biti obveščen o tem, ali bo obveščevalna služba naredila nekaj, kar bo imelo mednarodne posledice. V okviru dovoljenega se da dogovoriti tudi, kako bo ta zadeva potekala. Obveščevalna služba svojega šefa ne more postaviti pred neka dejstva, ki so mednarodno pomembna, tako da v tem ne vidim težave."

Bolj bistveno se mu zdi vprašanje očitkov o pritiskih na menjave v policiji, ki se spuščajo do vse nižjih rangov, kar povzroča veliko, tudi postransko škodo. "Pred njimi je to počela neka druga vlada, zdaj ta vlada počne isto. Če bomo državljani to sprejeli kot novo normalnost, bo to zelo slabo za demokracijo. Človeka zamenjaš na položaju, če je nekompetenten, in moraš to dokazati, ne pa zato, ker domnevaš, da je zaradi osebnega političnega prepričanja blizu nekomu drugemu." Kot svari, obračunavanje na hrbtu policistov in drugih javnih uslužbencev povzroča veliko nezadovoljstva. "Ljudje vidijo, da sposobnost in leta predanega dela niso faktor, ki te bo postavil na neko odgovorno pozicijo, pač pa so tu pomembnejši drugi dejavniki. In če boš prišel na položaj, te bo prvi naslednji vodilni zamenjal. Pri nas so te pozicije postale kot mestni avtobus: saj veste, niti en potnik ni na njem od prve do zadnje postaje."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.