Po zamenjavi oblasti v Washingtonu se z vseh strani vrstijo pozivi k drastičnemu povečanju obrambnih izdatkov v evropskih članicah zveze Nato. Ameriški predsednik Donald Trump govori o petih odstotkih BDP-ja, kar je trikrat več, kot Slovenija porabi zdaj. Generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte pa je pozval Evropo, da mora biti za nadaljnjo ameriško podporo pripravljena zvišati obrambne izdatke tako, da bomo dosegli ravnovesje s tem, kolikor porabijo Združene države. Da se mora Evropa oborožiti, ponavljajo tudi voditelji Unije. V oddaji Ob osmih se je Erika Štular o tem pogovarjala z Erikom Kopačem, strokovnjakom za obrambno ekonomiko, nekdanjim veleposlanikom pri Natu in svetovalcem za nacionalno varnost.

Kako utemeljene so te silne številke in ne nazadnje, katera je prava?
Kar se tiče številk oziroma zavez glede obrambnega bremena se je treba zavedati, da je to primarno politično odločitev. Trenutno veljavna zaveza, sprejeta leta 2023 v Vilni, je več kot dva odstotka brez časovne dinamike. Zakaj se zdaj pojavljajo nove številke? Ker imamo v Washingtonu novo administracijo. Predsednik Trump je že v svojem prvem mandatu eksplicitno poudaril, da ZDA financirajo varnost Evrope in da bo naredil temu konec. O številki 3,5 odstotka se zdaj govori zato, ker toliko za obrambo namenjajo ZDA. V absolutni vrednosti izdatki Evrope oziroma vseh neameriških članic zavezništva skupaj znašajo približno polovico obrambnih izdatkov ZDA. Z dvigom na 3 oziroma 3,5 odstotka se ta absolutna vrednost poveča na približno podoben znesek, kot za obrambo namenjajo ZDA.

To je politična razlaga. Kaj pa dejanski stroški obrambe?
Zavedati se je treba, da imajo oborožene sile v Evropi v primerjavi z letom 2000, če pogledamo glavne oborožitvene sisteme, kot so na primer tanki, teh trikrat manj. Kar se tiče protizračne obrambe – Evropa ima v tem trenutku zmogljivosti za njeno izvajanje pri mogoče 30 odstotkih. To je en dejavnik, drugi dejavnik pa je vojna v Ukrajini, zaradi katere so skladišča streliva v evropskih državah prazna.

Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da so stroški za obrambo višji tudi zaradi interesa vojaške industrije, ki postavlja vedno višje cene za svoje orožje, da so te cene tudi že ekscesne? Tank Leopard 2 je na primer pred štirimi leti stal 10 milijonov evrov, zdaj pa kar 28 milijonov.
Seveda bo industrija, ki je tržna, izkoristila situacijo. Države pa bi morale, recimo s sodelovanjem pri nakupih, skušati te stroške zniževati.

Bi bila rešitev to, da se vojaška industrija spet podržavi?
Mislim, da to ni tako enostavno. Ne, rešitev je ekonomija obsega s povečanjem obrambnih izdatkov. Z napovedjo, da bodo ti obrambni izdatki dolgoročno višji, bo dosežena ekonomija obsega, in s tem nižje cene.

Čemu se bo zaradi dvigovanja obrambnih izdatkov treba odreči? Zelo različne signale dobivamo: generalni sekretar Nata Rutte pravi, da se bo treba odreči denarju za pokojnine in zdravstvo, kar je seveda družbeno manj sprejemljivo. Slišimo tudi predloge, da bi to financirali z deficiti, kar je problem za države, ki so že zdaj zadolžene za več kot 100 odstotkov BDP-ja.
Na Poljskem so na primer izdali tako imenovane vojne obveznice in tako povečali obrambne izdatke s treh odstotkov na 4,1. Primanjkljaj je neka kratkoročna rešitev, dolgoročno pa je to nevzdržno. Na dolgi rok je zagotovo potrebno prestrukturiranje proračunov, za to pa so potrebne strukturne reforme.

Kolikšno povišanje pa še zmore Slovenija? Z veliko težavo se približujemo že doslej obljubljenima dvema odstotkoma BDP. Trumpova zahteva po petodstotnem zvišanju bi pomenila, da moramo izdatke, ki zdaj predstavljajo približno milijardo evrov, vsaj potrojiti.
Slovenija ni edina država s takšno težavo, vsaj devet članic še vedno ne izpolnjuje kriterija dveh odstotkov, smo pa res v tem trenutku med zadnjimi tremi. Moje stališče je, da Slovenija, kar se tiče obrambnega sistema in njegove absorpcijske sposobnosti, pravzaprav ni sposobna porabiti niti dveh odstotkov. Zato bi bile potrebne tudi konceptualne spremembe v obrambnem sistemu, da bi bili sploh sposobni porabiti te višje obrambne izdatke.

Slovenija je doslej Natu zagotavljala, da bo ponudila bolnišnice, enote za radiološko kemično biološko obrambo ... Zakaj nismo ostali v zaledju pri bolj varni logistiki, pri računalništvu, pri saniteti, ampak smo zdaj na novo Natu obljubili tudi bojno silo, torej enote, ki gredo na prve bojne linije in kjer so lahko tudi mrtvi?
Ta obljuba je že iz leta 2004, torej od časa vstopa Republike Slovenije v zavezništvo. Tisto, kar se je spremenilo v samem zavezništvu v zadnjem obdobju, pa je to, da so lahko države članice od konca hladne vojne pa tam do ruske priključitve Krima leta 2014 v okviru Nata razvijale nišne zmogljivosti, od leta 2014 naprej pa se od vsake države članice pričakuje, da bo prispevala tudi bojne enote.

Kaj naj zdaj kupuje Slovenija?
Čas je, da preide na nakupe bojnih zmogljivosti, torej osemkolesnikov, za katere čakamo zdaj po novem že tri leta. So jedro za gradnjo srednje bataljonske bojne skupine in pa izvidniškega bataljona.

Bi morala tudi Slovenija poslati svoje vojake v morebitne mirovne sile v Ukrajino, če bo načrt za sporazum o premirju, o katerem zdaj govorijo, dejansko dosežen? Zelenski govori o dvesto tisoč pripadnikih, strokovnjaki pravijo, da bi bilo 40 tisoč vojakov dovolj.
Treba je dati času čas. Glede na to, da Slovenija zagovarja politiko nenasilja in umirjanje razmer, bi pričakoval, da bo Slovenija pri tovrstni zgodbi sodelovala.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.