Kmalu bo minilo 500 dni od začetka ruske invazije na Ukrajino, fronta je vse bolj statična, o njej pa je, kot je za oddajo Ob osmih dejal novinar Ervin Hladnik Milharčič, težko kar koli resnega reči, saj je dostop do bojišč prestrogo nadzorovan. "Smo v položaju, ko je Ukrajina predstavljena kot nacistična država, ki krši človekove pravice Rusov, Rusi pa so demonizirani kot barbarske horde. Čemur smo priča, pa je vojna za ozemlje, ki je strateško in ekonomsko pomembno in ki je dejansko žitnica Evrope. In to je naša vojna. Če resno jemlješ meje Evropske unije, je to na naših mejah."

Kot pravi, se je njegova ljubezen do Ukrajine rodila leta 2004, ko so protestniki na trgu Majdan zrušili oblast Viktorja Janukoviča; takrat si je rekel, da mora razumeti politično dinamiko te države. "Izkazalo se je, da je zelo zanimiva in spada v kontekst našega razmišljanja o Evropi in svetu." Tja se je odpravil tudi leta 2014, tik pred izbruhom konflikta na Krimu; začetek ruske invazije na Ukrajino 24. 2. 2022 pa je pričakal v Kijevu. "Ločiti, kaj je res in kaj izmišljotina v časih nacionalnih prebujanj, je težko. Ko je Vladimir Putin napovedal, da bo moral urediti razmere, ker so Ukrajinci izmišljotina, sem si rekel, da moram videti, ali bi res šel v vojno. V teh razmerah je dobro imeti na kraju prijatelje, in ko sem jih vprašal, so rekli; v soboto se usedi v avto, do četrtka se bo kaj zgodilo. 23. 2. sem napisal članek, da se bodo, ko vojska Ruske federacije prestopi meje Ukrajine, Ukrajinci branili in ne bodo dopustili, da bi Rusi zavzeli državo. 24. 2., ko se je vojna začela, je bil moj časopis, Dnevnik, edini na svetu, ki je pisal, da Ukrajina ne bo v treh dneh ruska republika."

Samo vojno reporterstvo ga ne zanima, saj je bilo po njegovih pogovorih s poznavalci na terenu jasno, da se bodo fronte oblikovale na ozemlju, ki ga Ukrajinci lahko branijo in ga enote Ruske federacije ne morejo zavzeti. "Hitro je bilo že lani jasno tudi, da so možnosti za vrnitev Krima plod političnih fantazij."

Danes je dostop do informacij omejen. "Čemur smo priča pri obravnavanju obeh vojsk, je niz predsodkov: Ukrajinci v javnem mnenju veljajo za malce omejene junake, Rusi pa za neorganizirane horde pijanih soldatov. Ne prvo ne drugo ne drži. Ukrajinska vojska ima pametne voditelje in izjemno strategijo, ki jo uresničuje ob pomoči vojaških svetovalcev tujih držav, ki se spoznajo na vojno. Ruski vojski pa začetna zastraševalna operacija ni uspela in je morala začeti premike divizij, korpusov in taktičnih bataljonov – tega pa dandanes nihče ne zna več. Ukrajinci so v resnici izsilili statično fronto, saj bi ruskim generalom ustrezalo, če bi Ukrajinci zgradili klin in skoncentrirano napredovali proti Krimu, ker bi jih potem z letali zlahka zdesetkali. Tu je veliko strateške pameti, po drugi strani pa zelo organiziranega vojaškega življenja. Ruski umik iz Hersona je bil primer, ko so ruski generali ugotovili, da bi jih, če bi čakali še nekaj tednov, Ukrajinci obkolili. V nekaj tednih so umaknili 25 tisoč vojakov. Ukrajinci umika sploh niso ovirali, ker jim je bilo bolj vredno ohraniti življenja svojih vojakov."

O tem, kakšna prednost je zahodno orožje, poslano v Ukrajino, pa Milharčič pravi: "Koliko je zahodno orožje bolj učinkovito od vzhodnega, je odvisno tudi od tega, kdo ga upravlja. Bojim se, da se na obeh straneh fronte tega še učijo."

Celotnemu pogovoru prisluhnite v današnji epizodi Ob osmih. Ob osmih je tudi podkast.