Širitev strateško pomembna za Slovenijo

Predsednik vlade Robert Golob je predlog, po katerem Marti Kos pripada komisarsko mesto za področje širitve Evropske unije, ki bo zajemalo tako Zahodni Balkan kot tudi vzhodni del Evrope (Ukrajino in Moldavijo) ter pomoč Ukrajini, označil kot velik uspeh. Kljub razumljivemu zadovoljstvu vrha slovenske politike je na vprašanje o uspehu ali dosežku prvi slovenski evropski komisar Janez Potočnik odgovoril: "Resorja ni dobila Slovenija, ampak kandidatka, ki jo je imenovala Slovenija. Ta bo morala najprej pred Evropskim sodiščem priseči, da bo zasledovala skupne evropske interese, in ne katere koli članice, torej vključno s Slovenijo."
Vseeno pa ne gre spregledati, da gre za področje, ki je Sloveniji blizu in na katerem se lahko Marta Kos iz različnih razlogov zelo dobro znajde. "Sam mislim, da je širitev zelo dober resor. Zagotovo so prednosti dobro poznavanje zgodovine, interesov, jezika in tudi obstoječi osebni stiki. To je tudi nekaj, kar je za Slovenijo zelo pomembno s strateškega vidika. V našem političnem prostoru smo si bili vedno enotni v nuji po nadaljevanju širitvenih procesov."
Mesto evropskega komisarja za širitev pa je za pol leta zasedal tudi že Janez Potočnik, še preden je novembra 2004 postal komisar, odgovoren za znanost in raziskave, kar mu je bilo, kot pravi, pisano na kožo. Glede širitve pa je prepričan, da je to "aktivno področje, kjer se bodo v prihodnjem mandatu stvari zagotovo dogajale, in upajmo, da morda celo zgodile". Po njegovem mnenju gre za dobro priložnost, da se s sledenjem evropskim potrebam uresničujejo tudi naše lastne prednostne naloge.

Vsak komisar se mora učiti

V zadnjih tednih se je znova veliko govorilo o nepreglednem postopku sestavljanja Komisije, predlaganja kandidatk in kandidatov in trgovanja s posameznimi resorji.
"Pravni okvir je jasen, kolikor pač je. Svêt v medsebojnem soglasju s predsednico sprejme seznam komisarjev, ki jih predlaga v imenovanje za člane Komisije. Del procesa je tudi avtonomna pravica države, da imenuje svojega kandidata ali kandidatko. Vse skupaj tokrat ni bilo narejeno preveč posrečeno, kar pri marsikom pušča slab občutek. Enak odnos do vseh držav, več transparentnosti, bolj jasni odgovori so stvari, ki jih po mojem mnenju javnost povsem upravičeno pričakuje," je kritičen Janez Potočnik.
Ursula von der Leyen je tudi jasno in glasno izrazila željo, da države članice dajo prednost politikom kot strokovnjakom. Potočnik glede na svoje izkušnje dobro ve, kakšne lastnosti potrebuje človek, da se bo dobro znašel v komisarski vlogi: "Dobro je, če ima kandidat politične izkušnje, če je razgledan, po mojem prepričanju pa je ena ključnih stvari, da ima dobre delovne navade. Čeprav se pri oblikovanju Komisije vsakič gleda tudi na strokovno znanje in pretekle izkušnje bodočih komisarjev, pa je nemogoče najti tako razporeditev, kjer bi vsak vstopil s kompetentnim poznavanjem svojega področja." Ob tem se mora biti pripravljen tudi veliko naučiti in se zanesti na pomoč sodelavcev v kabinetu in na direktoratu. Kot pravi Potočnik, so politiki brez znanja slabi politiki, enako kot tehnokrati brez političnih izkušenj in občutka za delo z ljudmi.
Opiše tudi svojo komisarsko izkušnjo in dogovarjanje za posamezna področja: "V mojem času je bilo drugače. Ko sem prišel v Evropsko komisijo, sem dobil področje znanosti in raziskav. Pogajanj o tem ni bilo, tudi država se v ta proces ni kaj dosti vključevala. V drugem mandatu pa sem, ker je bil predsednik Komisije znova isti, torej Barroso, že imel dokaj resno pogajalsko moč in sem nekaj resorjev tudi odklonil, preden sem dobil področje okolja, ki sem si ga res želel." Ta resor takrat ni imel take teže, sčasoma pa je postal eden izmed najpomembnejših v celotni Komisiji.

Boj za komisarke

In če se še enkrat dotaknemo vprašanja sestavljanja zapletene kadrovske postave v Evropski komisiji, tudi z vidika vseh mogočih želja, ki so pri tem prisotne. To ni nič novega, pravi sogovornik: "Iskanje ravnotežja med vsebinskimi področji, interesi držav, geografsko ter spolno uravnoteženostjo je bilo vedno prisotno. Res pa je to v zadnjih komisijah postalo še pomembnejše."
To pripisuje tudi širitvi Evropske unije in s tem povečani velikosti Komisije ter iskanju ravnotežja med velikimi in manjšimi članicami. Dodatno usklajevanje je potrebno zaradi zavedanja pomembnosti večje spolne uravnoteženosti, kar do pred kratkim ni bilo tako pomembno.
Pri tem vprašanju se Potočnik dotakne tudi izrecne želje predsednice Evropske komisije, da države predlagajo kandidata in kandidatko. A države tega poziva večinoma niso upoštevale.
"Namen je bil dober. Ni pa to predvideno v obstoječi zakonodaji, zato držav članic ni mogoče prisiliti, da tako tudi ravnajo. To pa potem privede do stanja, ki smo mu priča, ko dobimo občutek, da pristop enostavno ni enak do vseh in da se pojavlja trgovanje. Pogojevanje, da bo država, če bo zamenjala kandidata, ki ga je ocenila za najbolj sposobnega, nagrajena z boljšim resorjem, ni pristop z zdravimi temelji. Najmanj, kar je, je videti čudno."
Po drugi strani pa bi bila Komisija deležna hudih kritik, če si ne bi predsednica vsaj prizadevala za spolno uravnoteženost. V tem primeru bi Evropski parlament verjetno zavrnil kar nekaj kandidatov, meni sogovornik in dodaja, da se težava glede števila ženskih kandidatk najverjetneje začne že v državah članicah. Posebej v tistih, kjer so ženske premalo zastopane v političnem prostoru. To se potem kaže tudi na evropski ravni. Na končnem sezamu je med 27 imeni 11 kandidatk, kar štiri med njimi so podpredsednice.
Za konec Janez Potočnik poudari prepričanje, da bo zaradi vseh usklajevanj in prilagajanj komisarske ekipe in tudi zato, ker je Ursula von der Leyen na mestu predsednice Komisije zdaj bolj izkušena in odločna, možnosti za zavrnitev posameznih kandidatov v Evropskem parlamentu nekaj manj. Pa čeprav je vse od leta 2004 Evropski parlament zavrnil vsaj po enega kandidata v vsaki predlagani postavi.

Več v novi epizodi oddaje Ob osmih.