Z dnevom brez avtomobila se bo v nedeljo končal Evropski teden mobilnosti, kampanja Evropske komisije za ozaveščanje o trajnostni mobilnosti v mestih, ki spodbuja spremembo vedenja v korist aktivne mobilnosti, javnega prevoza in drugih pametnih prometnih rešitev.

A samo promocija spremembe potovalnih navad v trajnostne ne bo dovolj, če država ob tem ne zagotovi dovolj drugih možnosti za mobilnost, ki je primerljiva z avtomobilom, je prepričana Mojca Balant, raziskovalka na Urbanističnem inštitutu Slovenije. "Evropski teden mobilnosti poteka že od leta 2002, torej več kot 20 let, torej je skrajni čas, da se od nenehnega ozaveščanja o tem, kaj bi bilo treba storiti, premaknemo k analizi rezultatov storjenih sprememb, ki so, žal, premajhne. Zaradi tega od ljudi težko pričakujemo, da bodo opustili potovanja z avtomobili."

Ključna je sprememba paradigme

Številne ukrepe s področja trajnostne mobilnosti je država v zadnjih letih izvedla ob pomoči kohezijskih sredstev, a kot opozarja Mojca Balant, so ti ukrepi še vedno preveč parcialni in le redko umeščeni v širšo strategijo, zato zaostajamo za državami, po katerih se želimo zgledovati – predvsem Belgijo, Nizozemsko in skandinavskimi državami. "Vse te države imajo precej daljšo tradicijo prometnega načrtovanja, usmerjenega v zagotavljanje kakovosti bivanja in potrebe ljudi namesto sledenja potrebam uporabnikov avtomobilov."

Slovenci smo sicer že stereotipno znani po tem, da smo zelo navezani na osebne avtomobile in da jih dojemamo kot prestiž, ki se mu težko odrečemo; imamo eno od najvišjih stopenj motorizacije oziroma lastništva avtomobilov v Evropi (leta 2022 je bilo pri nas 572 registriranih osebnih avtomobilov na 1000 prebivalcev), k čemur je precej pripomogla tudi naša prostorska politika v zadnjih desetletjih: "Začeli smo spodbujati selitev prebivalstva na podeželska območja, ven iz mest, urejanje javnega prevoza pa ni sledilo temu. Logična posledica je ta, da se je veliko ljudi navadilo na uporabo avtomobila, saj primerne alternative ni, ko pa se navadiš na avto, je težko preiti na drug način potovanja."

Na vrhu naj bo pešec, na dnu avto

V zadnjih letih opažamo vse več poskusov spreminjanja načrtovanja prometnega sistema v ureditev, ki bi na vrh piramide postavila pešca, na dno pa osebni avtomobil. A kot opozarja Mojca Balant, vse skupaj ostaja na ravni projektnih predstavitev in poročil, dejansko stanje na terenu pa ne sledi temu. Se pa tudi pri nas po vzoru številnih evropskih mest širijo dobre prakse umirjanja prometa in t. i. "cone 30", kjer je hitrost omejena na 30 kilometrov na uro.

"Gre za koncept zmanjševanja količine motornega prometa in njegovega umirjanja oziroma zmanjševanje hitrosti, s čimer je potem sorazmerno višja varnost na cestah. Hkrati se na ta način sprostijo tudi površine v mestih, ki jih lahko v večjem deležu namenjamo pešcem in kolesarjem."

Tukaj ima zasluge tudi teden mobilnosti, saj občine pri nas ukrepe razvijanja prometa vključujejo v svoje redne aktivnosti in javne površine preurejajo tako, da so prijaznejše do pešcev in kolesarjev.

Pogovor v celoti v novi epizodi oddaje Ob osmih.