Ta teden je odjeknil nov primer suma spolne zlorabe, tokrat pri tabornikih. Jerneja Munc iz Združenja za moč, ki se ukvarja z žrtvami nasilja, je za oddajo Ob osmih na našem radiu ocenila, da teh primerov v zadnjih letih ni več kot prej, da pa kot družba postajamo bolj občutljivi in več žrtev spregovori. Odziv Zveze tabornikov Slovenije poudarja kot primer dobre prakse: "Se pravi, da so tega človeka ob sumu umaknili z vseh položajev, da so podprli žrtev in da sodelujejo s policijo. To kaže na visoko integriteto v nasprotju z morebitnim pometanjem pod preprogo. To je v bistvu tisto, kar krepi zaupanje v organizacijo." Opozarja, da nobeno okolje ni odporno proti spolnim zlorabam, se jih pa največ zgodi v domačem okolju, 85 odstotkov žrtev storilca dobro pozna in mu zaupa.
Najboljša preventiva je informacija
Po besedah Jerneje Munc se teme, ki se med drugim dotikajo spolne zlorabe, meja pri telesu ter tudi spoznavanja svojega lastnega telesa, prepozno vnašajo v učni načrt. "Moje mnenje je, da bi o teh temah morali govoriti že s predšolskimi otroki, seveda na njim primeren način: o tem, kaj so primerni in kaj neprimerni dotiki, o tem, da imajo pravico reči ne, če jim kaj ni všeč v zvezi z njihovim lastnim telesom ali imajo pri nečem slab občutek, in da, če se nekaj takega dogaja, to lahko povedo in ne bo nič narobe. Velikokrat še vedno tudi pričakujemo, da bo ob obisku tete ali strica otrok dal poljubček ali pa objemček. Nekaterim otrokom je to všeč, nekateri pa tega ne želijo, jim je neprijetno ob tem in imajo pravico, da jih nihče ne sili v to. In to je tista informacija, ki jo mora dobiti že majhen otrok."
Majhne otroke je mogoče informirati tudi skozi zgodbice, recimo o pravilu spodnjega perila, po katerem se te nihče nima pravice dotikati. "Seveda je nekaj drugega raziskovanje ali medvrstniška radovednost. Če jih to zanima, ni nič narobe, če pa otroku to ni všeč, ga tudi vrstnik nima pravice siliti v to."
Kako prepoznati, da se je zgodila spolna zloraba
Če otrok o spolnosti ve bistveno več podrobnosti, kot bi jih pripisali določeni starosti, je to lahko eden od znakov za alarm, drugi so še spremembe v vedenju, zapiranje vase, izbruhi jeze, upiranje preoblačenju, negi, prhanju ali obiskom pri določenih ljudeh. "Morda se pojavijo vnetja sečil, nepojasnjene bolečine v trebuhu. Če je teh znakov več, je to signal, da se je morda nekaj dogajalo. Če se sum pojavi, se vedno lahko obrnejo na naše društvo, ob konkretni informaciji pa naj dogodek prijavijo na policijo." Ko žrtev spregovori, ji moramo dati sporočilo, da ji verjamemo, da bomo kot družba storili vse za njeno zaščito, in da to, kar se ji je zgodilo, ni sprejemljivo. Potem poskrbimo, da se okoliščine raziščejo in da se storilec ustrezno kaznuje.
Po ocenah sicer spolno zlorabo prijavi le približno 20 odstotkov žrtev. "Še vedno je prisoten strah, da bodo žrtve, če spregovorijo, še bolj stigmatizirane in da bo potem recimo sodni postopek zanje mogoče še celo hujša izkušnja, kot je bila sama zloraba. In žal se to še vedno kdaj zgodi."
Daljšemu pogovoru prisluhnite v tokratni epizodi Ob osmih.
