Primer nastanka vaške straže na območju Ivančne Gorice sproža številna vprašanja o zaupanju državljanov v organe pregona in o tem, kako nevarno je lahko jemati pravico v svoje roke. Kot je za oddajo Ob osmih na našem radiu povedal Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede, je v tem več problemov. Prvi je neusposobljenost civilistov, kar pomeni, da je izpostavljena njihova varnost. »Predstavljajte si, da to izvaja skupina nekih moških, ki zvečer hodi naokrog z baterijo in na drugi strani naleti na neko organizirano profesionalno skupino že nekega polorganiziranega kriminala, kjer je lahko kdo tudi oborožen. Verjetno nam je vsem jasno, kako se to lahko konča.« Krajani si lahko naredijo tudi škodo, kar se tiče dokazovanja in preiskovanja kaznivih dejanj, saj lahko obremenijo dokaze. Ob tem tudi ni nadzora nad tem, kaj vaška straža počne in koga vse nadzira. »A sem to jaz, ki sem lahko naključni obiskovalec lokalne skupnosti, kjer me ne poznajo, in se po naključju znajdem v nekih težavah?«

Kljub temu pa je ljudem, ki ne zaupajo, da bo policija rešila njihove težave, težko reči, naj dvignejo roke od svojega premoženja. Statistični podatki policije sicer v Ivančni Gorici ne kažejo na povečano stopnjo kriminala, a krajani so prepričani, da je stanje nevzdržno. Bučar Ručman pravi, da statistika - glede na to, da jo policija pridobiva s prijavami - kaže na dokaj realno stanje. »Dopuščam pa opombo pod črto, da je možno, da se je v neki točki zgodila večja koncentracija v določenem časovnem obdobju. Konkretno, da je na primer v zadnjem mesecu prišlo do 10, 20 dogodkov, ki so bili pa v prejšnjih letih razporejeni med 3 mesece; ta možnost je in to seveda tudi vpliva na to percepcijo realnega stanja.« Bučar Ručman sicer dodaja, da je nekaj realna stopnja tveganja in realna ogroženost, ki se jo meri na podlagi dejansko izvršenih kaznivih dejanj, drugo pa je občutek ogroženosti. Nanj vpliva več dejavnikov: od tega, komu se nekaj zgodi, kaj se zgodi, kako mediji o tem poročajo in kako se zlasti v manjših lokalnih skupnostih obveščajo med seboj.

V Ivančni Gorici opozarjajo predvsem na to, da policijskih patrulj ni (bilo) dovolj in da so večkrat dolgo čakali na prihod policije. Kot pravi sogovornik, ne ve, ali je policija v tem konkretnem primeru prilagodila kadrovsko sliko povečanja števila prebivalstva v minulih letih v Ivančni Gorici. »Večkrat se mi je te dni utrnila misel, da so mesta razdeljena nekako v tri skupine: eno so generatorji kriminalitete, »privlačevalci« kriminalitete in nevtralne cone. Generatorji so tisti, kjer se dogajajo kazniva dejanja zato, ker so ljudje preprosto tam, tam opravljajo službe in tako naprej. V tem primeru pa imam vedno bolj občutek, da imamo opraviti s »privlačevalci« kriminalitete, ki pritegnejo ljudi, ki sicer ne živijo tam in kjer je možno izkoristiti to, da je nadzor manjši, da je tveganje manjše in da je hkrati korist večja. Zdi se, da imamo opravka z nekimi organiziranimi skupinami. A tudi, če v teh krajih počnejo, kar zdaj počno, problem ni rešen, samo krajevno se bo prestavil. In potem je vprašanje, katera lokalna skupnost se bo naslednja morala na ta način organizirati - če govorimo o rešitvah, ki niso rešitve.«
Pravo rešitev Bučar Ručman vidi v organiziranju lokalnih skupnosti na način, da od tistih, ki jim morajo zagotoviti varnost, to zahtevajo. V tem primeru gre za policijo, ki lahko na srečanjih z lokalno skupnostjo na primer na varnostnih posvetih, pojasni, kaj vse izvaja, in kako lahko ljudje pomagajo.

»Kot nekdo, ki živi v urbanem središču in so mu že večkrat vlomili v avtomobile in stanovanja, vem, kako se počutiš, ko si žrtev, in da zato ljudje sprejemajo različne ukrepe. Mislim, da je v takem primeru dobro razmišljati o tehničnem varovanju in zavarovanju. Ljudje pa naj se povežejo in zahtevajo odgovore in rešitve od tistih, ki so za to pristojni. V tem primeru lahko vidimo, da jih policija daje, potem pa lahko ocenijo, ali se je stanje spremenilo in zahtevajo, da se te rešitve implementira na daljši časovni rok.«

Naročite se na podkast Ob osmih.