Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bila leta 2020 stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12,4-odstotna. To pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 254.000 prebivalcev Slovenije, kar je okoli 11.000 več kot v prejšnjem letu.

Prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je na mesečni ravni postavljen na 739 evrov. Prag tveganja revščine za štiričlansko družino, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, je 1.551 evrov na mesec, za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 1.108 evrov na mesec.

Sorodna novica Slovenija ena od devetih držav EU-ja, ki so imele lani porast stopnje tveganja revščine

Dodaten strošek plačevanje naročnine za internet

Čas epidemije, začasnega zapiranja dejavnosti, socialne odmaknjenosti in večkratne ustavitve javnega življenja je bil za marsikoga, ki je pod pragom revščine ali na njem, še težja preizkušnja.

"Ocenjujemo, da približno 10 odstotkov več ljudi kot pred pandemijo potrebuje našo pomoč. Poleg hrane, zdravil, higienskih pripomočkov, oblačil, šolskih potrebščin, denarja za plačilo položnic in drugih nujnih izdatkov je pouk na daljavo pokazal potrebe po internetnih priključkih, računalnikih, podpori za njihovo uporabo in podpori pri učenju na daljavo," je opisala Vesna Mikuž, predsednica Rdečega križa Slovenije. Tudi v mreži Slovenske karitas so na posameznih območjih zaznali manjše povečanje prosilcev za pomoč, predvsem pa se je povečala količina obsega pomoči na posameznika. "Pred epidemijo je družina prejela pomoč na tri mesece, zdaj prihaja po pomoč na dva meseca," je pojasnila Mojca Kepic.

Spremenila se je tudi struktura prejemnikov pomoči. Na Karitas se obrača več gospodinjstev, kjer so člani, ki so bili zaposleni za določen čas ali v prekarnih oblikah zaposlitve. Povečalo se je število mladih, ki živijo samostojno in niso dobili študentskega dela.

"V spremenjenih okoliščinah je še več ljudi kot doslej negotovih glede svoje prihodnje socialne in ekonomske varnosti. Pomagati jim je treba pri plačevanju položnic za elektriko, ogrevanje, vrtce ... in jim ponuditi ne le hrano za osnovno preživetje, ampak kar najbolj raznovrstna živila, otroško hrano, vitaminske napitke in podobno," naštejejo v Rdečem križu Slovenije.

V Zvezi prijateljev mladine Slovenije prav tako poudarjajo, da se je nanje v preteklem letu obrnilo veliko novih družin, ki so zaradi upada ali izgube dohodka v stiski – kar naenkrat na primer nimajo več dovolj za plačilo posojila. "ZPMS si prizadeva pomagati družinam, ki res potrebujejo enkratno finančno injekcijo, da pridejo nazaj na zeleno vejo. Zdi se nam, da so te družine večkrat pozabljene, saj jim sicer ne gre tako slabo, se pa vsakdo lahko enkrat znajde v stiski. Pomembno je to, da svoj trenutni manko uspešno pokrpajo in gredo naprej," je pojasnila Breda Krašna, generalna sekretarka ZPMS-ja.

Ob pogostih težavah pri plačevanju položnic, nakupu hrane, stroških šolanja in dolgovih so se po njenih besedah družine čez noč spopadle še s potrebo po zmogljivi računalniški opremi. Veliko družinam je dodaten strošek mesečna naročnina za internet. "Na začetku epidemije smo mislili, da bo dovolj, če bo družina prejela le en računalnik ne glede na število otrok. A smo po odločitvi, da se vsi otroci šolajo od doma, jeseni ugotovili, da to ne bo dovolj," pojasnjujejo v ZPMS-ju.

Opažajo, da je epidemija prizadela tako tiste, ki so se v stiski znašli zaradi ukrepov čakanja na delo, odpovedi pogodbe o zaposlitvi, skrajšanega delovnega časa, kot tudi tiste, ki so bili že prej v ranljivem položaju.

Povečal se je obseg nudenja psihološke podpore

Epidemija in težke življenjske situacije svoj davek puščajo na duševni ravni prizadetih, ugotavljajo v humanitarnih organizacijah. "Vemo, da se lahko med kriznimi situacijami podvoji število duševnih motenj med prebivalstvom. Vemo tudi, da imajo lahko te skrite rane dolgoročne posledice za posameznike, njihove družine, lokalne skupnosti in na celotno družbo. Skrb za duševno zdravje in psihološka podpora med humanitarnimi krizami lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo. Zgodnje nudenje psihološke podpore v različnih kriznih situacijah, tudi otrokom, lahko prepreči nadaljnje trpljenje, stisko in negativne strategije spopadanja s težavami ter prispeva k boljšemu fizičnemu zdravju, daljši življenjski dobi in odpornosti," je opozorila predsednica RKS-ja Vesna Mikuž.

Mojca Kepic iz Slovenske Karitas pa je ugotavlja, da je povpraševanje po psihosocialni pomoči naraslo še bolj kot po materialni: "Sodelavci in prostovoljci Karitas smo se na ta klic po pomoči odzvali s pogovorom, psihosocialno pomočjo, svetovanjem strokovnih delavcev in po potrebi vključitvijo v strokovne programe Karitas in druge institucije. Ob razdeljevanju pomoči in pogovorih smo zaznali težave v odnosih znotraj posameznih družin. Pri starejših pa je posledica epidemije predvsem osamljenost, strah …"

Kako je epidemija spremenila način dela humanitarnih organizacij?

Ukrepi med epidemijo so seveda vplivali tudi na delo humanitarnih organizacij. "Na eni strani ni bilo mogoče izvajati načrtovanih dejavnosti, na drugi strani pa se je bilo treba odzvati na nove potrebe posameznikov in družbe zaradi pandemije," pojasnjujejo na Rdečem križu Slovenije. Sami nekaj časa niso izvajali tečajev prve pomoči in drugih usposabljanj. So pa po drugi strani spomladi 2020 takoj začeli šivati obrazne maske, razvažati hrano in zdravila ljudem v karanteni, meriti telesno temperaturo v javnih objektih, pomagati zdravstvenemu osebju v zdravstvenih domovih in covidnih bolnišnicah, nuditi psihosocialno pomoč vsem, ki so v stiski poklicali na temu namenjene telefonske številke.

Prilagodili so tudi krvodajalske akcije, saj je bilo kri vseeno treba zagotavljati. Prav tako se je spremenil način razdeljevanja pomoči v njihovih centrih. "Kar v največji možni meri posameznike povabimo, naj prevzamejo pomoč določenega dne ob določeni uri. Posameznikom, ki nimajo svojcev, prijateljev in sosedov in sami ne morejo naročati prek spleta ali prevzeti pomoči, naši prostovoljci po predhodnem dogovoru pomoč prinesejo na dom. Največkrat so to starejši, invalidni ali oboleli, ki potrebujejo zdravila iz lekarne, živila iz trgovine, nekateri so ostali brez ogrevanja in smo pomagali tudi pri tem," je opisala Vesna Mikuž.

Tudi pri Karitas se s prejemniki pomoči vnaprej dogovorijo za točno uro pomoči, da ne pride do prevelikega števila ljudi na enem mestu. "Prav tako so v poletnem času potekala letovanja starejših, družin, otrok in mladostnikov, za udeležbo pa je bilo potrebno dokazilo PCT. Pomembno pa je, da posamezniki in družine v stiski ob epidemiji niso sami," je poudarila Mojca Kepic.

V Zvezi prijateljev mladine Slovenije so nekaj svojih projektov izvedli virtualno, se pa "na srečo izkazuje, da vsaj zbiralne akcije niso upadle; še vedno je veliko donatorjev, fizičnih in pravnih oseb, ki nam pomagajo s finančnimi in materialnimi donacijami."

To sta v oddaji Tednik poudarila tudi humanitarca Ninna Kozorog in Boris Krabonja. "Najprej smo se epidemije ustrašili, saj nismo vedeli, kako bomo delovali, ko imamo na spisku skoraj 1200 ljudi, ki jim je treba pomagati. A smo rešili z delom na daljavo, pošto in smo splavali. Največ mi pomeni, da noben naš upokojenec ni ostal brez pomoči," je povedal Krabonja, ki vodi društvo UP-ornik.

Ninna Kozorog iz društva Humanitarček pa je dodala, da je "v času epidemije beseda solidarnost dobila pravi pomen, torej prostovoljno družbeno kohezijo. V času prvega vala smo uspeli zagnati medsosedsko solidarnost, saj ljudem preprosto ni preostalo drugega. Ko smo bili zaprti, smo imeli le levega in desnega soseda in zakaj se ne bi zanesli na njih? Nikoli ne veš, kdaj boš potreboval pomoč. Čeprav je epidemija prinesla veliko slabega, nam je hkrati prinesla na področju medsebojnih odnosov ogromno dobrega, da smo se znova spomnili, kako biti solidarni in kako biti ljudje."