Publicistka Urša Jerkič, ki o vlogi ženske, kot pravi sama, razmišlja ves čas, saj jo fascinira kot družbeni, družinski, medijski, spolni in še kakšen konstrukt, meni, da morajo biti danes ženske vsestranske. "Ker sem kolumnistka v t. i. ženskem, poleg tega pa še modnem tisku, ki naj ne bi imel ravno emancipatornega potenciala, ampak naj bi zgolj utrjeval status quo vzorne potrošnice, hočem opozarjati na to, da ima vsaka modna oziroma lepotna muha tudi širše družbene vzgibe. Danes smo ženske lahko vse in torej moramo biti vse – uspešne poslovne ženske, mame, ljubiteljske kuharice, kreativke, lastnice, poleg tega pa moramo še ves čas biti videti deset let mlajše. Ta pritisk in nadzor zdaj izvajamo druga nad drugo, moški je stopil korak vstran ali bolje korak navzgor."

"Življenje žensk je kot žongliranje"
A družbena pričakovanja na eni strani in realna možnost uresničitve na drugi marsikatero žensko pripeljejo do razcepa. "Ženske še vedno živimo v moškem svetu, v katerem so pravila pisana na kožo moških," trdi generalna direktorica podjetja Bisnode Southern Markets Maria Anselmi. "Samo poglejte, vedno me sprašujejo, kako uskladite družinsko in poslovno življenje - pa to vprašanje kdaj postavijo poslovnemu moškemu?" pove v smehu. Ob tem doda, da ženska v realnosti ne more nikoli uskladiti zasebnega in poslovnega življenja. Lahko pa to neravnovesje nadzoruje: "Nekoč mi je neka prijateljica povedala lep primer. Dejala je, da je življenje žensk kot žongliranje. Na začetku si ti in tvoje delo, dve žogici, ki ju mečeš v zrak (pokaže, kako meče žogici v zrak, op. p.). Potem pride partner, tretja žoga, nato otroci, pride četrta pa peta žoga in ti moraš žoge držati v ravnotežju, v igri. Jasno je, da ena žoga izpade, a potem pride druga žoga nazaj."

Svobodnejše ženske
Gospa Marija je stara 90 let. Spreminjanje sveta opazuje in sprejemala ga je takšnega, kot je. "Današnje ženske so bolj svobodne, kar je v redu. Premišljujem in gledam, da imajo vse, kar hočejo imeti," pripoveduje. Čeprav je imela v mladosti zelo strogo vzgojo, o očetovih odločitvah ni nikoli podvomila. "Starši so zelo pazili na hčerke in so kontrolirali vsak naš korak. Tako nismo smele same hoditi ven, starši so šli z nami na razne plese, stalno so sedeli z nami in tudi z njimi smo šle domov. Stara sem bila 19 let, ko sem nekoč dobila pismo od fanta in takrat sem dobila od očeta prvo klofuto."

Leta 1931 je bilo v Jugoslaviji nepismenih le 5,8 odstotka žensk. K temu je botrovalo dejstvo, da so bile leta 1869 uvedene osemletke. Med pismenimi in izobraženimi ženskami tistega časa je bila tudi gospa Marija. V Lendavi je obiskovala meščansko šolo in opravila malo maturo, nato pa se je pri 20 letih zaposlila na sodišču kot strojepiska. "Vsak dan sem morala biti doma ob isti uri, saj je oče vedel, kje in kdaj sem. Očetu sem dajala plačo in on mi je kupil vse, kar sem hotela imeti. Tako je bilo in bili smo kar zadovoljni, nismo hoteli živeti drugače."

"Ženski lahko svobodo zagotovi le delo"
Pariška intelektualka in feministka Simone de Beauvoir je v eni najbolj kontroverznih knjig 20. stoletja Drugi spol (1949) zapisala, da lahko ženski konkretno svobodo zagotovi le delo. A pri tem doda, da delo ne pomeni tudi dejanske svobode: "Večina delavcev je danes izkoriščanih. Po drugi strani pa se z razvojem položaja ženske družbena struktura v temeljih ni prav nič spremenila; ta svet, ki je vedno pripadal moškim, še vedno ohranja podobo, ki so mu jo vtisnili moški."

Med letoma 1918 in 1941 je bilo popolnoma normalno oziroma je bila celo ženina dolžnost, da je po svojih močeh podpirala moža, ki je bil glava družine, ter skrbela za gospodinjstvo in otroke. Nič drugače ni bilo z gospo Marijo: "Kmalu po poroki in rojstvu otroka pri 23 letih je moj mož hotel, da pustim službo, zato ker je bil srečen, da sem doma in skrbim za gospodinjstvo in otroka. Vedno je dejal, da mora biti delo doma enako cenjeno kot delo drugih žensk, ki so v službi."

Pot od žene do superžene
Emancipacijske zahteve ženske, ki med obema vojnama niso hotele biti le gospodinje, so bile višja izobrazba, zaposlitev ali oboje. Ženskam namreč niso bili dostopni vsi poklici (od "boljših" poklicev so jim bili dostopni le poklic učiteljice, vzgojiteljice in poštne uradnice). Poleg tega so zahtevale enako plačilo za enako delo (nižjo plačo so dobivale z utemeljitvijo, da ima ženska šibkejšo telesno konstitucijo). Bile so popolnoma izključene iz političnega življenja, niso imele volilne pravice. Med zanimivejšimi zahtevami sta tudi možnost razveze in zahteva po izenačenju zakonskih in nezakonskih otrok ter problem splava (Mateja Jeraj, 2003, ur. Nataša Budna Kodrič in Aleksandra Serše).

In kakšno je stanje 70 let pozneje? "Ženska danes poleg opravljenega dela v službi opravi še 42 ur tedensko neplačanega dela doma, hkrati pa ima družba od nje pričakovanja, da bo supermama, superžena, superljubica. In to je problem," meni predsednica društva Ženski lobi Slovenije Metka Roksandić.

Med pričakovanji staršev in delodajalcev
Mnoge pa se po mnenju Marie Anselmi težko znajdejo tudi zato, ker so vzorci družbenih vlog pisani na kožo moških. "Ti vzorci opredeljujejo, kakšen je pomen kariere, prostega časa, osebnega življenja in po njih se morajo ravnati tudi ženske. Kariera danes tako pomeni, da delamo ves dan, da ni prostih koncev tedna, da ni prostega časa, ker otroci vzamejo ogromno časa in energije, z njimi ne moremo usklajevati dela itd. In ti vzorci so pravzaprav bolj škodljivi od same realnosti."

Resničnost v Sloveniji pa med drugim pravi, da se je zaradi slabih zaposlitvenih razmer, ki so še posebej prizadele mlade, v obdobju enega leta povečal delež brezposelnih žensk. Zanemariti ne smemo niti dejstva, da naraščajo t. i. atipične oblike, kot je prekerno delo. To kljub prispevku v zdravstveno in pokojninsko blagajno, prekernim delavcem in delavkam ne omogoča pravice so bolniškega ali porodniškega nadomestila.

Ko biološka danost postane ovira
"Mlade ženske preživljajo težke čase, saj so pritiski nanje zelo kontradiktorni," pojasni strokovnjakinja za ženske študije in feministično teorijo ter predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Milica Antić Gaber. "Starši od njih pričakujejo naraščaj, pričakujejo, da se bodo osamosvojile in zaživele samostojno, tudi sicer si tega same želijo, čeprav hotel mama v Sloveniji še vedno zelo dobro funkcionira. So dobro izobražene, na 100 diplom moških je 169 diplom žensk, hkrati pa so v veliko slabšem položaju pri iskanju prve zaposlitve med tistimi, ki iščejo zaposlitev več kot pet let." Po podatkih Zavoda za zaposlovanje je bilo januarja letos med iskalci prve zaposlitve v trajanju brezposelnosti od 5 do 7 let 211 moških in 336 žensk.

Brezposelnost žensk se zvišuje
Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je bilo konec januarja brezposelnih več moških (68.404 ali 52,7 odstotka) kot žensk (61.439 ali 47,3 odstotka). Vendar pa med brezposelnimi, ki so se zaposlili, moški predstavljajo večji delež kot ženske, prav tako večji delež v celotni brezposelnosti. Moški se tudi hitreje zaposlijo - v letu 2013 se je zaposlilo 37.111 moških (57 odstotkov) in 27.943 žensk (43 odstotkov). Moški so bili pred zaposlitvijo brezposelnih v povprečju 7 mesecev, ženske 8,9 meseca. In še to, če se je brezposelnost moških od leta 2009 do 2012 povečala, se je v letu 2013 ustavila oziroma začela padati. V istem obdobju se pri ženskah ugotavlja postopno naraščanje brezposelnosti, ki se nadaljuje tudi v letu 2013.

Prelaganje materinstva
"Kljub dobri izobrazbi in sposobnostim se delodajalci zaradi vseh pričakovanj, da bo ženska zanosila, dobila otroka in ostala doma, raje odločajo za moške. Pričakovanja staršev so ena, pričakovanja delodajalcev drugo, ženske pa so vmes. Če hočejo dobiti službo, morajo odlagati materinstvo," še doda dr. Milica Antić Gaber. Po podatkih Statističnega urada RS Slovenije (Surs) je bilo največ prvih rojstev leta 2012 v skupini žensk, starih med 30 in 34 let.

"Vem, da prihaja do tega, da delodajalci sprašujejo ženske o njihovih načrtih glede družine. Ko sem bila stara 28 let, so me na nekem intervjuju v podjetju jasno vprašali, kakšen je moj družinski status in kakšni so moji načrti za družino, zato sem se odločila, da sama tega ne bom počela drugim. V našem podjetju je sicer več žensk kot moških in vsake ne vprašamo, kakšne načrte za družino ima, prilagajamo se," pojasni generalna direktorica podjetja Bisnode Southern Markets Maria Anselmi.

V Sloveniji Zakon o delovnih razmerjih prepoveduje, da bi delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi od kandidata zahteval "podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, o nosečnosti, o načrtovanju družine oziroma drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem" (ZDR-1 v 28. člen). A zakon na papirju je eno, praksa drugo. Kot je opozorila predsednica Sindikata SKEI-ja Lidija Jerkič, "je žalostno, da morajo v nekaterih primerih ženske ob podpisu pogodbe o redni zaposlitvi podpisati še biankoizjavo o odpovedi delovnega razmerja v primeru zanositve." Z inšpektorata za delo so sporočili, da je zagrožena kazen za delodajalca od 1.500 do 4.000 evrov.

"Solidarnost je razredna in ne spolna"
"Sem del generacije, ki jemlje vse pridobljene pravice žensk kot samoumevne. Kako lahkomiselno! Potemtakem nam gre najbolj v nos to, da so moški še vedno bolje plačani od nas. Seveda pa je tudi danes solidarnost predvsem razredna in ne toliko spolna – z redno zaposleno žensko lahko čutim manjšo solidarnost kot z moškim na avtorskem honorarju. Ker ne on ne jaz nimava zagotovljenega mesečnega dohodka, bolniške, regresa, si ne moreva privoščiti otrok itn.," razloži publicistka Urša Jerkič.

Slovenija v samem vrhu po enakosti plač
"Večkrat sem se o tem, zakaj ženske ne dobimo enakega plačila za enako delo, pogovarjala z našo nekdanjo vodjo kadrovske službe v Stockholmu. Čeprav je Švedska zelo napredna država, se plačilna neenakost pojavlja tudi tam. Zakaj? Menim, da sta dva vzroka; prvi je, da smo ženske bolj prilagodljive, manj smo se pripravljene pogajati, bolj smo praktične, bolj smo pripravljene sprejeti in se dokazati. V nas pa je morda tudi neki zapis, neko zavedanje, da imamo manj danih priložnosti, zato jih moramo bolje izkoristiti. Drugače ne bi bilo razloga, zakaj se ne bi pogajale za višje plače, tako kot to počnejo moški," pove Maria Anselmi.

Po podatkih Evropskega statističnega urada (Eurostat) so ženske v letu 2011 zaslužile 16,2 odstotka manj na uro kot moški. Med državami z najvišjo plačno vrzeljo so, zanimivo, Nemčija (22,2 odstotka), Avstrija (23,7 odstotka) in Estonija (27,3 odstotka). Slovenija se lahko "pohvali" z najmanjšo plačno vrzeljo v višini 2,3 odstotka. Spet na drugi strani empirična študija Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Ženskega lobija Slovenije (ŽLS) kaže, da so razlike po spolu majhne na nacionalni ravni, ne pa tudi na ravni dejavnosti, poklicev ali delovnega mesta. Največja razlika med bruto plačami žensk in moških je v dejavnosti zdravstvo in socialno varstvo (26,5 odstotka) ter v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (24,9 odstotka).

ZSSS in ŽLS vidita razloge med plačnimi nesorazmerji v tem, da so ženske uvrščene za enako zahtevno delo v nižji plačni razred znotraj tarifnega razreda; razlike v plači se povečajo tudi s prehodom v višji tarifni razred in s tem z višjo izobrazbo; moški so pogosteje nagrajeni s stimulativnim delom plače oziroma bonitet, ki znaša v povprečju kar 47 odstotkov stimulacije oziroma bonitet kot ženske; diskriminacija zaradi bolniške odsotnosti zaradi nege družinskih članov (vir: Priročnik za uveljavljanje pravic v praksi).

Zanimivo, z inšpektorata za delo so nam sporočili, da v letu 2013 niso ugotovili kršitve, ki bi se nanašale na neenako plačilo delavca zaradi njegovega spola.

Varčevalni ukrepi so najprej "udarili" moške, zdaj bodo ženske
Ženski lobi Slovenije je oktobra lani objavil še eno zanimivo študijo, in sicer vpliv protikriznih ukrepov na enakost spolov. V ugotovitvah so med drugim zapisali, da če so s propadom gradbene industrije in drugih panog ter dejavnosti, ki so pretežno "moške" dejavnosti, prizadele moške, bodo posledice rezov na področju zaposlovanja in plač v sektorju bolj občutile ženske. Odpuščanja v javnem sektorju odpirajo vrata negotovim oblikam zaposlitev z negotovimi prihodki, kar slabša ekonomsko neodvisnost žensk, zmanjšuje in poslabšuje možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ter zmanjšuje njihove prihodnje pokojnine.

Kaj 8. marec pomeni ženskam?
"Razumem ga kot priložnost za obeležitev nekaterih dogodkov iz zgodovine pridobivanja pravic žensk, na katere je vedno znova treba opozoriti. Zelo hitro se pozabi, da so si morale ženske pravice, ki jih uživamo danes, vsako posebej izboriti, da ni padlo nič iz neba in da so ženske dobivale te pravice po korakih. Če je najprej neko pravico dobil določen del moške populacije in nato vsi moški, so šele v tretjem koraku to pravico dobile nekatere ženske in šele nato vse ženske - govorim o volilni pravici. Mednarodni dan žensk je vsako leto en dan, ko je dobro, da se spomnimo, kako so bile pravice na posameznih področjih pridobljene, obenem pa se mi zdi o tem govoriti le 8. marca vsekakor premalo, saj je še cela vrsta področij, na katerih so neenakosti med spoloma zelo zakoreninjene," pravi profesorica dr. Milica Antić Gaber.

Maria Anselmi je poudarila pomen fizične integritete. "Pred časom sem prebrala dokument Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in v oči mi je padel podatek, da je 35 odstotkov žensk na svetu žrtev nasilja ljudi, s katerimi živijo. Bolj kot pravice, ki smo jih že pridobile, se mi zdi, da na našem seznamu manjka fizična integriteta, zaščita proti nasilju. To se zdi neverjetno, saj smo med leti dobile veliko pravic, a fizična integriteta je še najbolj kritična."

Uršo Jerkič mednarodni dan žensk spomni, "da pripadam izjemni tradiciji. Pa tudi, da ta dan raje kot rože nosim živo rdečo šminko, kot so to na ulicah počele sufražetke."

Pa srečen 8. marec!