Dr. Janez Drnovšek (1950-2008) sodi med tiste slovenske politike, ki so najbolj zaznamovali burna tranzicijska devetdeseta leta prejšnjega stoletja kot tudi prvo desetletje novega tisočletja. Drnovškov vstop v slovensko kot tudi jugoslovansko politiko v času razpadanja SFRJ-ja pa je bil nekoliko neobičajen.

Na začetku aprila 1989 so v organizaciji Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) potekale splošne volitve z več kandidati za člana predsedstva SFRJ-ja, kar so bile nekako prve neposredne volitve voditelja SFRJ-ja, saj je bila Slovenija na vrsti, da ji maja 1989 pripade mesto predsednika predsedstva nekdanje Jugoslavije.

Drnovšek se je na volitvah pomeril z dolgoletnim jugoslovanskim političnim funkcionarjem Markom Bulcem. Drnovškova zmaga, podprlo ga je 57 odstotkov volivcev, je bila na videz nepričakovana, vendar je bila to svojevrstna nezaupnica slovenskih volivcev nekdanjemu socialističnemu režimu in izraz želje po političnih spremembah.

Bulc je denimo pred leti za MMC razodel, da so mu prijatelji pozneje dejali, da je imel v bistvu srečo, da ni bil izvoljen, saj sam ob vsem dogajanju ne bi mogel ostati tako miren, kot je bil Janez Drnovšek.

Drnovšek in osamosvojitev
V desetdnevni vojni po odcepitvi Slovenije je Drnovšku pripadla vloga pogajalca med slovenskim vodstvom, vodstvom nekdanje Jugoslavije in Jugoslovansko ljudsko armado in julija 1991 se mu je uspelo dogovoriti za dokončen umik zvezne vojske iz Slovenije.

"Mislim, da se je takrat situacija nekako tehtala, tako v Jugoslovanski armadi kot v federaciji, če tako rečem. Ali nadaljevati v Sloveniji? Bili so ponižani zaradi tega poraza. Bili so besni in marsikdo je želel priti v Slovenijo z močnejšo silo in pokazati pač, kako stojijo stvari," se je tistih časov v intervjuju za TVS konec junija 2006 spominjal Drnovšek.

"Na drugi strani pa so bili le tisti, ki so bili bolj razumni in nekako niso videli smisla, pravega smisla v tem, da bi se vojna v Sloveniji nadaljevala. Tako da je ta iniciativa, naša iniciativa, tudi moja iniciativa takrat prišla, mislim, da v pravem času, da smo lahko s tistimi, ki so se nagibali k temu, da je treba vojno v Sloveniji končati, da smo nekako uspeli najti neki sporazum in potem tudi večino v predsedstvu," je dodal.

Vstop na slovensko poosamosvojitveno sceno
Na politično sceno v samostojni Sloveniji je Drnovšek vstopil marca 1992, ko je na povabilo Gregorja Golobiča postal predsednik Liberalno demokratske stranke Slovenije. Aprila 1992 pa ga je, ob vložitvi tretje konstruktivne nezaupnice vladi tedanjega premierja Lojzeta Peterleta, Državni zbor izvolil za predsednika vlade.

Z Drnovškovim prihodom se je začela "zlata doba" stranke LDS, ki je zmagala na državnozborskih volitvah istega leta in postala najmočnejša slovenska politična stranka v devetdesetih letih vse do zmage SDS-a na volitvah 2004. Drnovšek pa je ostal predsednik slovenske vlade do konca leta 2002, z izjemo nekajmesečne prekinitve.

Leta 2000 je šel po zaupnico v Državni zbor, ki mu ni bila izglasovana. Vodenje vlade pa je do jesenskih volitev, kjer je znova zmagal LDS, prevzel dr. Andrej Bajuk (NSi). Sicer pa je kot dolgoletni premier uspešno prebrodil neprestano slovensko politično razklanost.

Morda najbolj znamenite so njegove besede iz maja 1998, ko je SDS vložil ustavno obtožbo proti njemu, k odstopu pa ga je pozival tudi tedanji predsednik ZLSD-ja, trenutni predsednik republike Borut Pahor. "Kaj bi prinesel moj odstop? Gospodje, vsi, ki me pozivate k odstopu, ki me napadate, gospodje iz opozicije, saj se boste potem pobili za moje nasledstvo," je zahteve po odstopu zavrnil Drnovšek.

Huda bolezen in predsedniški mandat
Slovenija je pod Drnovškovim vodstvom v mednarodnih očeh veljala za zgledno tranzicijsko državo in dosegla glavne zastavljene cilje, vključitev v mednarodne integracije. V Drnovškovo politično delovanje pa je močno posegla huda bolezen.

Leta 1999 so pri njem odkrili raka ledvic, leta 2002 pa se je odločil, da bo prepustil premiersko mesto Antonu Ropu, ki je postal tudi predsednik LDS-a. Sam pa je kandidiral za predsednika države in v drugem krogu premagal Barbaro Brezigar.

Njegovo predsedovanje je sprva minilo v precejšnji odmaknjenosti od javnosti, kar je bila nedvomno tudi posledica bolezenskih težav. Po izboljšanju zdravstvenega stanja se je predal duhovnosti, izdal več knjig s tovrstno tematiko in presenetil tudi s preselitvijo iz prestolnice na Zaplano, kjer je živel v stiku z naravo, kar se je izrazilo tudi v njegovem delovanju.

Tako je ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, katerega temeljni namen je ozaveščanje ljudi o različnih družbenih in okoljskih vprašanjih. Nenavadne pa so bile tudi njegove pobude na področju zunanje politike. Tako se je denimo posvetil prizadevanjem za preprečitev humanitarne katastrofe v Darfurju, a naletel na medel odziv in zato "v boj" poslal svojega posebnega odposlanca Toma Križnarja.

Med predsedovanjem pa je denimo tudi potoval Indijo, kjer se je udeležil svečanosti ob 25-letnici delovanja mednarodne nevladne organizacije - fundacije Art of Living, in v Bolivijo na inavguracijo predsednika Eva Moralesa. Na drugi strani pa je zavrnil potovanje v New York, kjer bi se moral udeležiti rednega letnega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov.

Njegove poteze so večkrat povzročile notranje spore in njegov celoten predsedniški mandat je bolj kot ne minil v sporih s takratno Janševo vlado, saj je trmasto vztrajal pri svojih stališčih.

Nekaj mesecev pred iztekom mandata se kot predsednik republike prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni udeležil slovesnosti ob dnevu državnosti, kar je sprožilo negodovanje velikega dela javnosti. Iz neuradnih virov pa se je izvedelo, da je udeležbo na proslavi zavrnil zaradi nestrinjanja z obstoječo vladno politiko in zaradi skrb vzbujajočega stanja duha v državi.

23. aprila 2007 je uradno sporočil, da se na naslednjih predsedniških volitvah ne namerava potegovati za drugi mandat. Dva meseca po koncu predsedniškega mandata, 23. februarja 2008 je dr. Janez Drnovšek umrl na svojem domu na Zaplani.

Za misli o pomenu njegovega dela za preteklost, sedanjost in prihodnost smo zaprosili nekaj Drnovškovih sodobnikov in sopotnikov.

Miran Potrč, nekdanji poslanec Državnega zbora in jugoslovanske skupščine

Ko sem prihajal na spominski večer ob peti obletnici smrti nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška, sem si dejal, kako bi bilo dobro, da bi bil Janez Drnovšek še živ, da bi kot gospodarstvenik in izkušen politik pomagal reševati sedanjo situacijo. K sreči je v petkovem dopoldnevu posijal žarek upanja, da bomo mogoče gospodarsko krizo le razrešili. Z Drnovškom bi bilo drugače, vendar se je treba zavedati, da je bil še vedno samo človek in da nima smisla, da iz njega delamo neko mitsko bitje.

Vse odločitve, ki so bile sprejete v njegovem času, niso bile samo dobre. Od maja 1992, ko je prvič prevzel vlado pa do leta 2002, ko je končal svoj četrti mandat kot predsednik vlade, je bilo sprejetih veliko odločitev, ki so bile nujno potrebne, in nekatere, ki so bile po mojem mnenju škodljive, kot na primer nekatere zadeve pri lastninjenju.

Vse ni bilo idealno, vendar je bil s svojo pomočjo in avtoriteto, ki jo je imel pri ljudeh kot tudi pri mednarodni javnosti, z odločnostjo, ki jo je zahteval, z doslednostjo in spoštovanjem nekih skupnih dogovor, kar je zahteval tudi od svojih sodelavcev, človek, ki je veliko pomagal Sloveniji.

Miran Mejak, nekdanji poslovnež in politik ter dolgoletni glavni pogajalec za vprašanja nasledstva SFRJ-ja

V teh časih nam zagotovo manjka njegova tolerantnost in premišljenost. Dr. Janez Drnovšek je poteze vlekel premišljeno in počasi. Predvsem pa je potrebna tolerantnost in razumevanje. Drnovšek se je trudil umirjeno reševati vse stvari. Prav tak politik nam pravzaprav manjka v Sloveniji. Slovenci smo imeli dva velika politika, ki sta ogromno napravila za Slovenijo. Prvi je Stane Kavčič, drugi pa dr. Janez Drnovšek.

Gregor Golobič, nekdanji dolgoletni generalni sekretar LDS-a in predsednik stranke Zares

Pisati ob petletnici smrti Janeza Drnovška ni lahka naloga. Ne zato, ker bi manjkalo "gradiva", ki ga je pustil za seboj, ampak je težava to početi v času, ki ga zaznamuje ne le agresivna aroganca vladajočih, ampak tudi hrupna ignoranca premnogih z druge strani, ki vidi dvajset let slovenske države zgolj kot enovit proces razgradnje, ropanja in regresije.

Kot sem pred leti že zapisal: Drnovšek je bil najbolj ne-politik med politiki. Za njegov drugačen pristop ni bilo razumevanja ne na levi ne na desni, oboji so ga napadali. Onstran klanov in klonov, klovnov tranzicijskega cirkusa je skozi desetletno vodenje napornih vlad v težkih časih pokazal, da avtoriteto lahko pridobiš tudi na podlagi strpnosti in argumentov, brez oblastniških ustrahovanj in iskanja sovražnikov, brez PR-ovskega prostituiranja ali puhlega kvazivizionarstva. Danes se zdi njegova nepatetična politika in vztrajanje na formalnih pravilih demokratične igre še bolj pomembno: pri številnih ljudeh se je namreč utrdila zavest o tem, da so avtonomne osebnosti z lastno glavo, ki se ne podrejajo poskusom avtoritarnih diktatov.

V času ko je bil predsednik republike, daleč pred izbruhom velike krize obstoječega načina delovanja sodobnih družb in pred protestnimi gibanji zadnjih let je Janez Drnovšek artikuliral radikalno vsebinsko kritiko in zastavil temeljna vprašanja pravičnosti in razvoja. V teh letih se je zgodilo marsikaj nasprotnega njegovim prizadevanjem. Kako bi Drnovšek ravnal ali govoril dandanes, je nesmiselno in nemogoče ugibati - v svojem življenju ni nikoli privolil v to, da bi mu npr. drugi pisali govore oz. postavljali besede v usta. Stvari bi šle po mojem mnenju žal v vsakem primeru po približno enaki poti.

Slabo stanje duha, ki se je razširilo po Sloveniji pred slabimi desetimi leti, se še krepi. Zaznamujeta ga dve samouničujoči potezi: da so vsi isti in da ni nič dovolj dobro - kar pomeni tudi, da so vedno krivi drugi. To ustvarja in krepi drugo bolečo in hromečo iluzijo, da so problemi Slovenije enostavno rešljivi. Takšno stanje duha, ki v veliki meri prežema tako politični razred kot "ulico", je pač tista noč, v kateri lahko vlada - kot je rekel Janez Drnovšek - vsakokratni "princ teme".

Matjaž Švagan, župan Zagorja in nekdanji poslanec

Janez Drnovšek je bil utelešenje tega, čemur rečemo 'bistvo je očem nevidno'. Bistvo njegovega značaja, njegovega mišljenja, dojemanja drugih ljudi, skratka njegovega duha in delovanja očem res ni bilo vidno. Njegovo bistvo, ki se je zrcalilo v osebnem poštenju in v prizadevanjih za napredek Slovenije, si lahko preprosto začutil.

Če za koga, je zanj zagotovo veljalo, da je za dela, ki jih delaš in deliš z drugimi, dovolj, da napolnjujejo tebe in tistega, ki si mu jih namenil. To je Drnovškov svetovni nazor. To je zapuščina, ki jo je dr. Drnovšek pustil Zagorjanom in vsem Slovencem. V Zagorju jo vestno izpolnjujemo, ker smo jo vzeli za svojo ... Vsakršne drugačne interpretacije njegovih besed in dejanj pa še po petih letih zvenijo in se dojemajo le kot slab original.