Če bi imeli pokrajine, bi bila problematika manjših občin bistveno manjša, saj bi pokrajine prevzele naloge, ki presegajo njihove zmogljivosti, o napovedi zmanjševanja števila slovenskih občin meni dr. Stane Vlaj, strokovnjak za lokalno samoupravo.

"Na ministrstvu bomo pripravili variantne modele. V zmanjšanje števila lahko gremo neposredno, z zakonskim združevanjem občin, ali pa s finančnimi ukrepi. Koaliciji bom to predlagal najpozneje do septembra," je na zadnji majski dan v klepetalnici MMC-ja dejal minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant. Ob tem je tudi izrazil mnenje, da bi bilo po njegovem mnenju idealno število od 80 do 100 občin. Slovenija ima trenutno 211 občin, usoda 212. občine, Ankarana, ki jo je ustanovilo ustavno sodišče, čeprav naj ne bi imelo te pristojnosti, pa še ni jasna.

Virantova ideja je naletela vse prej kot na odobravanje predvsem predvsem v manjših slovenskih občinah, ki so jih v preteklem poldrugem desetletju z veliko entuziazma ustanavljali v manjših slovenskih krajih in vaseh, še posebej v severovzhodni Sloveniji. Poznavalci razmer že opozarjajo, da bi šlo pri zmanjševanju ali združevanju občin za tako rekoč misijo nemogoče. Na drugi strani pa se porajajo vprašanja, ali je takšna reforma lokalne samouprave sploh smiselna oziroma bi morala biti izvedena zelo postopno in premišljeno.

Strokovnjak za lokalno in regionalno upravo Stane Vlaj, nekdanji predstojnik inštituta za lokalno samoupravo in nekdanji član skupine neodvisnih strokovnjakov za uresničevanje Evropske listine lokalne samouprave, opozarja, da je največja težava v Sloveniji v tem, da je pri ustanavljanju občin politika povozila stroko in da so številne občine posledica "kravjih kupčij" lokalnih politikov, svoj interes v velikem številu občin pa so imele tudi nekatere politične stranke. Sicer pa so mednarodne organizacije, kot sta OECD in Svet Evrope, Slovenijo že v začetku tisočletja opozorile na preveliko razdrobljenost. Toda tedaj je bilo v Sloveniji zgolj 150 občin, nato pa je nastalo še šestdeset novih.

V Sloveniji se je od osamosvojitve število občin povečalo več kot za trikrat, imeli smo 63 občin, zdaj smo trenutno pri številki 211. V obdobju, ko so si oblastniki izmišljajo nove in nove varčevalne ukrepe, je prišlo do ideje, da bi spet drastično zniževali število slovenskih občin oziroma jih ponovno združevali.
Pravzaprav je nemogoče, da bi zdaj kar na pamet govorili, da bi imeli spet 60 ali 100 občin. Med evropskimi državami je Danska v zadnjem času, recimo, prepolovila števila občin. Vendar je začela že leta 2002 pripravljati to reformo. Zakonodajo so spremenili tako, da so prenesli čim več pristojnosti na nove večje občine. Z občinami pa so imeli preko 500 konzultacij, saj morajo občine pri tem nujno sodelovati. Po Evropski listini lokalne samouprave ni potrebno soglasje, temveč je treba dobiti mnenje. Pri nas pa smo celo zapisali v ustavo, da se to mnenje ugotovi z referendumom. Na Danskem so nato dobili visoko stopnjo soglasja. Gre za državo, ki ima veliko otokov in številni so hoteli ostati kot občine, kar so jim dopustili. Vendar morajo postati del zveze občin s sosednjimi občinami, na katero je preneseno izpolnjevanje določenih nalog. Danska je izjemno decentralizirana država in kar 60 odstotkov javne porabe je lokalne javne porabe. Leta 2007 je odpravila 14 okrožij in uvedla 5 regij, s precej majhnimi pristojnostmi, predvsem na področju zaposlovanja. Večina nalog je prešla na nove občine, ki morajo imeti najmanj 20.000 prebivalcev. Prej so imeli 275 občin, zdaj pa jih imajo 98. Večina danskih občin ima zdaj okoli 40.000 prebivalcev.

Če to primerjamo s Slovenijo, ima Danska okoli 5,5 milijona prebivalcev in v tem razmerju bi morale potemtakem imeti slovenska občine okoli 15.000 prebivalcev, če bi, recimo, vzeli Dansko za zgled pri zmanjševanju občin.
V Svetu Evrope smo v strokovnem odbour za lokalno in regionalno demokracijo iskali najnižjo mejno točko v številu prebivalcev in obsegu občine, da lokalna skupnost še zagotavlja tisto, zaradi česar je bila ustanovljena, da zadovoljuje osnovne potrebe ljudi, kot so, denimo, šole, vodovodi ... V Evropi so sicer problem premajhnih občin odpravljali že od 50. let prejšnjega stoletja. Najprej je prišlo do združevanja, nato pa do vzpostavitve regij, kjer so obstajali pogoji zanje, ter do državnih dotacij in subvencij in krepitev medobčinskega sodelovanja. Prototip dobrega medobčinskega sodelovanja je Francija, ki ima kar 36.700 občin. 80 odstotkov jih ima pod 2000 prebivalcev in se morajo obvezno povezovati v t. i. sindikat občin. Vsaka občina je lahko v več različnih združenjih, z nekaterimi pri šolstvu, z drugimi, denimo, na področju komunale. Ob mestih za več kot 50.000 prebivalcev morajo vse primestne občine nujno postati del t. i. urbane aglomeracije. V Franciji so sicer precej nezadovoljni zaradi tolikšnega števila občin in so vsake toliko časa skušali izvesti teritorialne reforme, vendar so si pri tem vsi „polomili zobe“. V Franciji, kjer občine obstajajo dolgo časa, okoli 200 let, jim je uspelo znižati število občin le za 5 odstotkov.

V Sloveniji pa se bolj kot ne zdi, da hoče biti vsaka občina povsem samosvoja. Vsak župan še tako majhne občine si želi imeti lastno občinsko upravo.
Od samega začetka smo kopirali občinski red nemške zvezne dežele Hessen. Po njih smo tudi povzeli, da imajo lahko majhne občine skupno občinsko upravo. Vendar pri nas ni nobenega primera skupne občinske uprave. Obstajajo sicer primeri organizacije medobčinskih upravnih organov, kot so medobčinske inšpekcijske službe. Po naši zakonodaji tudi obstaja možnost ustanovitve zveze občin, ki je oseba javnega prava, na katero bi lahko prenesli določene naloge občin. Vendar nimamo niti ene takšne zveze. Najbližje temu so bili v Mariboru, kjer so skupaj s satelitskimi občinami skušali ustanoviti zvezo občin. Vendar je potem prišlo do trenj glede stroškov ter tudi glede tega, kje bo sedež zveze občin. Čeprav je bilo vse pripravljeno, je zadeva padla v vodo. Podobna ideja je bila glede občin na Goričkem.

Medsebojno povezovanje občin naj bi bilo pomembno tudi zaradi možnosti črpanja evropskih in drugih sredstev. Majhne občine tudi nimajo dovolj sredstev, da bi se lotevale kakšnih večjih projektov, ki bi imeli tudi regionalni pomen.
Pokrajine, ki jih nimamo, bi lahko prevzele veliko vlogo pri konkuriranju za evropska sredstva. Zdaj mora vsaka občina prijaviti določene projekte državi, ki potem prek svojih organov naredijo selekcijo. Izdelava elaboratov veliko stane in na koncu niti niso sprejeti. Pokrajine bi bile tudi veliko bolj enakovreden partner evropskih skladom tudi zato, ker bi bolje kot država prepoznale regionalne probleme. Moja teza je, da so prav majhne občine okrepile državni centralizem in Slovenija je ena izmed najbolj centraliziranih držav v Evropi. Odločilni funkcionalni in finančni vpliv ima država. Teoretično so občine samostojne entitete, ki so z državo v partnerskem odnosu. Pri nas pa so zgolj izvrševalke državne politike. Številne majhne občine so tudi prezadolžene. Računsko sodišče je leta 2011 je ugotovilo, da gre za nenormalno stanje in da bi bilo treba združevati občine. Enako sta ugotovila Svet Evrope in OECD. Svet Evrope je v svojem prvem monitoringu leta 2001 opozoril, da naj se preneha drobljenje Slovenije. Takrat je bilo v Sloveniji le nekaj več kot 150 občin. Po tistem jih je nastalo še šestdeset novih.

V Sloveniji je bilo že več poskusov ustanovitve pokrajin, vendar nikoli ni prišlo do soglasja o njihovem številu niti o tem, kakšno ozemlje naj bi zavzemale. Prišlo je celo do takšnih bizarnih predlogov, da bi bile pokrajine razdeljene tako, kot so slovenske škofije ... Ali je ustanovitev pokrajin sploh še smiselna ali bi bilo bolje, da pač občine interesno sodelujejo v nekakšnih združenjih?
Pokrajine bo treba ustanoviti, ker brez njih ne bo prišlo do decentralizacije. Pokrajine bi prevzele številne naloge, kadre in sredstva od države.

Z ustanovitvijo pokrajin se bo verjetno še povečal birokratski aparat, ki je v Sloveniji že tako ali tako precej obsežen.
Obstaja nevarnost, da bo do tega prišlo, če zadeva ne bo pretehtana. Slovenijo ne bi smeli razdrobiti na preveč pokrajin, kot se je to zgodilo pri občinah. Naš strokovni predlog je bila ustanovitev šestih pokrajin, ki so v bistvu že znane geografske regije. Pojavili pa so se celo takšni predlogi, da bi ustanovili kar 30 pokrajin.

Z velikim številom občin so povezani tudi stroški njihovega delovanja. Vsak občina ima tudi zaposlenih nekaj ljudi.
Večina županov svojo funkcijo opravlja profesionalno. Občinskih uslužbencev, če sem si prav zapomnil, je v Sloveniji nekaj čez 4000. Župani lahko predlagajo svoje podžupane, ki svojo funkcijo prav tako opravljajo profesionalno. Občine imajo v povprečju 12 zaposlenih. Seveda pa so tu velike razlike. Osilnica ima dva zaposlena, velike pa občine pa tudi 500 ljudi. Bolj kot število zaposlenih je težava v tem, da župani zaposlujejo svoje ljudi, čeprav je njihova strokovnost vprašljiva. Sam podpiram predloge, da je nekaj treba storiti. Vendar ne tako "revolucionarno" do volitev prihodnje leto, kar je nemogoče. Ob tem pa ni bila narejena nobena analiza ali doktrina, kakšno lokalno samoupravo sploh hočemo imeti, ali denimo velike ali majhne občine.

Problem naj bi bila tudi ustava, na drugi strani pa so v manjšim občinah že ob omembi idej o zmanjševanju števila občin precej ogorčeni.
Nihče ne bo dopustil, da bi se jim ukinila občina. Že ob referendumskih spremembah je bilo veliko jeze. Vsako ukinjanje občin ali združevanje mora biti silno pretehtano. Včasih je bilo merilo 5000 prebivalcev in izjemoma tudi manjše občine, poleg tega pa so biai predpisana tudi vsebinska merila, da je, denimo, občina morala imeti popolno osemletko, trgovino z mešanim blagom, primerno komunalno opremljenost ... Leta 2011 je bilo z novelo zakona o lokalni samoupravi to črtano in zdaj ni drugega merila kot število 5000 ljudi. Stranke in lokalni veljaki so občine začutili kot svoj plen in so preračunavali, kakšni bodo volilni izidi v primeru majhnih ali velikih občin. Na drugi strani pa je treba priznati, da so majhne občine, zelo lepo spremenile podobo slovenskih krajev, tudi na račun odločilne državne finančne podpore. Toda potem, ko so zadovoljene vse osnovne potrebe, kot so ceste, vodovod, kanalizacije, se pojavi vprašanje, kako naprej.

Minister Virant je dejal, da bi občine v združevanje prisilili tako zakonsko kot finančno.
Najprej bi morali pripraviti in sprejeti strategijo o nadaljnjem razvoju slovenske lokalne samouprave. V državnem zboru je bila pred iztekom prejšnjega mandata velika razprava o tej strategiji in sprejeti so bili zelo dobri sklepi. Strategijo je mogoče doseči na kritični analizi doseženega. Treba bilo sprejeti nov zakon o lokalni samoupravi, nov zakon o financiranju občin, ki bi odpravil apetite majhnih in nov zakon o skladnem regionalnem razvoju. Pri nas je težava, da imajo vse občine enake pristojnosti in morajo vse izpolnjevati vse, kar predpisuje zakonodaja. Izpolnjevati morajo okoli 300 nalog in predvidene so v kar 90 različnih zakonih. Zato je treba narediti kritično presojo, ali so to res vse njihove naloge in ali gre zgolj za črke na papirju.

Računsko sodišče je v tudi večkrat razkrilo, da prihaja v občinah do številnih nepravilnosti. Nekateri župani so si občino prilastili kot nekakšen zasebni fevd.
Seveda se pojavljajo številni primeri neetičnega ravnanja, kot so korupcija, nepotizem, zloraba javnih naročil.

Nihče pa zaradi teh nepravilnosti ni bil kaznovan ali pa zgolj redki.
Raziskava o korupciji na lokalni ravni je pokazala, da je problem resen. Večinoma govorimo o koruptivnih dejanjih v večjih občinah. Toda, kdo izvaja nadzor na manjšimi občinami? Tudi tam so številni takšni primeri. Najhuje pa je to, da so nekateri neetični posamezniki tudi po trikrat izvoljeni za župana, kar je nedoumljivo. Lahko imamo še takšne zakonske norme, toda če se ne spoštujejo, ni nič. Zato bi morali graditi najprej na morali. Tako je bil že dan predlog, da bi sprejeli etični kodeks upravljanja občine. Mi smo ga pripravili l. 2006 v okviru priročnika o etičnem upravljanju občine. Skupnost občin je po številnih aferah pristala na sprejetje etičnega kodeksa, vendar so iz vsega skupaj naredili osem strani gradiva. Prej pa je predvideval tudi ustanovitev posebnega odbora za nadzor kodeksa, ki bi izrekal javne opomine ali pa bi lahko na druge načine opozarjal na nepravilnosti. Kodeks bi veljal za funkcionarje in župane, dajal bi napotke, kdaj se morajo izločiti iz odločanja in kdaj lahko občinski uradnik zavrne neko nalogo, če se mu zdi koruptivna.

Kaj bi bil po vašem mnenju trenutno idealni model lokalne samouprave za Slovenijo?
Če bi imeli pokrajine, bi bila problematika manjših občin bistveno manjša, saj bi pokrajine prevzele, naloge, ki presegajo njihove zmogljivosti. Gre za naloge, ki so širšega lokalnega pomena, kot so knjižnice, šole, muzeji, ceste, odpadki. Do ustanovitve pokrajin pa bi lahko šli na širše medobčinsko sodelovanje. Hkrati pa bi se lahko pripravili na združevanje občin.