Sogovornika Jernej Šmajdek (STA) in Borut Mekina (Mladina) podpreta tudi prizadevanja novinarjev na RTV Slovenija za institucionalno, novinarski in uredniški avtonomiji.

"Pomembna in velika stvar se je zgodila na volitvah," meni Borut Mekina z Mladine, saj so celo tuji komentatorji ocenili, da je bil volilni preobrat v Sloveniji še pomembnejši kot to, da je v Franciji Emmanuel Macron premagal nacionalistko Marine Le Pen. "Ker je postalo jasno, da se zna liberalna politika vrniti nazaj in preprečiti avtokracijo. Kajti, ko se začne avtokracija razraščati, je zelo težko ubrati pot nazaj." Mekina nadaljuje, da bomo morda zato, ker smo šli skozi težka obdobja, zadovoljni z majhnimi dosežki, kajti naši standardi so padli. "Jasno je, da koalicijska pogodba nove vlade ne bo v celoti uresničena. Morda bo dobro, če bo le kak najpomembnejši projekt uresničen. V preteklih desetih letih ni bil uresničen praktično noben projekt, delili so se le bombončki."

Razgradnja, delitve in kaos

Šmajdek pa ne deli optimizma. Strinja se, da so prve letošnje volitve postregle s pomembnim sporočilom, tudi v luči visoke volilne udeležbe v času, ko se udeležba na volitvah širom po Evropi pada. "To je zelo pomembno dejstvo in tudi jasen rezultat. Ta rezultat bi moral najmočnejšo stranko, prej vladno, danes opozicijsko, malce strezniti in sprožiti pri njih premislek o prihodnosti. Žal ne kaže, da se bo to zgodilo. Pri SDS-u se zdi, da zelo natančno sledijo političnemu priročniku, ki je bil napisan za ameriške republikance, uporabljajo pa ga tudi konzervativci v Združenem kraljestvu," razlaga Šmajdek. Oboji, tako republikanci kot konzervativci, po njegovih besedah stavijo na razgradnjo – uničevanje, delitve, kaos. Zato meni, da bo te okoliščine največja koalicijska stranka, neizkušena na političnem prizorišču, izjemno težko naslavljala.

Politika sejanja kaosa, ki je zelo prisotna tudi v velikih demokracijah, povzroča precejšen zaton ZDA in popolno zmedo v Združenem kraljestvu, kar je za Šmajdka popolnoma nepojmljivo. "Če so posledice te destruktivne politične drže tako vidne v dveh tako velikih in pomembnih državah, kot so ZDA in Združeno kraljestvo, potem je za majhno državo, kot je Slovenija, to še toliko bolj nevarno. In zato se mora vsak, ki ima približno trezno glavo, taki politiki upreti in se izogniti tej pasti. To je preveč nevarno za našo prihodnost, ker izzivi so preveliki. Če se bomo ukvarjali le z delitvami med nami, bomo spregledali veliko večje izzive prihodnosti za celotno človeštvo," še dodaja Šmajdek.

Največji sovražnik nove vlade ni Janša

Mekina pa ocenjuje, da se je politiki kaosa v resnici težko upreti, ker ta ni vzrok, pač pa je posledica. Zato poudarja, da največji sovražnik nove koalicije ni Janša, pač pa nova koalicija sama sebi. "Ko levo liberalne stranke ne opravijo svoje naloge, se pojavi kaos. Vemo, da lahko Janša zagreši največje korupcijsko dejanje, pa ne bo izgubil podpore. Janšo lahko kritiziramo 24 ur na dan, pa to ne pomaga, ker ni on glavni akter. Glavni akter je liberalna sredina, ki mora nekaj ustreznega ponuditi, sicer se v tej praznini pojavi populizem," razloži Mekina in poudari, da se je to zgodilo na Madžarskem, kjer so levosredinske stranke naredile vrsto napak, zato so ljudje levo opcijo enostavno zasovražili vključno s socialnimi politikami. Ko se je pojavil Orban, je ponudil rešitve, ki jih njegovi predhodniki niso znali ponuditi.

Po kadrovskih menjavah bo težji naslednji korak – umik politike

In prve kadrovske poteze? Ponavljanje starih vzorcev? Mekina ocenjuje, da ima ekipa nove vlade za zdaj enostavno delo, ko govorimo o prvih kadrovskih potezah. "Kajti odklone iz obdobja prejšnje vladne ekipe je relativno lahko detektirati. Veliko težje bo narediti drugi korak, tj. umik politike iz določenih podsistemov, kot je denimo policija, saj bodo za to potrebne tudi resne zakonodajne spremembe," pravi Mekina.

Kako se bo nova vlada soočila s (pre)visokimi pričakovanji ta hip seveda, še ne vemo, bo pa zelo pomembno, opozarja Šmajdek, kaj in kako bo sporočala javnosti. Zadnja tiskovna konferenca o regulaciji cen bencina je bil že tak primer, ko so morali novinarji počakati na sporočilo za javnost, da so lahko razbrali, kaj pravzaprav načrtuje vlada.