"Po 15 letih smo na točki, kjer smo bili pred 16 leti, ko je bil cilj oblikovanje enotnega plačnega sistema z namenom umiritve plačne mase, ki je nenehno naraščala," pove komentatorka časopisa Večer Urška Mlinarič. Spomni, da so bile plače javnih uslužbencev tedaj urejene z različnimi zakoni, tudi sindikati so lahko izsiljevati, zato se je politika s sindikati dogovorila za enoten plačni sistem, kjer bi lahko obstajal nadzor nad plačno maso. To je bila reforma, ki je nastala pod taktirko takratnega ministra Gregorja Viranta v prvi Janševi vladi. Zdaj pa smo v situaciji, ko so zaradi parcialnih dogovorov plače zbezljale. Vsak sindikat, ki ima v določenem trenutku moč, je uspel v zadnjih petih letih izsiliti višje plače in celo določene specialne dodatke.

Kdo bo vse to plačal?

Pomembna razlika med aktualnim trenutkom in časom pred 15 leti, ko je reformo pripravil Virant, je to, da je tedaj obstajal dogovor; da se šest let ne bodo zviševale plače, prihranki pa bodo namenjeni odpravi plačnih nesorazmerij. "Zdaj pa so sindikati, ne glede na to, koliko so njihove zahteve utemeljene ali ne, zelo jezni. K tej jezi pa je pomembno prispevala Golobova vlada, ki se iz napak predhodnic ni naučila, da se parcialnih dogovorov ne sklepa, še posebej pa se ne pride do določene skupine kot sončni kralj in se jim brez pogajanj vrže devet milijonov na mizo," pravi Urška Mlinarič.

Televizijski komentator političnega dogajanja Gregor Drnovšek doda, da danes niso vsi sindikati hkrati za pogajalsko mizo: "Zato tudi enotnosti na sindikalni strani danes ne vidim, ker se vsak bori izključno za svoje interese. Tudi zato je enotni plačni sistem pokopan. Hkrati pa me zanima, od kod optimistične napovedi vlade, da bo za vse to mogoče najti denar." Sploh slednje je za Drnovška velik misterij, kajti "očitno se je z nekaterimi poklicnimi skupinami mogoče o teh vprašanjih zelo hitro uskladiti", zelo malo verjetno pa bo tako šlo v nedogled tudi z ostalimi poklici. "Pri vsem tem je nenavadno tiho finančni minister. Na ključna vprašanja, od kod bo država za vse potrebe in apetite vzela denar, še ni jasnih odgovorov." Oba se strinjata, da bo družbeni in politični mir odvisen od uspešnosti dogovorov o reformah.

"Naj se ve, kdo je glavni"

Morda pa odsotnost najprej ministra za zdravje na prejšnjem koalicijskem vrhu, ko je bila v ospredju zdravstvena problematika, kot zdaj ministra za finance ob vprašanju dodatkov za sodnike kaže na princip delovanja te vlade. "Da torej predsednik vlade enkrat nastopa v vlogi svojih ministrov," pomisli Urška Mlinarič. "Vendar se zdi, da s tem spravlja resorne ministre v neprijeten položaj." Drnovšek doda, da se premier res precej samozavestno izpostavlja v javnih nastopih, pri čemer televizijski kolega meni, da ta samozavest izvira iz volilnega rezultata: "Zaveda se tudi, da lahko enega od koalicijskih partnerjev pogreši, česar pa se zavedata tudi koalicijska partnerja. Že v nekaj primerih smo videli, da ima v koaliciji relativen mir, ne glede na zaznano manjše nezadovoljstvo koalicijskih partneric."

Kolegica z Večera pa meni, da "bo te premierjeve retorike počasi dovolj in da bo treba pokazati rezultate". In tudi: "Ta 'menedžerski' princip delovanja predsednika vlade vidim tudi skozi podpisovanje aneksov h koalicijski pogodbi, pri čemer postaja jasno, kdo ima glavno, prvo in zadnjo besedo v tej vladi. Tudi v luči tega vidim odsotnost ministrov – naj se ve, kdo je glavni."

Slučajno smo tudi ugotovili, da je mimo nas zbežala okrogla obletnica – 50. epizoda podkasta o politiki Umetnost možnega. Več kot 50 epizod smo pripravili in vsako od njih so zaznamovali gosti, naši kolegi novinarji, analitiki, komentatorji, uredniki, ki spremljajo politično dogajanje iz prve vrste. Vnovič hvala vsem za pomoč in sodelovanje.