Nekdanji slovenski zunanji minister in veleposlanik na Dunaju je v pogovoru z Dejanom Ladiko za TV Dnevnik dejal, da ne dvomi o verodostojnosti ameriških diplomatskih depeš, ki jih je razkril WikiLeaks in razkrivajo, da naj bi ameriška zunanja ministrica Clintonova ukazala zbiranje podatkov o slovenskih politikih in njihovih sodelavcih ter da naj bi slovenski premier Borut Pahor in zunanji minister Samuel Žbogar kupčevala v zameno za srečanje Pahorja s predsednikom ZDA Barackom Obamo.

Razkrite depeše so dvignile veliko prahu po vsem svetu in ponudile vpogled v delovanje ameriške diplomatske mreže, kar je Washington spravilo v precejšnjo zadrego.

Kako si razlagate te besede ameriškega veleposlanika. So Američani v veliki stiski?
Brez dvoma so v veliki stiski. Moje mnenje je, da so depeše avtentične, da je to korespondenca State Departmenta z ameriškimi veleposlaništvi. Težko bo to meni dokazati, ampak jaz to verjamem. Ameriški veleposlaniki so profesionalni in delajo tisto, kar jim je naročeno.

Mislim, da je temeljni vzrok vsega v neki paranoji, ki je ustvarjena okoli vprašanja obrambe proti terorizmu in tako naprej. Kreditne kartice se zbira zato, da se sledi potovanje njenega lastnika. Mislim, da to ni tako absurdno, kot je videti. Vendar mislim, da gre tukaj Amerika kratko malo predaleč in zaradi tega se je blamirala pred celim svetom.

Kako komentirate to nenadno dostopnost ameriških predstavnikov v Sloveniji?
Ameriški veleposlaniki so vedno prijazni ljudje, so tudi odprti ljudje in imajo neposreden način govora, zato neposreden način govora srečamo v tistih depešah.

Bi lahko ameriški veleposlanik zanemaril tako navodilo State Departmenta?
Gotovo da ne. Po tem se v končni konsekvenci ocenjuje njegova učinkovitost. Če dobi navodilo, da mora zbirati take in drugačne podatke, jih zbira ali on ali njegovi uslužbenci. Če je takšno navodilo bilo - dopustimo promil dvoma, da je gospa Clinton tako nerazumljivo in absurdno navodilo poslala - potem ga je pač treba izpolnjevati.

Običajno je, da diplomati poročajo o razmerah v gostujoči državi, o politikih, strateških interesih, toda navodila za zbiranje tako podrobnih podatkov so vendarle nenavadna. Ali pač ne?
Rekel bi, da za ameriško prakso da. Želijo spoznati tiste, s katerimi se bodo srečevali, njihov dosje - znajo plesati, pojejo … vse to gotovo da neko sliko v računalniški obdelavi o človeku, razkrije tudi njegove slabe strani itd. Zagotavljam vam, da v slovenski diplomaciji nismo imeli takega pristopa. Verjamem pa, da Američani v tej neki stalni zasledovalni mrzlici zbirajo tudi podatke, ki se jim marsikdo čudi.

Premier Pahor pravi, da je obiskovanje tujih veleposlaništev njegova navada. Primerno, neprimerno?
To je slaba praksa. Strinjam se s konservativnimi diplomati, čeprav se sam nimam za takega, da je vendarle treba komunicirati z ljudmi na tvojem nivoju. Mislim, da je bilo preveč v slovenski diplomatski praksi od osamosvojitve sem, da smo sodelovali z nekimi tretjerazrednimi sogovorniki ali pa celo z nekimi popolnoma neformalnimi pogodbenimi sodelavci State Departmenta, ki so nas najemali za zelo pomembne mednarodne aktivnosti.