Kristjani praznujejo svoj največji praznik – veliko noč, ki predstavlja spomin na Jezusovo vstajenje od mrtvih. V predepidemičnih časih so zgodaj zjutraj potekale vstajenske maše, verniki pa so se udeležili tudi procesij. Letos bodo obredi brez navzočnosti ljudi.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore in evangeličanski škof Leon Novak sta v nagovoru pred prazniki vernike pozvala, naj praznujejo doma skupaj z domačimi in daritve svete maše spremljajo na daljavo.

Na daljavo v zadnjem letu poteka vse več dejavnosti in komunikacije tudi v župnijskih skupnostih. O tem, kakšne izzive prinaša ta čas, je v pogovoru spregovoril Jani Družovec, župnik mlajše generacije, ki vodi župnijo sv. Jerneja v Slovenski Bistrici.

Znova se je velik del življenja v državi upočasnil, preselil na splet in v domače mehurčke. Če so bili lanski velikonočni prazniki nekaj nenavadnega, neobičajnega, smo tokrat vseh omejitev že vajeni. Kako ste se vi pripravili na ta velikonočni čas?
Ne vem, če smo ravno vajeni – čutim predvsem, da smo postali naveličani in utrujeni. No, Izraelci so se s podobnimi občutki morali spopadati kar 40 let, ko so tavali v puščavi naproti obljubljeni deželi. Pa so vendarle prišli na cilj.

Sorodna novica Nadškof Zore: Za virus bomo imeli cepivo, za epidemijo razčlovečenosti ga pa ni

Nadškof Zore je v zadnjem intervjuju za MMC omenil, da se je po prvem valu pokazalo, da so ljudje začeli razmišljati, da je biti v cerkvi ali spremljati mašo doma, po spletu isto, enakovredno, da ni nobene razlike, kje se spremlja bogoslužje. To pa po njegovem prepričanju pomeni, da se je začel izgubljati smisel zakramenta, ki se podeljuje v navzočnosti. Kako vi gledate na to?
Sam vidim bistveno razliko – poleg te, ki jo omenja nadškof in se z njim popolnoma strinjam – tudi v primerjavi bolnika, ki ne more od doma ali celo iz postelje in mu je takšen prenos maše ali molitve v močno duhovno podporo; gotovo v večjo kot pa nekomu, ki bi se maše lahko udeležil v živo, pa se mu "ne da vstati s kavča." Takšna je pač dinamika življenja: vse bi si radi poenostavili in "udomačili", a pri tem stvari hitro izvotlimo, da izgubijo svojo vrednost in tudi učinek.

Glede spletnega predvajanja darovanja svete maše je bilo očitno v cerkvenih krogih kar nekaj dilem. Škofje so jih za kratek čas tudi odsvetovali, a so na pobudo številnih vernikov, ki jim je prisotnost pri obredu, pa čeprav na daljavo, ogromno pomenila, spremenili mnenje. Kakšne odzive ste dobili od svojih faranov?
Sam mašnih daritev nisem predvajal, saj sem mnenja, da je tovrstne ponudbe več kot dovolj. Raje sem se odločil za ustvarjanje duhovnih misli ob nedeljskem evangeliju, ki sem jim dodal tudi kak hudomušen element, da je bilo še bolj zanimivo. In za to sem prejel tudi veliko hvaležnih odzivov – sedanjih faranov in tudi drugih, ki so jih te misli prek spleta dosegle.

Ste se morda z drugimi novomašniki vaše generacije kaj povezali, si izmenjali ideje, vtise – glede na to, da ste mlajša generacija, vešča uporabe novih tehnologij in družbenih omrežij?
Ja, je bilo kar nekaj pogovorov o tem. Sicer pa so duhovniki, tudi starejši, hitro usvojili določena orodja, predvsem aplikacijo Zoom, kjer smo se redno srečevali v pogovorih.

Kako pa vam uspe doseči vernike, predvsem starejše, ki vas ne zmorejo najti na spletnih platformah?
Včasih smo silno nezaupljivi do veščin in iznajdljivosti starejših ljudi – izkušnje so pokazale, da jih je ogromno za rokav pocukalo svoje vnuke, ki so jih z veseljem naučili nekaj preprostih klikov, s katerimi so potem lahko prišli do želenih vsebin. Res pa je, da to ne velja za čisto vse in da je bilo veliko več vredno, če sem koga obiskal v živo ali kar na ulici z njim izmenjal nekaj besed. Vedno me preseneti neverjetna hvaležnost starejših ljudi za že najmanjšo pozornost.

V šolah in društvih opažajo, da je dolgotrajno opravljanje vseh obveznosti po spletu pri mladih povečalo apatijo, opuščajo prejšnja zanimanja, udejstvovanja, treninge. Njihova rutina se je spremenila. Kakšen pa je vaš občutek – so mladi manj angažirani v vaših župnijah pri verouku, mladinskih srečanjih, pevskih vajah oziroma dejavnostih, ki jih sicer pripravlja vaša župnijska skupnost?
Trenutno so vse te dejavnosti tako ali tako na minimumu oziroma potekajo virtualno. Jih popolnoma razumem in z njimi sočustvujem, saj se vsi zavedamo, da so medsebojni odnosi veliko več kot zgolj klepet prek zaslonov. Sem pa vseeno vesel, da imamo te možnosti. Če smo prej vsi godrnjali, da mladi toliko časa preživijo pred zasloni, se jim bo zdaj morda vsa ta virtualnost priskutila do te mere, da bodo potem toliko bolj cenili odnose v živo.

V tem letu so se povečale duševne stiske zaradi strahu pred boleznijo, neznanim, manka osebne bližine ... Kako nagovorite vernike v takšni stiski?
Lepo bi bilo imeti kakšen instantni recept za tovrstne težave, a žal ne obstaja. Določen del našega urejenega vsakdana bo vedno znova ogrožal kaos neznanega in zavedati se moramo, da ni s tem nič narobe – na nas je le, da ostanemo pokončni. Seveda je to lažje v času, ko smo si lahko tudi fizično blizu, a zavedati se moramo, da tudi ta stiska ne bo večno trajala. Verjamem pa, da imamo veliko močnejše korenine, kot si predstavljamo.

Epidemija je preizkušnja za celotno družbo. Kaj bi si želeli, da v prihodnosti ne pozabimo?
Predvsem to, da ne pozabimo na svojo človečnost. Nujni ukrepi distanciranja so pokazali, kje smo pravzaprav najšibkejši, saj drug drugega res potrebujemo, da lahko v polnosti živimo. In prav sporočilo velikonočnih dogodkov nas najbolj opogumlja, saj skozi grozote velikega petka že sije nova luč upanja v vstajenjskem jutru. Blagoslovljene svetke!