Dostop do ustrezno hitre internetne povezave postaja že skorajda ena izmed temeljnih človekovih pravic. Z medmrežjem so prepredene skoraj vse pore našega življenja: poslovanje v podjetju, opravljanje šolskih obveznosti, družabno življenje prek družbenih omrežij, elektronske pošte, spletnih strani za zmenke.

A mnogim v Sloveniji uporabo interneta omejujejo izredno počasne povezave. Te so kruta resničnost predvsem za marsikaterega Slovenca na podeželju. Večina naše države je namreč tako imenovana bela lisa. To so podeželska področja, kjer telekomunikacijski operaterji nimajo poslovnega interesa za gradnjo hitrih internetnih omrežij. Potencialnih strank je tu enostavno premalo, da bi se podjetju izplačalo vložiti milijone evrov v položitev optičnih internetnih kablov. Posledica: hitrost medmrežja je za gospodinjstvo omejena z 2 megabitoma na sekundo ali celo manj.

Brez sodobne internetne infrastrukture ni lahko živeti – ali poslovati. "Mlada družina s šoloobveznimi otroki, a brez interneta – to ne gre skupaj. Internet je ena izmed osnovnih infrastruktur sodobne družbe, tako kot vodovod ali elektrika. Če je ne bomo vzpostavili, se bomo morali sprijazniti z vedno večjim praznjenjem podeželja," opozarja Marjan Turk, generalni direktor direktorata za informacijsko družbo na MIZŠ-ju.

Ministrstvo sofinancira omrežja že 10 let
Pokritje belih lis s hitrim internetnim omrežjem je zato ena izmed zahtevnejših nalog ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Od leta 2004 do danes je imelo MIZŠ za to nalogo na voljo na desetine evropskih milijonov.

Bele lise brez širokopasovnih internetnih povezav obstajajo v okoli 170 slovenskih občinah. Te občine so lahko med letoma 2007 in 2013 na dveh razpisih kandidirale za 82 milijonov evrov evropskih in domačih proračunskih sredstev. Občine so se morale zanje bojevati. Ministrstvo je na dveh javnih razpisih izbralo 43 občin, ki so – po podatkih podjetja Vahta 29.494 – z gradnjo omrežja gospodinjstvom in podjetjem v tistih delih občin, kjer hitrosti zaradi preslabih kablov niso dosegale 2 megabitov na sekundo, omogočile priključke na hitri internet.

Vendar to še zdaleč ni zadoščalo za pokritje vseh belih lis. Za zagotovitev hitrosti do 100 megabitov na sekundo na omenjenih območjih bi po mnenju MIZŠ-ja potrebovali desetkrat več denarja, torej kar okoli 800 milijonov evrov. Cilji ministrstva so sicer realnejši. Do leta 2020 si za nadaljnjo gradnjo omrežij želijo zagotoviti dodatnih 280 milijonov evropskih sredstev in denarja iz slovenskega proračuna. Po navadi se gradnja omrežij 85-odstotno financira iz evropskih, 15-odstotno pa iz domačih proračunskih sredstev.

Revizorji odkrili napake, občine bodo vračale denar
Večina projektov je do zdaj potekala uspešno – trinajst občin pa je med gradnjo omrežja doživelo šok. Revizorji urada za nadzor proračuna (UNP) so namreč pri izvedbi projektov v skupni vrednosti dobrih 32 milijonov evrov ugotovili tako hude nepravilnosti, da zdaj od občin zahtevajo vračilo 7,6 milijona evrov že porabljenih sredstev.

Ker gre za manjše občine, bo vračanje sredstev hud udarec za njihove proračune. Zato se občine z vsemi pravnimi sredstvi bojujejo proti vračilu. A podrobnejši pogled v potek razpisov razkriva slabo vodenje projektov gradnje širokopasovnih omrežij, za kar si krivdo delijo tako občine kot ministrstvo.

Napačno interpretiranje razpisnih pravil
Zadnji primer, ki so ga revizorji UNP-ja odkrili lani, se je zgodil v občinah Sežana, Ilirska Bistrica in Hrpelje - Kozina. Te občine so se skupaj z občino Komen pod vodstvom sežanske združile v konzorcij ter v začetku leta 2011 za gradnjo internetnega omrežja pridobile 10,5 milijona evrov javnih sredstev. Zdaj pa ministrstvo po ukazu revizorjev zahteva vračilo kar tretjine te vsote: 3,43 milijona evrov.

Kako so se lahko zgodile nepravilnosti s tako hudimi posledicami? Zgodba je zapletena, zato je treba najprej poznati potek razdeljevanja sredstev za gradnjo omrežij občinam.

Konec leta 2007 je MIZŠ objavil prvega izmed dveh javnih razpisov za sofinanciranje gradnje omrežij. Nanj so se prijavile, vsaka zase, tudi občine Sežana, Ilirska Bistrica, Hrpelje - Kozina in Komen. Uspela je le slednja in dobila 2,7 milijona evrov evropskih sredstev; z njimi je zgradila omrežje za del svojega ozemlja.

Za drugi javni razpis, objavljen sredi leta 2010, so se štiri občine združile v konzorcij in skupaj kandidirale ter nato pridobile 10,5 milijona evrov sredstev. Ta vsota je bila precej višja od tiste, ki so jo zahtevale v prvem razpisu leta 2007, saj je MIZŠ drugače definiral obseg gradnje omrežja, ki ga mora izvesti občina. V prvem razpisu je morala občina zgraditi optično omrežje do posameznega naselja v občini, v drugem pa do vsakega gospodinjstva v naselju, kar je povečalo obseg gradbenih del – in s tem potrebna sredstva zanje.

Postopek kandidature na prvi javni razpis leta 2007 je za vse občine potekal po točno določenem vrstnem redu. Najprej so morale občine na javnem razpisu izbrati podjetje, ki bo izvedlo gradbena dela za postavitev omrežja. Postopek izbire je bil, kot to določa zakonodaja, odprt– za pridobitev posla so se lahko potegovala vsa zainteresirana podjetja. S tem se omogoči konkurenca med podjetji in posledično nižja cena gradnje omrežja.

Ko je občina izbrala izvajalca, se je lahko prijavila na razpis ministrstva. Pogodba med občino in izvajalcem je določala, da bo izvajalec zgradil omrežje (in bil za to plačan), le če bo občina izbrana na javnem razpisu.

Sežana, Ilirska Bistrica in Hrpelje - Kozina so se zaradi neuspeha na prvem razpisu leta 2007 odločile za kandidaturo na drugem razpisu leta 2010. Tudi v tem primeru so morale še pred prijavo na razpis skleniti pogodbo z gradbenim podjetjem za gradnjo omrežja. In tu se je zgodila ključna napaka.

Sežana je že za potrebe prvega razpisa leta 2007 s Komunalnim stanovanjskim podjetjem, d. o. o., sklenila pogodbo za gradnjo omrežja, po kateri bi podjetju izplačala 1,9 milijona evrov. Nato je leta 2010 za potrebe drugega razpisa s podjetjem FMC Sistemski integrator sklenila pogodbo za gradnjo omrežja, po kateri bi podjetju zaradi povečanja obsega gradbenih del plačala 3,7 milijona evrov. Za Komunalno stanovanjsko podjetje je bil namreč 3,7 milijona vreden posel preobsežen za izvedbo.

A Sežana družbe FMC ni izbrala na javnem razpisu, kar ob takšnem povečanju vrednosti posla zapoveduje zakonodaja, temveč ji je posel dodelila neposredno. S tem pa je drugim podjetjem onemogočila konkuriranje, kar je huda kršitev zakona o javnem naročanju. Zato zdaj ministrstvo od občine Sežana zahteva vračilo 1,37 milijona evrov.

Podobna zgodba se je zgodila tudi pri občinah Ilirska Bistrica in Hrpelje - Kozina. Občini sta na prvem razpisu leta 2007 izvajalca FMC Sistemski integrator izbrali pravilno, z javnim razpisom. Pred drugim razpisom leta 2010 bi morali zaradi bistveno višje vrednosti posla izvajalca ponovno izbrati z javnim razpisom. Namesto tega sta posle podelili tri leta prej izbrani družbi FMC. Občina Ilirska Bistrica mora zato državi vrniti 1,9 milijona evrov, Občina Hrpelje - Kozina pa 130.000 evrov.

Občine gredo na sodišče
Sredstva morajo občine vrniti iz svojega proračuna. To bo predvsem za sežansko in ilirskobistriško hud finančni zalogaj. Proračun Občine Sežana je bil lani slabih 17 milijonov evrov, 1,37 milijona tako predstavlja kar 8 odstotkov njenega letnega proračuna. V še slabšem položaju je Občina Ilirska Bistrica, kjer je lani njen proračun prav tako znašal slabih 17 milijonov evrov. Zanjo 1,9 milijona evrov predstavlja kar 11 odstotkov letnih sredstev, ki jih ima na voljo.

Na Občini Sežana sicer upajo, da jim denarja ne bo treba vrniti. Ministrstvo je namreč zaradi zamenjave partnerja za gradnjo omrežja brez javnega razpisa od občine že januarja 2012 zahtevalo vračilo dobrih 450.000 evrov javnih sredstev. V tem primeru je bila sporna sama zamenjava partnerja, in ne dodelitev posla v bistveno višji vrednosti mimo javnega razpisa.

Občina se je pritožila na sodišču, to pa je v prvih sodbah ugodilo občini. Sodišče je namreč odločilo, da zamenjave izvajalca gradbenih del zakonodaja ne prepoveduje, ko občina glavnega izvajalca del zamenja s podizvajalcem. Na prvem razpisu leta 2007 je namreč FMC pri poslu kandidiral kot podizvajalec Komunalnega stanovanjskega podjetja. "Glede na dosedanje odločitve sodišča, pričakujemo ugoden izid za občino Sežana tudi v nadaljnjih postopkih," nam je dejala Mateja Grzetič Žerjal, odgovorna za odnose z javnostjo na sežanski občini. A tokrat odkrite nepravilnosti so drugačne narave, saj gre za neposredno oddajo naročila posla bistveno višje vrednosti. To pa zakonodaja eksplicitno prepoveduje.

Napake tudi pri dveh drugih konzorcijih občin
Sežana, Ilirska Bistrica in Kozina niso edine občine, od katerih ministrstvo na podlagi revizorjev UNP zahteva vračilo denarja. Predlani so praktično enake napake pri javnem naročanju revizorji odkrili tudi pri konzorciju občin Mokronog - Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Šentrupert, Žužemberk in Sevnica. Občine so za gradnjo omrežja skupno pridobile 14,6 milijona evrov, država pa zdaj od njih zahteva skupno vračilo 2,4 milijona evrov.

Še leto dni starejši je primer konzorcija občin Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž. Konzorciju je MIZŠ dodelil 7,3 milijona javnih sredstev za gradnjo omrežja. A ker javnega naročila za gradnjo omrežja niso objavile v uradnem listu Evropske unije, s čimer bi bila z naročilom seznanjena in bi lahko zato zanj kandidirala tudi tuja gradbena podjetja, ministrstvo zdaj od njih terja vračilo 1,8 milijona evrov.

Kdo je kriv za napake?
Zahteve za vračilo ministrstva za šolstvo so ali še bodo končale na sodišču. Nanje se lahko namreč občine pritožijo. Sodni postopki pa se znajo vleči še leta. Če se bodo končali v korist države, bo izguba evropskih milijonov po tem, ko so ta sredstva že vložile v gradnjo omrežij, za občine boleča. Po drugi strani ni dvomov o tem, da so občine kršile zakon o javnem naročanju, zato je kazen upravičena.

A treba se je vprašati: zakaj občine niso upoštevale pravil in so gradbena podjetja raje izbirala mimo javnih razpisov? In pa: zakaj ministrstvo občin ni bolj nadzorovalo in jih že med izbirnim postopkom opozorilo na nepravilnosti pri izbiri izvajalcev?

Posvetimo se najprej drugemu vprašanju. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je kot organ, ki dodeljuje sredstva za gradnjo internetnih omrežij, odgovoren tudi za nadzor nad izvedbo projektov. Uslužbenci MIZŠ bi morali tako med projektom vseskozi nadzorovati pravilnost porabe denarja. Temu se strokovno reče administrativni nadzor. V okviru tega nadzora bi morali po mnenju urada za nadzor proračuna tudi preverjati, ali so občine pravilno izvedle javna naročila za gradnjo omrežij.

Na MIZŠ-ju se s tem ne strinjajo. Izbira izvajalca gradnje omrežja je po njihovem prepričanju občinska stvar, nanjo pa se lahko državni revizijski komisiji pritožijo konkurenčna podjetja, ki na razpisu niso bila izbrana. Ko je izbira pravnomočno končana, uslužbenci ministrstva o njej ne dvomijo več. Četudi je potekala na nezakonit način.

Svoje prepričanje na MIZŠ-ju utemeljujejo s sodbo upravnega sodišča v primeru občine Kočevje. Ministrstvo občine na javnem razpisu za dodelitev sredstev za gradnjo širokopasovnega omrežja ni izbralo, zato je občina vložila tožbo na sodišče. V tožbi je kočevska občina med drugim zatrjevala, da nekatere druge občine gradbenih podjetij niso izbrale v skladu z zakonom. Sodišče je razsodilo v korist ministrstva – tudi z obrazložitvijo, da pravnomočno končan postopek izbire gradbenega podjetja na občinski ravni ministrstvu vzbuja dovolj visoko stopnjo zaupanja v izbiro izvajalca.

Na ministrstvu to odločbo sodišča razlagajo tako, da jim ni treba preverjati, ali je občina podjetje res izbrala v skladu z zakonom o javnem naročanju in evropskimi pravili. A občine so zakonodajo vseeno kršile, priznava Marjan Turk, vodja direktorata za informacijsko družbo na ministrstvu. Zato bodo pri MIZŠ-ju v prihodnjih razpisih preverjali tudi način izbire izvajalca. "Ta del našega nadzora bomo morali bistveno okrepiti ," dodaja Turk.

Hitenje zaradi kratkih rokov
Vprašanje, ki ostane, je: zakaj so občine sploh kršile zakonodajo o javnem naročanju? "Dejstvo je, da je treba biti pri evropskih razpisih zelo previden in zelo dosledno spoštovati pravilnike, zakonodajo ... In občine se tu niso najbolje znašle," meni Marjan Turk.

Težavo pa so občinam predstavljali tudi kratki razpisni roki. Občine so imele namreč za prijavo na drugi javni razpis leta 2010 le tri mesece časa. Ker so se na razpis lahko prijavile le z že pravnomočno izbranim izvajalcem del, se je mnogim z izbiro mudilo. Če se konkurenčna podjetja pritožijo državni revizijski komisiji, se lahko izbira precej zavleče. Zato so nekatere občine, da bi ujele razpisne roke, gradbena dela neposredno oddala podjetju, ko so ga že izbrale na prvem razpisu leta 2007.

(Pre)kratek rok za oddajo prijav na razpis za sofinanciranje gradnje omrežij je določilo ministrstvo. Je torej tudi MIZŠ odgovoren za položaj, v katerem so se zdaj znašle občine, ki morajo vračati denar? "Jaz bi rekel, da ne, ampak ker so potem podjetja drug proti drugemu vlagala zahtevke za revizijo izbire izvajalca za gradnjo omrežja ..." Turk stavka ne dokonča.

Sokrivi ali ne, Turk zagotavlja, da bodo v prihodnjih razpisih bistveno podaljšali roke prijave. Ti bodo znašali vsaj šest mesecev ali pa še dlje.

"Žal nam je, da se je zgodilo, kar se je. Ampak, omrežja so zgrajena in se uporabljajo. Podoben model sofinanciranja gradnje omrežij bomo uporabili tudi v prihodnjih javnih razpisih, vendar z izboljšavami, ki bodo odpravile ugotovljene nepravilnosti," za konec obljubi Turk.

Anže Voh Boštic, podcrto.si

Članek objavljamo v sodelovanju s spletnim medijem za preiskovalno novinarstvo podcrto.si.