Prva dirka je bila organizirana daljnega leta 1903. Število etap je bilo majhno, kolesarji pa so vseeno prevozili tudi več kot 3.000 kilometrov. Kolesarji so si prva leta pomagali s številnimi snovmi, za katere so verjeli, da jim lahko pomagajo. Tako ni presenetljivo, da so si nekateri pomagali celo z alkoholom.

Smrt Simpsona šokirala kolesarski svet
Tour je svet športa prvič pretresel leta 1967, ko je v etapi na Mont Ventoux umrl Tom Simpson. Britanski kolesar je bil v igri za skupno zmago. Po nekaj slabših nastopih (predvsem zaradi zdravstvenih težav) je napadel v 13. etapi. Dolgo je vodil, a so ga štirje kolesarji na vzponu na 1.909 metrov visok vrh prehiteli. Slaba dva kilometra pod vrhom je sestopil s kolesa, nato odpeljal še 500 metrov in se nato mrtev zgrudil.

Obdukcija je pokazala, da je 39-letnik skupaj z alkoholom zaužil amfetamine, kar je povzročilo smrt. Tragični dogodek je vplival na razvoj tega športa, saj je kolesarstvo šele leto pozneje uvedlo dopinške preiskave. Hkrati se je stroka natančneje spoznala z delovanjem telesa v ekstremnih naporih in dehidraciji, saj so kolesarji takrat na eni etapi lahko uporabili le štiri plastenke tekočine (približno dva litra).

Festina Touru zadala prvo večjo rano

Po več nočnih racijah je na dan priplavalo dejstvo, da je Festina vedela in nekatere svoje kolesarje celo silila k uporabi nedovoljenih sredstev. V škandal je bila vpletena večina vodilnih mož ekipe, med katerimi je najbolj znamenit večkratni kralj gora Toura Richard Virenque. Nekaj časa je bil vprašljiv celo konec dirke, saj so kolesarji bojkotirali 17. etapo. Po dolgih pogajanjih se je dirka le končala. V Pariz je prišlo vsega 111 kolesarjev, dirko pa je osvojil Marco Pantani in kot zadnji kolesar v istem letu slavil tako na Dirki po Italiji kot Franciji.

Sledilo je nekaj mirnejših let. Da je duh dopinga ostajal na Touru, so skrbeli predvsem francoski mediji, ki so namigovali, da sedemkratni prvak Lance Armstrong uporablja nedovoljena poživila, česar pa mu niso nikoli dokazali.

Puerto pometel s prvima favoritoma
Do novega večjega škandala je prišlo leta 2006. Le dan pred dirko je izbruhnila "afera Puerto", zaradi katere dirke nista smela voziti prva favorita Jan Ullrich in Ivan Basso. Nemec je pozneje končal kariero, Italijan pa je priznal vpletenost v afero. Poleg njiju dirke ni začela niti celotna ekipa Astane, za katero je takrat vozil tudi Alberto Contador, ki je nato dobil dirko leta 2007.

A s tem dopinškega škandala na Touru 2006 še ni bilo konec, saj je bil po koncu dirke dopingiran najhitrejši kolesar Floyd Landis. Američan je bil pozitiven na 17. etapi, ki je v epski etapi konkurenco ponižal za več kot pet minut. Kolesarju danes propadlega Phonaka zmage uradno še vedno niso odvzeli. Organizatorji dirke pa so ta ukrep storili pri Bjarnu Riisu, ki je dirko dobil leta 1996. Danec je pozneje priznal, da je med letoma 1993 in 1998 užival EPO. Pozneje sta to priznala tudi njegova sotekmovalca pri nemškem Telekomu Erik Zabel in Brian Holm ter s tem senco dvoma vrgla tudi na zmago še enega Telekomovca Ullricha, ki je slavil leta 1997.

2007 = Deja vu 2006
Francoska pentlja 2007 je spet prinesla številne škandale. Organizatorji so najprej ujeli prvega favorita dirke Aleksandra Vinokurova. Kazahstanec je grešil pred obema etapama, ki ju je pozneje dobil. Piko na i celotni farsi je dodala izključitev Michaela Rasmussena, ki je svojemu moštvu lagal o kraju treninga. Danec je moral dirko končati vsega štiri dni pred koncem, ko je bil v zanesljivem vodstvu.

2008 = Kje smo to že videli?
Nič drugače ni na letošnjem Touru. Organizatorji so s številnimi kontrolami zagotavljali, da so doping vendarle pregnali iz svojega (športnega) dogodka. A na sredini letošnje izvedbe so že našli dva grešnika: najprej so ujeli Manuela Beltrana, pozneje pa še Ricarda Ricca, ki je prej dobil dve etapi.

Ključno vprašanje ...
... se postavlja samo od sebe. Je kolesarstvo sploh še smiseln šport? Številne dopinške afere dajejo občutek, da se dopingira veliko več kolesarjev, kot jih ujamejo, in da gre le za borbo med "ustvarjalci" nedovoljenih poživil in roko pravice. Očitno ta pogosto zaostaja korak ali dva ...

Slavko Jerič