so nekatere mlajše selekcije celo v B-divizijah, v slovenskih klubih pa nadarjeni igralci dobijo le malo priložnosti.

S suspenzom Fibe Europe so iz njenih tekmovanj izločene vse reprezentančne selekcije. Tudi če Fiba dvigne suspenz, pa je za slovensko košarko stanje vse prej kot rožnato. Namreč ne v Ecinih tekmovanjih ne v Fibini ligi prvakov slovenski klubi nimajo zagotovljenega mesta, pa so med njimi klubi iz držav z bistveno manjšo tradicijo kraljice iger.

To pa je na žalost realno stanje slovenske klubske košarke, ki bo prej ali slej vplivalo tudi na reprezentančno. Pa saj je že. Lani je izbrana vrsta na EuroBasketu dosegla najslabši rezultat v zadnjih desetih letih in bo morala znova v kvalifikacije. Zakaj Fiba in Eca tako rangirata klube, je tudi jasno. V Ligi ABA so se celo vsi trije borili za obstanek. V evropskih tekmovanjih jih je nastopilo pet. Olimpija je v Evropskem pokalu napredovala, kar je uspelo tudi Krki v Fibinem evropskem pokalu, kjer so Zlatorog, Helios in Tajfun vsi izpadli, klonili pa tudi pred tekmeci iz Avstrije in Danske, držav, ki, roko na srce, sodijo med košarkarske eksote.

Treba je ponuditi minutažo
Na okrogli mizi o sporu Fibe in Ece, kjer se je govorilo o slovenski košarki, je dolgoletni košarkarski delavec Radovan Lorbek kot velik problem izpostavil ravno priložnost mladih košarkarjev, ki je v slovenskih klubih ne dobijo, in tako zgodaj odhajajo v tujino: "Za slovenske klube je najpomembneje, da mladim igralcem zagotavljajo minutažo. Največji problem je zame, da so nadarjeni slovenski košarkarji odšli v tujino. Odhajajo s 14, 15 in 16 leti. Zdaj moramo imeti srečo, do bo ta fant dobil priložnost in zadostno minutažo, ki seveda nikoli ni enaka, kot če gre za domačega igralca. Da bo nekdo drug za nas razvijal igralce, je lahko zgolj naključje. Pripadnost teh fantov se Sloveniji in reprezentanci s temi zgodnjimi odhodi v tujino zagotovo izgublja."

"Klub lahko igralcem ponudi le minutažo. To je magnet. Na čim višji ravni igrajo, lažje privabijo mlade košarkarje. Če bi na primer Olimpija imela A-licenco Evrolige, ni razloga, da bi tak mlad igralec s 14 ali 15 leti odšel v tujino in pustil družino. To ni enostavno. Jaz si sploh ne predstavljam, da bi sinovi tako zgodaj odšli," je dodal Lorbek.

Talenti zgodaj odhajajo v tujino
V Evroligi so letos igrali oziroma igrajo, saj se je Jaka Blažič z Laboral Kutxo uvrstil na Final Four, štirje Slovenci. V preteklosti je bila ta številka, če se odšteje Olimpijo, ki je dve desetletji igrala v najmočnejšem evropskem tekmovanju, vedno višja. Dva od teh štirih sta imela konkretni vlogi. To sta Blažič in Zoran Dragić, tudi najboljša strelca reprezentance na zadnjem EuroBasketu. Ostala dva, 21-letni Aleksej Nikolić in 17-letni Luka Dončić, sta obetavna mladeniča, ki sta se razvila v tujini.

Nikolić se je s 16 leti preselil v Bosno in Hercegovino, od koder je letos prestopil v nemški Bamberg, izjemno nadarjeni Dončić pa je Ljubljano zapustil že kot 13-leten in odšel v Madrid, kjer se zdaj uveljavlja v prvi ekipi Reala. Toda to nista edina primera. Že tako ali tako ne govorimo o velikem številu nadarjenih košarkarjev, pa na primer še naprej odhajajo v tujino. Jurij Macura se prav tako kali v Španiji, Žan Mark Šiško in Luka Kraljević pa sta boljše pogoje in zgodbo prepoznala na Hrvaškem.

Bolj privlačna za talente celo Hrvaška
"Dončić je čudo in ekstrem. Mi smo vse naredili, da bi te fante zadržali. Tak primer je recimo Macura. Nedopustno je, da tako zgodaj odidejo, a enostavno ne gre, saj so ponudbe preprosto predobre. Ko gre fant s približno 15 leti v tujino, čez eno leto govori špansko, čez tri leta je Španec in po srcu je to izgubljena žoga. To je potem vse narobe," je o tem primeru povedal direktor Olimpije Matevž Zupančič. Macura in Dončić sta oba iz Olimpije odšla v Španijo, s katero se zaradi finančnega stanja slovenski klubi ne morejo primerjati, a da talenti odhajajo na Hrvaško, kot sta Šiško v Zagreb k Ciboni in Kraljević v Šibenik, je nedopustno.

"Seveda bi morali zadržati te mlade igralce. Če bomo imeli edino garancijo igranje v državnem prvenstvu, tudi Mesička, Čančarja in podobnih ne bomo mogli zdržati. Tu je treba najti širši konsenz med združenjem, vseh klubov in zadaj še zveze, da se mlade forsira. To velja za vse klube, ki dobro delajo z mladimi. Krka ima v zadnjem času fantastične rezultate z mladimi. Taki klubi potrebujejo neko zaščito. Helios, ko se pojavi z ambicijami, potrebuje tako zaščito. Če se pa nikjer ne ve, kaj bo jutri, je pa zelo težko," je višje instance pozival Zupančič. Olimpija razvija Blaža Mesička, ki velja za najbolj nadarjenega od tistih, ki igrajo doma. Njemu so uspeli predstaviti pravo zgodbo in ga zadržati, četudi je bilo zanimanje iz tujine veliko. Skupaj z Aleksejem Nikolićem bo letos poskusil srečo na naboru Lige NBA.

Nekoč evropski prvaki, zdaj tudi v B-diviziji
V zadnjih desetletjih je bila Slovenija ves čas blizu evropskega. Sicer ji želene medalje ni uspelo osvojiti, prav tako tudi nikoli ni nastopila v najmočnejši postavi, a to je zdaj druga tema. Reprezentanca je bila sestavljena iz košarkarjev, ki so izvrstne rezultate dosegali že v mlajših selekcijah.

Mlajši člani so med letoma 1998 in 2006 osvojili štiri medalje na evropskih prvenstvih. Leta 1998 (tedaj še U22) so bili v Italiji drugi, osem let pozneje v Turčiji tretji, vmes pa so slovenski mladeniči dvakrat postali evropski prvaki. Leta 2000 s Sanijem Bečirovićem in Boštjanom Nachbarjem v Makedoniji ter štiri leta pozneje z bratoma Erazmom in Domnom Lorbkom na Češkem. Torej že deset let slovenski mladeniči niso osvojili kolajne, a mlajši člani so lani z omenjenima Nikolićem in Mesičkom vsaj obstali v diviziji A, medtem ko sta izbrani vrsti U18 in U16 celo v diviziji B.

Raven dela z mladimi je treba dvigniti
Kot je dejal Lorbek, ki je deloval pri Olimpiji, ko je ta po vsej stari celini slovela po vrhunskem delu z mladimi košarkarji, če "reprezentance ne bodo igrale za medalje, ne bomo imeli kakovosti". Povsem preprosto, če niso mladi konkurenčni, v nekaj letih tudi člani ne bodo. Lorbek je poudaril, da je treba dvigniti raven dela z mladimi. V jugoslovanskih oziroma srbskih reprezentancah, ki so vedno dosegale vrhunske izide v mlajših kategorijah, je bil vedno kot nekakšen mentor ali svetovalec zraven kdo izmed velikih strokovnjakov, kot na primer Ranko Žeravica, ki je bil kot selektor svetovni in olimpijski prvak, a je tudi bedel nad delom mlajših selekcij in delil nasvete mlajšim trenerjem, ki tako niso bili prepuščeni sami sebi. V Sloveniji to pogrešamo.

Ob tem Lorbek poudarja sistematično delo - večina energije mora biti usmerjena v to. Za mlade trenerje, pri katerih je nujno, da se šolajo, kot sta se nekoč tudi Janez Drvarič in Zmago Sagadin, je ključno, da vidijo motivacijo. Če bodo dobro delali in naredili igralce, bodo dobili tudi priložnost v članski košarki. Najlažje celo, da kar z generacijo grejo čez različne kategorije. To je bila nekoč praksa v Jugoslaviji, tak primer pa tudi legendarni Mirko Novosel.

Olimpija nekoč odskočna deska tudi za tujce
In sistematično je nekoč delala Olimpija. Vrhunski trenerji, kot sta Sašo Filipovski in Neven Spahija, so se kalili pri Olimpiji in delali z mladimi. V Tivoliju so pobrali praktično vse, kar je bilo uporabljenega v Sloveniji. "Tudi če ni prišel med člane, je ena ekipa igralcev, ki je pred tem delala vrhunsko, na generacijo šla po klubih. Torej ena ekipa je bila potrebna, da smo dobili enega, ki je izkoristil talent. Da je tak igralec prišel ven, smo ob tem naredili še eno ekipo za ostale slovenske klube. To so bili visoko šolani igralci z dobrimi delovnimi navadami in pravo miselnostjo. To je bil produkt Olimpije in le eden na generacijo je odskočil, tako huda selekcija je to," je povedal Lorbek.

Tedaj je Olimpija lahko ponudila igranje v Evroligi, predvsem pa dobro delo. Sem so prihajali tudi tuji nadarjeni košarkarji, kot je Šarunas Jasikevičius, ki je Olimpijo uporabil za odskočno desko. Zdaj, ko ni Evrolige, je težje, poleg tega pa še finance niso urejene. V zlatih časih Olimpije je bila "ekipa ob koncu sezone zaradi dobrega dela in v prvi vrsti igranja na vrhunski ravni 30 odstotkov več vredna kot na začetku", pravi Lorbek, ki ob tem dodaja: "Drugje so talentirani igralci sedeli, pri nas pa so igrali, četudi je bil recimo tisti igralec bolj nadarjen, pa je naš bolj napredoval. K nam je prišel talent, odšel pa vrhunski igralec."

Kako težko je dobiti vrhunskega igralca
Veliko dela je bilo torej usmerjenega, da je iz ene generacije prišel en vrhunski igralec. Redke so bile takšne tudi na reprezentančni ravni, da sta prišla recimo dva, pa so bile tedaj bistveno močnejše generacije, v katerih je bilo več nadarjenih igralcev, kot jih je v posameznih danes. Torej, kot poudarja Lorbek, je bilo potrebnih skoraj 12 let, da se je naredilo 12 igralcev za reprezentanco. Tako težko je dobiti vrhunskega posameznika.

In dejansko je tako, če naštejemo deset generacij "zlatih" let zapored, 1976 Rašo Nesterović, 1977 Marko Milić, 1978 Jaka Lakovič, 1979 Primož Brezec in Matjaž Smodiš, 1980 Boštjan Nachbar, 1981 Sani Bečirović, 1982 Beno Udrih, 1983 Uroš Slokar, 1984 Erazem Lorbek in Saša Vujačić, 1985 Domen Lorbek ter 1986 Goran Dragić. Tu so našteti le najbolj vrhunski, še kar nekaj pa je bilo takšnih, ki so igrali tudi v Evroligi.

Fiba ne varuje klubov
Zdaj se najbolj upa v Luko Dončića, pa sploh še ni garantirano, da bo dejansko oblekel slovenski dres. Tu je potem Blaž Mesiček, v katerega se največ upa med igralci, ki so v Sloveniji. Toda to sta le dva mladeniča, v časih naštetih igralcev pa sta na primer Udrih in Bečirović že kot najstnika izvrstno igrala v Evroligi, pa so za njima bili še vrstniki, kot je Sašo Ožbolt.

Pred leti je praktično v vsakem slovenskem klubu "rasel" kakšen nadarjen mladenič. Zdaj jih ni veliko, igrajo pa v večini izkušeni košarkarji. Res pa je, da tudi ni pravega motiva in interesa pri manjših klubih, saj sistem odškodnin pod Fibo ne deluje. Ko košarkar dopolni 18 let, je treba z njim podpisati novo pogodbo. Ne glede na to, kako dobro in dolgo z njim delaš, lahko s polnoletnostjo odide z manjšo kompenzacijo. Fiba tu ne varuje mladih igralcev, predvsem pa ne klubov. Ja, ti mu lahko ponudijo dobro delo in minute, a marsikoga premami tudi denar. Pri nogometu je to popolnoma druga zgodba.

Malo mladih s konkretnimi vlogami v DP-ju
Zvezo pri delu z mladimi čaka veliko delo. Največji del energije mora biti usmerjen prav v to. Na višjo raven je treba dvigniti mlajše selekcije, pa tudi delo v klubih. Finančno stanje ni rožnato. Centri, kot sta Maribor in Kranj, ki sta dala številne vrhunske igralce, nimajo prvoligaša. Slovan, ki je izšolal okostje reprezentance zadnjih nekaj let, počasi ugaša. Ob tem pa mladi igralci v klubih ne igrajo. Kot rečeno, sta Udrih in Bečirović, ki sta sodila med najbolj nadarjene v svojem letniku v Evropi, igrala že kot najstnika konkretno vlogo v Evroligi, zdaj lahko na prste ene roke preštejemo najstnike, ki imajo vidno vlogo v klubih prve slovenske lige. Koliko pa je takih nadarjenih igralcev, ki so se v zadnjih letih povsem izgubili.

Bazen v Sloveniji ni velik in zato je vsak nadarjen košarkar dragocen. Najhujši je preskok iz mladinske v člansko vrsto, velika težava pa je, da ti fantje, ki so med boljšimi med mladinci, sploh ne dobijo konkretne vloge pri članih. Mesiček je zdaj izjema, a predtem pri Olimpiji dolgo ni dobil noben mladinec prave priložnosti. Podobno je tudi pri Krki, ki ima v zadnjem obdobju odlične rezultate v mladinski kategoriji, a zanje konkretne priložnosti v prvem moštvu doslej ni bilo. Podobna zgodba je tudi v Domžalah, kjer so, namesto da bi kakšnega iz nadarjene generacije potegnili v prvo moštvo, raje pokupili številne tujce.

EuroBasket ni prinesel veliko pozitivnega
Tudi takšne priložnosti, kot je bilo evropsko prvenstvo, Slovenija ni izkoristila. EuroBasket je bil "boom" le obdobje, ko je turnir potekal, niso pa zaradi tega številni mladi vzljubili ta šport. Tudi denarja kljub takemu dogodku, ko so organizatorji ves čas poudarjali, kako uspešen je bil projekt, ni ostalo veliko. Kot je dejal Lorbek, je bil dogodek bolj sam sebi namen in "veliko denarja porabljenega, pa se na primer ni uredila infrastruktura v Mariboru in Novem mestu".

Kam je šel denar, se je vprašal Lorbek, ki pravega učinka v tem dogodku ni videl. "Bolj bi bilo, da bi denar vrnili v klube, da se sredine, kot je Slovan, ne bi utapljale," je dejal Lorbek, tudi predsednik KZS-ja Matej Erjavec pa priznal, da je bilo precej škode narejene v obdobju od pridobitve organizacije do konca prvenstva. Ne z mladimi, ne s klubi, ne z reprezentančno ravnjo, tedaj so se vsi ukvarjali, kot pravi Erjavec, le z organizacijo EuroBasketa.

Najvišje ravni igranja klubi ne morejo ponuditi
Dejansko je položaj slovenske košarke skrb vzbujajoč, v prvi vrsti pa so težave v klubih, kjer mladi ne igrajo, ob finančnih težavah pa jim tudi igranja na vrhunski ravni ne morejo ponuditi. Če pogledamo zadnje letnike, kdo pa je sposoben igrati na najvišji ravni? Le nekaj je takih slovenskih mladeničev, pa še to niso kontinuirano razporejeni po generacijah kot pred leti. Zgledi za mlajše tudi niso dobri. Pri Olimpiji, ki je slovenski klub, ki že ves čas igra na najvišji evropski ravni, dolgo mladi niso dobili prave priložnosti.

"Če ni mladih zvezd in če Dončić ne igra v Sloveniji, da ga mladi gledajo … On bolj motivira špansko mladino, ne naše," je prepričan Lorbek. In kakšne so rešitve? Kot pravijo, sistematsko delo, a marsikje je treba postaviti sisteme od začetka, ob predpostavki seveda, da se uredijo finančno zdrava okolja. Tudi pomoč nekdanjih igralcev je ključna. Le s korenitimi spremembami bo slovenska košarka tudi v prihodnje konkurenčna v Evropi. Položaj je treba obrniti, a čez noč se to ne da. In če na mladih svet stoji in so naša prihodnost, v drugorazrednem rangu mlajših selekcij ta svetla ne bo.