Na dan, ki so ga na Košarkarski zvezi Slovenije upravičeno poimenovali Praznik košarke, se je izbrana vrsta v Stožicah pomerila s Turčijo, državo, v kateri je slovenska izbrana vrsta pred letom dni dosegla največji uspeh moštvenega športa do zdaj. Kar malce ironično je prav Turčija zaklenila – zaprli so si jih sami že s prejšnjimi porazi – slovenska vrata na Kitajsko. Po četrtem ciklu so evropski prvaki z le dvema zmagama in kar šestimi porazi ostali brez možnosti preboja na svetovno prvenstvo. Glede na to, da so v prvem delu v skupini imeli skromno Belorusijo, ki pa jih je februarja tudi spravila na kolena, so se od boja za vstopnice za svetovno prvenstvo poslovili, kolikor hitro se je praktično dalo. Po sanjskih predstavah na evropskem prvenstvu, ko so skupaj nanizali kar 16 zaporednih zmag, imajo zdaj evropski prvaki za sabo serijo petih porazov.

Fibi se spremenjen sistem kvalifikacij ni posrečil. Čeprav so ob predstavitvi novega modela pred tremi leti na zaključku EP-ja v Lillu, odgovorni pri mednarodni košarkarski zvezi zatrjevali, da je namen spremembe približati reprezentance domačim gledalcem, ki bodo tako lahko doma videli svoje najboljše košarkarje, toda z neposrečenimi okni so seveda košarkarski navdušenci prikrajšani nad spremljanjem zvezdnikov kraljice iger, ki novembra in februarja igrajo v Evroligi in v Ligi NBA. Z Eco glede prekinitve evroligaških tekem skupnega jezika še ni, tako da sprememb v teh kvalifikacijah (skoraj) zagotovo ne bo.

Upanje na povabilo na kvalifikacijski turnir za OI
Glede na celotno sago se zdi carigrajsko slavje le še bled in oddaljen spomin. Tudi za navijače. Okoli 7.000 jih je tedaj romalo v turško velemesto in v Sinan Erdemu pripravilo res fantastično vzdušje. Slovenijo ob športnih uspehih vedno zajame evforija, ki se tudi hitro umiri, razsežnosti košarkarske pa smo tisti, ki smo bili na prizorišču v Carigradu, uvideli šele ob prihodu domov, ko je navdušena množica pozdravila zlate junake, ki so zasedli vrh stare celine. Vendarle pa je bilo že dva meseca po velikem uspehu, ko se je začela trnova pot na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, v Stožicah le 7.000 gledalcev. Če bi se le polovica tistih, ki so navdušeno rajali v Carigradu, na Brniku in Kongresnem trgu udeležila te tekme, bi bila največja slovenska dvorana povsem polna.

Slovenija je po treh zaporednih sodelovanjih na svetovnih prvenstvih zdaj kot evropski prvak ostala brez nastopa na naslednjem. Fiba je spremenila kvalifikacijski sistem, kontinentalna prvenstva dala na štiri leta in zamaknila svetovno na liho leto, saj je bilo pred tem v istem letu kot nogometno svetovno prvenstvo, ki je košarkarski turnir seveda povsem zasenčil. Tako na svetovnem prvenstvu ne bo evropskih prvakov, ki so ostali tudi brez možnosti boja za neposredno uvrstitev na olimpijske igre, kamor pelje uvrstitev na SP-ju. Slovenija tako upa le na povabilo na olimpijski kvalifikacijski turnir, ki ga bosta dobili dve evropski reprezentanci. Slovenija bo leta 2020, ko bodo igre pod petimi krogi v Tokiu, še vedno evropski prvak, a kontinentalni prvaki zdaj ne dobijo več neposredne olimpijske vstopnice, kar je nesmiselno.

Da bo Slovenija imela težave v kvalifikacijah, je potrdilo že prvo okno. Novembra lani evropski prvaki kljub zmagi proti Belorusom doma niso navdušili, nato pa so klonili v Burgosu proti Španiji, ko je bila na obeh tekmah Slovenija občutno slabša v skoku. Na EP-ju so bile vloge razdeljene do potankosti. Igra se je vrtela okoli Gorana Dragića in Luke Dončića in jasno je bilo, da bo takšno neerijsko kakovost nemogoče povsem nadomestiti. Toda vseeno, Slovenija je na Finskem in v Turčiji navduševala s hitro igro in s trdo obrambo. V kvalifikacijah pa ni bilo niti približno tako. Igra ni bila tekoča, vse kvalifikacije so imeli košarkarji težave in vse preveč je bilo nekih posiljenih metov ter individualnih akcij, ko se je reševalo ena na ena.

Velike reprezentance vseeno z dovolj kakovosti
Če so februarja uspešno nadaljevali, ko so bili v Podgorici boljši od Črne gore, pa je sledil debakel v Minsku. Ne le, da so izgubili pomembne točke v boju za svetovno prvenstvo, preprosto si poraza proti takšni reprezentanci, kot je Belorusija, Slovenija, ki je evropski prvak, ne bi smela privoščiti. Po razprodaji ugleda v Belorusiji so se težave še poglobile po dveh porazih v Ljubljani, ko sta junija v Stožicah slavili Španija in Črna gora. Nadaljevanje je znano, najprej po trdem boju poraz proti prav tako oslabljeni Latviji in dokončno slovo od svetovnega prvenstva proti Turčiji, ki je v Ljubljano prišla z res močno zasedbo.

Precej držav je bilo zelo kritičnih do novega kvalifikacijskega sistema, a pri najmočnejših se je potrdilo, da imajo vendarle dovolj širok izbor igralcev, da se tudi ob odsotnostih številnih lahko v večini brez težav kvalificirajo na veliko tekmovanje. V teh velesilah so tudi lige dovolj močne, da v njih igrajo kakovostni posamezniki, za primerjavo pa vemo, kje je slovenska klubska košarka, ki je mednarodno popolnoma nekonkurenčna in nedostojna državi evropskih prvakov. Finančne težave so močno oslabile klube, v katerih obenem v večini tudi peša produkcija mladih igralcev. V mednarodnih tekmovanjih igra le Olimpija, pa še to v tretjem rangu. Evroliga je oddaljena svetlobna leta, še lani pa je imela Slovenija le enega predstavnika v regionalni ligi.

Vsaka odpoved se v slovenski reprezentanci pozna. Preprosto trenutno izbor košarkarjev, ki so sposobni igrati na najvišji ravni, ni dovolj velik. Tudi v času t. i. zlate generacije, ki so jo zaznamovale številne odpovedi na vseh velikih tekmovanjih in pike na i z osvojeno medaljo ni uspela narediti, čeprav se po pogledu na seznam igralcev, ki so bili tedaj na voljo, zdi skoraj neverjetno, ko je Slovenija praktično imela za eno reprezentanco košarkarjev bodisi v NBA-ju bodisi v Evroligi, bi se odsotnosti teh v kvalifikacijah močno poznale. Kaj šele zdaj, čeprav je teh le peščica.

Evropski naslov preslabo izkoriščen
Ob teh odpovedih je bilo v zadnjem času prelitega veliko črnila. Na EP-ju se je vse vrtelo okoli kapetana Dragića, ki je reprezentanci dal ogromno in je zdaj, kot je napovedal, končal pot v izbrani vrsti, in Dončića, ki razumljivo manjka zaradi začetka težke poti v NBA-ju, junija pa še ni imel podpisane pogodbe z Dallasom. Tudi nekaj drugih je našlo nove klube in se raje uveljavlja v novi sredini, kot pa igra za reprezentanco. Vse (morda) razumljivo, a zdi se, da je ravno v slovenski reprezentanci vedno največ odpovedi. Te so se zdaj začele že v mlajših selekcijah, kar pa je popolnoma nelogično. Vendarle je reprezentanca platforma, skozi katero se posameznik dokazuje, če že čast nošenja dresa domovine ne pomeni toliko. Vseeno je v teh kvalifikacijah priložnost dobilo nekaj mladeničev, ki so dokazali, da se nanje v prihodnosti lahko računa, toda iz poraza v poraz tudi napredek ne bo pravi.

"Kritiko si zasluži vsa javnost in cela Slovenija. Nikjer ne zasledim kakšnega znaka v slogu "Pristali ste v državi evropskih prvakov" ali kaj podobnega. To je ta naša slovenska majhnost. Zgodilo se je, proslavljalo se je dva tedna in to je to. Ljudje, to se zgodi enkrat na dvajset, trideset let, morda pa se ne bo nikoli več. Morali bi precej bolj izpostaviti. V Srbiji je na primer bolj čutiti, da so jim Slovenci vzeli zlato medaljo, kot pa tu čutimo, da smo evropski prvaki. Na tem valu bi se moralo graditi marsikaj," je pred kratkim ob slovesu dejal Sani Bečirović. Brez dvoma marsikaj povedanega drži, a jasno je, da se vsaka evforija počasi umiri, za nov zagon pa so najprej potrebni športni uspehi, ki pa jih košarkarska reprezentanca v tem letu ni imela.

KZS je sicer v času od prvenstva vendarle nekoliko izplaval iz težkega finančnega položaja in rdečih številk, toda poslovanje vendarle ni bilo tako uspešno, kot bi z zlato kolajno z evropskega prvenstva lahko bilo. Ob nekonkurenčnosti klubske košarke je v tem letu težave povzročal tudi še nerešen spor s sodniki, saga glede izplačil nagrad zlatim košarkarjem, ko so se celo nekateri prepirali z javnostjo po družbenih omrežjih ... Pred enim letom smo zapisali zlato upanje za vzpon in rešitev slovenske košarke. Vendarle naslov evropskih prvakov le ni bil tak veter v jadra, kot bi si želeli. Ali pa ga slovenska jadra preprosto niso znala ujeti oziroma izkoristiti.