V 80. letih sta se na čelu svetovne košarke znašla vizionarja, ki sta imela, kot se je izkazalo, podobne sanje oziroma enak pogled, kar je bilo ključno za moderno dobo tega športa. "Ponosen sem na sodelovanje z Borislavom Stankovićem, da združimo in okrepimo košarko na mednarodni ravni …" je dejal Stern ob sprejetju v Fibino hišo slavnih leta 2016, kjer je od leta 2007 tudi Stanković. Oba sta seveda tudi v Košarkarski hiši slavnih, Bora že od 1991, Stern pa 2014.

"Na sestanku je Bora predlagal, da bi igralci iz Lige NBA igrali na olimpijskih igrah. Opozoril nas je, da bo ideja deležna velikega nasprotovanja, še posebej iz ZDA in Sovjetske zveze. Odgovoril sem, da smo veseli, da imamo vsaj priložnost razpravljati o tej temi. Ameriški mediji so sprva močno nasprotovali zamisli. Dejali so, da tega ne bi smeli storiti in da drugi pač nikoli ne bodo tako dobri kot Američani. V teh letih smo dobili številne potrditve genialne Borove ideje. V Riu je na olimpijskih igrah nastopilo 54 zdajšnjih in nekdanjih NBA-igralcev v 12 različnih reprezentancah, kar najbolje opisuje, kako se je košarka spremenila in kako velik vizionar je bil moj prijatelj Bora,” je nekoč povedal Stern.

Štirje pionirji jugoslovanske košarke

Nekdanja skupna država je bila športna velesila, toda njen najboljši in največji proizvod – verjetno ne le športni – je bila t. i. jugoslovanska košarkarska šola. Košarka se je na tem območju začela igrati v 20. letih prejšnjega stoletja, igrala se je tudi med drugo svetovno vojno, po njej pa je doživela tako v razvoju kot v priljubljenosti ekspresen vzpon. Po drugi svetovni vojni je bil v Beogradu organiziran prvi turnir za naslov državnega prvaka, na katerem so sodelovali tudi štirje pionirji, ki so najzaslužnejši, da je košarka na tem prostoru postala to, kar je danes.

Nebojša Popović, Radomir Šaper, Aleksandar Nikolić in Borislav Stanković so bili najprej igralci, nato pa uspešni funkcionarji in trenerji. Profesor Nikolić, poimenovan tudi kot oče jugoslovanske košarke, je bil selektor, ki je vodil reprezentanco do prvih velikih uspehov. Bil je mentor in učitelj tako rekoč vseh največjih trenerskih imen tega področja, pozneje pa tudi njihov svetovalec. Popović, Šaper in Stanković so največji pečat pustili v vlogi funkcionarjev, Stanković je več kot 30 let vodil Mednarodno košarkarsko zvezo in bil eden najzaslužnejših za postavitev temeljev moderni dobi košarke.

Stanković, ki se je rodil leta 1925 v Bihaću, je v mlajših letih igral tenis in namizni tenis. V Beograd je prišel študirat veterino, ki jo je tudi dokončal, leta 1945 pa je bil eden izmed ustanoviteljev Crvene zvezde, po drugi svetovni vojni serijskega državnega prvaka, kjer je igral tri leta. Kmalu je prenehal aktivno igrati – vmes je z reprezentanco nastopil na prvem svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1950 – in postal trener. Začel je pri Partizanu, kjer je tudi končal igralsko kariero, v tej vlogi pa se je najbolj izkazal pri beograjskem OKK-ju, ki ga je – tedaj je zanj igral prvi jugoslovanski košarkarski zvezdnik Radivoj Korać – popeljal do treh domačih naslovov.

Tri leta je v trenerski vlogi deloval tudi v tujini. Prevzel je vodenje Cantuja in kot prvi tuji trener osvojil italijansko prvenstvo. Že v 60. letih se je spoprijateljil z Williamom Jonesom, tedanjim generalnim sekretarjem Fibe, ki je hitro zaznal njegove odlike in diplomatske sposobnosti. Zato ga je kmalu postavil za svojega namestnika, leta 1976 pa ga je Bora, ki je skoraj 30 let imel tudi pomembno vlogo v Mednarodnem olimpijskem komiteju, tudi nasledil na čelu Fibe, kjer je nato vztrajal vse do leta 2002.

Ključne olimpijske igre v Barceloni 1992

Umrl je 20. marca 2020, star 94 let. Na novega leta dan se je v 78. letu poslovil Stern, s katerim imata veliko skupnega. Newyorški odvetnik je bil komisar Lige NBA med letoma 1984 in 2014. V najmočnejši ligi na svetu je deloval že predtem. Ko je od Larryja O'Briena prevzel njeno vodenje, pa je poskrbel za njeno priljubljenoat po vsem svetu in jo spremenil v eno najbolj prepoznavnih znamk in v svetovno tržno velesilo.

Ni bil le vpliven športni funkcionar, ampak vizionar, ki je pustil izjemno mednarodno zapuščino. Morda je najboljši primer Sternovega vpliva, kot so zapisali pri NBC-ju, porast števila mednarodnih košarkarjev v NBA-ju, predvsem pa vzpon zvezdnikov, ki ne prihajajo iz ZDA. Grk nigerijskih korenin Giannis Antetokounmpo je bil lani MVP rednega dela sezone, hkrati pa je tudi glavni kandidat, da letos dobi prestižen naziv. Vzhajajoča superzvezda lige je slovenski velemojster Luka Dončić, ki je bil lani novinec leta, hkrati pa bo letos verjetno izbran celo v prvo peterko lige. Tam je lani svoje mesto našel Srb Nikola Jokić, poleg Giannisa in Luke pa sta, recimo, letos tekmo zvezd v prvi peterki začela tudi Kamerunca Pascal Siakam in Joel Embiid. Deset od zadnjih 25 prvih izborov nabora je bilo rojenih zunaj ZDA.

Vse to je manifestacija Sternove ideje, ki se je z vzponom priljubljenosti NBA-ja začela pred štirimi desetletji. Ključen trenutek v širjenju priljubljenosti lige in košarke nasploh so bile olimpijske igre leta 1992 v Barceloni. Stern je bil med najzaslužnejšimi, da so se največjega športnega dogodka na svetu prvič udeležili tudi "profesionalci" iz Lige NBA. Američani so nastopili z Dream Teamom, na čelu katerega so bili legendarna zvezdnika 80. let, ko se je začel nagel vzpon NBA-ja, Larry Bird in Magic Johnson ter Michael Jordan, morda celo najbolj prepoznaven športnik do zdaj. Sanjska zasedba, ki je v Kataloniji stopila na olimpijski parket, je postala prava svetovna senzacija.

Stanković pobudnik nastopa NBA-jevcev v reprezentancah

Da so ZDA v Barceloni zaigrale z vsemi razpoložljivimi močmi, gredo zasluge predvsem pobudniku ideje Stankoviću, ki je med svojim delovanjem v mednarodni košarki uvajal nova pravila. Na kongresu leta 1989 je Fiba iz svojega imena črtala besedo "amaterska", kar je bil povod, da se je tri leta pozneje z olimpijskim turnirjem tako tudi spremenila njena podoba. To odločitev so nekateri pozneje označili kar za "rešitev košarke". Stanković si je prizadeval za povezovanje z NBA-jem, skupaj s Sternom pa sta gradila mostove med Vzhodom in Zahodom. Že od koncu 70. let je bil Srb odločen, da bodo nekoč na mednarodnih turnirjih sodelovali tudi košarkarji iz Lige NBA. Sprva so bili njegovi predlogi zavrnjeni, a po olimpijskih igrah leta 1988 mu je, potem ko je Magic izrazil željo po olimpijskem nastopu, le uspelo.

Sorodna novica Sanjsko moštvo – najdominantnejša zasedba v zgodovini ekipnih športov

Še predtem sta se Stanković in Stern sestala v New Yorku, kjer sta govorila o sodelovanju oziroma povezovanju. Tako sta prišla do ideje McDonaldsovega turnirja, na katerem so sodelovali klubi z vsega sveta in tudi predstavnik Lige NBA. Na prvem tovrstnem tekmovanju so zaigrali reprezentanca Sovjetske zveze, evropski klubski prvak Olimpia Milano in Milwaukee Bucksi, ki so gostili turnir in ga tudi dobili. Tovrstni turnirji so bili organizirani do leta 1999.

V burnem začetku 90., ko se je spreminjal evropski zemljevid, je Stanković poskrbel, da so novonastale reprezentance, tudi tiste najmanjše, dobile priložnost na velikih tekmovanjih. Šport oziroma košarko je postavil pred politiko. Zavzel se je za organizacijo predolimpijskih turnirjev, reprezentnačna tekmovanja pa prestavil v termine, ki bi omogočili tudi sodelovanje igralcev iz Lige NBA. Ne le, da so bile njegove reakcije v dobro košarke, ampak so bile tudi sprejete v pravem času. Ob reprezentančni košarki so imele neizbrisen vpliv tudi na klubsko. Bil je član odbora, ki je pred 60 leti ustanovil pokal prvakov, predhodnika današnje Evrolige. Ko je bil še na čelu Fibe, so spremenili sistem najmočnejšega tekmovanja stare celine, tako da je lahko naenkrat v njej nastopilo več klubov iz iste države, kar je postalo vzor tovrstnih tekmovanj tudi v drugih športih.