Manteo Mitchell je pokazal izjemen pogum in vztrajnost, ko je med tekom v štafeti 4 x 400 metrov kljub zlomljeni mečnici končal svoj del teka. Njegov junaški podvig je ekipi ZDA omogočil, da se kvalificira za finale in na koncu osvoji medaljo.

Mitchell je prvi pretekel svoj del štafetnega teka, s čimer je ekipa ZDA dosegla najhitrejši čas kvalifikacij, enak, kot so ga dosegli tekači Bahamov – 2 minuti 58,87 sekunde. Med tekom je po približno 200 metrih začutil močno bolečino in slišal, kako se mu je zlomila mečnica. Kljub neznosni bolečini je stisnil zobe in nadaljeval, saj ni želel razočarati svojih reprezentančnih kolegov. "Takoj ko sem naredil prvi korak mimo 200 metrov, sem čutil, da se je zlomila. Slišal sem jo. Celo iztisnil sem iz sebe majhen bojni krik, vendar je bila množica tako glasna, da se ni slišal. Hotel sem se samo uleči. Zdelo se mi je, kot da mi je nekdo dobesedno prelomil nogo napol," se je spominjal Mitchell.

Ko se je Mitchell bližal koncu svojega dela teka, je videl reprezentančnega kolega Josha Mancea, ki ga je spodbujal, naj mu preda štafetno palico. Ta prizor mu je dal dodatno moč, da je pretekel še zadnjih nekaj metrov, čeprav ga je noga neznosno bolela. S svojim pogumom in predanostjo je omogočil, da soigralci nadaljujejo tek in se uvrstijo v finale, kjer so na koncu osvojili srebrno medaljo.

Nicola Adams je 9. avgusta 2012 spisala zgodovino, ko je postala prva boksarka, ki je osvojila olimpijsko zlato medaljo. Takrat 29-letna boksarka iz Leedsa je premagala svojo največjo tekmico, Kitajko Ren Cancan, s prepričljivo zmago 16-7 in tako osvojila zlato medaljo v kategoriji do 48 kilogramov (muha). Adams je že v drugi rundi poslala Cancan na tla in z odločnimi udarci ter podporo domačinov na tribunah suvereno zmagala. Njena predstava v ringu je bila izjemna, saj je z agresivnim in natančnim boksom nadvladala nasprotnico.

Po zmagi je presrečna povedala: "Tako sem srečna in preplavljena z veseljem. To sem si želela vse življenje in zdaj mi je uspelo." Njen dosežek ni bil pomemben le zanjo osebno, temveč tudi za ženski boks, saj je London 2012 pomenil, da je bil ženski boks vključen v olimpijski program. Na te igre so bile vključene tri težnostne kategorije, kar je pozneje naraslo na šest.

Adams je nadaljevala svojo bleščečo amatersko kariero z osvojitvijo zlate medalje na igrah Commonwealtha leta 2014 in nato še z obrambo svojega olimpijskega naslova na olimpijskih igrah v Riu leta 2016. Leta 2017 se je podala v profesionalne vode in hitro napredovala do osvojitve naslova svetovne prvakinje po verziji WBO v mušji kategoriji. Njena profesionalna kariera se je žal končala novembra 2019, ko je bila zaradi poškodbe očesa prisiljena končati svojo boksarsko pot.

Serena Williams je v Londonu osvojila zlato medaljo v tenisu in postala edina teniška igralka v zgodovini, ki je dosegla "golden slam" tako posamično kot v dvojicah.
Pred olimpijskimi igrami v Londonu je bila Serena favoritinja za zlato, saj je le nekaj tednov prej že petič v svoji karieri osvojila Wimbledon. Igrala je na istih travnatih igriščih All England Cluba, kjer je bila že tako dominantna. V prvem krogu je premagala Jeleno Janković s 6:3, 6:1, nato pa je v drugem krogu odigrala svoj najtežji dvoboj na turnirju proti mlajši sestri Agnieszke Radwanski, Urszuli, ki ga je dobila s 6:2, 6:3. Kot zanimivost: Serena je Agnieszko premagala v finalu Wimbledona le nekaj tednov prej.

Od tam naprej je Serena izgubila le še 17 iger v šestih tekmah, kar je vključevalo zmage nad Vero Zvonarevo s 6:1, 6:0 v tretjem krogu, Caroline Wozniacki s 6:0, 6:3 v četrtfinalu, Viktorijo Azarenko s 6:1, 6:2 v polfinalu in Mario Šarapovo s 6:0, 6:1 v finalu, ki je trajal le 63 minut.

Serena je po zmagi povedala: "Nikoli nisem pričakovala zlata v posamični konkurenci. Bila sem tako srečna ob zlatih medaljah v dvojicah. Mislila sem si: 'Če je moja kariera končana, imam zlato medaljo in zdaj imam vse.' Zdaj imam vse, kar je mogoče osvojiti v tenisu. Kam naj grem od tukaj?" Serena je še vedno edina teniška igralka v zgodovini, tako med moškimi kot ženskami, ki je osvojila "golden slam" tako v posamični konkurenci kot v dvojicah. "Golden slam" pomeni, da je osvojila vse štiri turnirje za grand slam in zlato olimpijsko medaljo. V dvojicah je ta podvig zaključila na OP-ju Avstralije 2001 (potem ko je osvojila zlato v Sydneyju 2000), v posamični konkurenci pa z zlato medaljo na olimpijskih igrah v Londonu 2012.

Felix Sanchez je v finalu olimpijskega teka na 400 metrov z ovirami tekel z mislijo na svojo pokojno babico. Pod svojo startno številko je imel pripeto njuno skupno fotografijo, na rumenih športnih copatah pa je imel napisano besedo "Abuela", kar v španščini pomeni "babica". Pri 34 letih je Sanchez osvojil svojo drugo zlato olimpijsko medaljo s časom 47,63 sekunde, kar je bila prva medalja za Dominikansko republiko na igrah v Londonu. Po zmagi je fotografijo babice položil na stezo, se sklonil in jo nežno poljubil. "Ves teden sem bil zelo čustven, misleč nanjo," je povedal Sanchez. "Vsi to počnemo – razmišljamo o zmagi, trdo treniramo. Ko pride ta trenutek, mora iti vse po načrtu, da ti uspe."

Sanchez je osvojil zlato medaljo v teku na 400 metrov z ovirami že na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Štiri leta pozneje, na olimpijskih igrah v Pekingu, je na jutro svojega predteka izvedel, da je njegova babica umrla. Razmišljal je o tem, da bi odstopil, vendar se je odločil tekmovati in dosegel 22. najhitrejši čas med 25 tekmovalci. "Težko sem tekel. Ves dan sem jokal. Bil sem zelo čustven," se je spominjal. "Po teh olimpijskih igrah sem obljubil, da bom osvojil medaljo zanjo."

Obljubo je izpolnil. V finalnem teku se je od tekmecev ločil na zadnji ravnini in tako suvereno zmagal, da je lahko začel praznovati že pred ciljno črto, pri tem iztegnil jezik in izpustil vzklik veselja. "Verjetno sem začel prehitro ... Ko sem prišel čez deseto oviro, sem bil zelo utrujen. Za približno tri ali štiri korake – približno pet metrov – sem samo čakal, da me nekdo prehiti. Toda približno od deset do 15 metrov pred ciljno črto sem vedel, da me nihče ne bo prehitel," je dejal Sanchez. "In takrat je postalo neresnično in bil sem preplavljen s čustvi." Čustva so ga preplavila še močneje, ko je stopil na zmagovalni oder, kjer so dvignili zastavo Dominikanske republike in zaigrali himno. Začelo je rahlo deževati, Sanchez pa je začel jokati. Občinstvo mu je v podporo glasno ploskalo. "Ironično, začelo je deževati. Zdelo se mi je, kot da babica joče solze sreče," je pojasnil na novinarski konferenci.