Cathy Freeman je v Sydneyju dobila zlato medaljo v teku na 400 metrov, kar je bil eden najbolj pričakovanih in ikoničnih trenutkov iger. Pritisk je bil velik, ko je zavzela štartno mesto v svojem zeleno-zlatem kombinezonu, a na koncu je zmagala s časom 49,11 sekunde. Freeman je pozneje izrazila obžalovanje, ker njen tek v Sydneyju ni bil tako hiter, kot je verjela, da bi lahko bil. "Nisem tekla tako hitro, kot bi lahko," je dejala. Poudarila je, da je bila razočarana tudi zato, ker njena največja tekmica, Francozinja Marie-José Pérec, ni stala na startu.

Pérec, ki je osvojila zlato na prejšnjih dveh olimpijskih igrah, je zapustila Avstralijo pred tekmovanjem zaradi intenzivnega medijskega pritiska in domnevnega incidenta v njenem hotelu. "Ko sem izvedela, da ne bo tekmovala, mi je za trenutek padlo srce, ker tekmovalci ljubijo tekmovanje," je dejala Cathy Freeman. Avstralka je priznala, da sta ji pritisk in pričakovanje javnosti pomagala, da je šla prek svojih meja, vendar se je tudi zavedala, kako pomembno je, da se človek nauči osvoboditi bremena pričakovanj in najde svobodo v življenju.

Ian Thorpe je pri komaj sedemnajstih letih nosil upanje celotne Avstralije na svojih ramenih. Pred igrami je dosegel deset svetovnih rekordov in pri petnajstih postal najmlajši svetovni prvak v zgodovini plavanja. Njegovo plavalno pot je navdihnila starejša sestra Christina, ki je začela plavati v sklopu rehabilitacije zlomljene roke. Kljub alergiji na klor, ki mu je povzročal bronhitis in pljučnico, je Thorpe vztrajal in pokazal izjemno predanost športu. Njegova vztrajnost se je obrestovala, ko je na prvi noči tekmovanj v Sydneyju dosegel svetovni rekord na 400 metrov prosto s časom 3:40.59 in dobil zlato medaljo.

Le nekaj ur pozneje je z avstralsko štafeto 4 x 100 metrov prosto premagal ameriško ekipo, ki je do takrat veljala za nepremagljivo, in ponovno dobil zlato medaljo. Po zmagi so slavili z igranjem zračnih kitar, kar je bila odziv na izjavo ameriškega plavalca Garyja Halla ml., ki je dejal, da bo ameriška ekipa "razbila Avstralce kot kitare". Po uspešnih domačih igrah je Thorpe nosil avstralsko zastavo na sklepni slovesnosti, kar si je štel za izjemno čast. Leta 2006 se je upokojil in od takrat uporablja svojo platformo za humanitarne namene.

Romunija je veljala za svetovno velesilo v ženski športni gimnastiki že od časov Nadie Comaneci, čeprav je na velikih tekmovanjih pogosto končala na drugem mestu za Sovjetsko zvezo. Romunske telovadke so se po zmagah na svetovnih prvenstvih leta 1997 in 1999 spogledovale z zlato medaljo, toda njihova največja ovira pred igrami so bile Rusinje.
Po prevzemu vodstva v kvalifikacijah so Rusinje v finalu ekipe naredile vrsto napak in niti moč Svetlane Horkine jih ni mogla pripeljati do zlata. Romunija je bila manj spektakularna, a bolj dosledna; razlika med zlatom in srebrom je bila le 0,2 točke.

Romunke so svojo nadvlado pokazale tudi v finalu mnogoboja, kjer je bila 16-letna Adreea Răducan pred uspehom kariere, toda pozneje se je izkazalo, da je pred finalom zaužila prepovedano snov v zdravilu proti prehladu in ji je Mednarodni olimpijski komite odvzel zlato, ki je šel v roke njeni reprezentančni kolegici Simoni Amânar. Maria Olaru je namesto bronaste osvojila srebrno medaljo, kitajska veteranka Liu Šuan, zmagovalka na gredi, pa je prejela nepričakovano bronasto medaljo. Zadnji odmev zapletov iz Sydneyja je odzvenel leta 2010, ko je Mednarodni olimpijski komite odvzel Kitajski bronasto medaljo, saj je bila ena izmed članic ekipe mladoletna. Tako je medalja prišla v roke ameriških telovadk.

Eric Moussambani iz Ekvatorialne Gvineje je v Sydney prišel star komaj 22 let s t. i. "wildcard" povabila, ki omogoča sodelovanje športnikom iz držav v razvoju, kjer nimajo ustreznih možnosti za trening. Moussambani se je začel ukvarjati s plavanjem šele po srednji šoli, pred tem pa ni nikoli videl bazena. Trening je potekal v 13-metrskem hotelskem bazenu, ki ga je lahko uporabljal le tri ure tedensko, ter v rekah in morju pod vodstvom lokalnih ribičev.

Po osmih mesecih treninga je Moussambani odpotoval v Sydney, kar je bilo prvič, da je zapustil svojo državo. Pot do tja je trajala tri dni z več postanki. Šele ob prihodu na olimpijsko prizorišče je Moussambani prvič videl olimpijski bazen, dolg 50 metrov. Poleg tega je bil napačno obveščen, da bo tekmoval na 50 metrov, zato je bil šokiran, ko je ugotovil, da mora preplavati 100 metrov, česar še nikoli ni poskusil. Med pripravami je treniral ob ameriški plavalni ekipi in opazoval njihove tehnike, pri čemer mu je pomagal tudi južnoafriški trener.
Na dan tekmovanja, 19. septembra 2000, je Moussambani nastopil v kvalifikacijah na 100 metrov prosto. Njegova sotekmovalca iz Nigerije in Tadžikistana sta bila diskvalificirana zaradi napačnega starta, zato je Moussambani plaval sam. Prvih 50 metrov je preplaval s polno močjo, nato pa se je začel bojevati z utrujenostjo. Kljub bolečinam in izčrpanosti je vztrajal do konca, pri čemer ga je več kot 17.000 gledalcev glasno spodbujalo. Tekmo je končal v času 1:52.72, kar je bil najpočasnejši čas v zgodovini olimpijskih iger, vendar je s svojo vztrajnostjo in pogumom osvojil srca mnogih.