Michael Phelps je v Pekingu dosegel nekaj resnično izjemnega – nekaj, kar je mejilo na nemogoče. Z osmimi osvojenimi zlatimi medaljami je postavil nov mejnik v zgodovini olimpijskih iger, presegel rekord Marka Spitza iz leta 1972 in postal največji olimpijec vseh časov. Kljub neverjetnemu fizičnemu potencialu in talentu, ki ga je razvil s pomočjo svojega trenerja Boba Bowmana, je bilo resnično razkritje v Pekingu Phelpsova človeška plat.

Pred tekmami je Phelps dobival sporočila od svoje mame Debbie, ki je bila z njim v Pekingu in ga podpirala skupaj s sestrama Whitney in Hilary. Medtem ko je Phelps rušil rekorde, je njegova družina doživljala čustvene vzpone in padce. Njihova tesna povezanost in nenehna podpora sta bila ključna za Phelpsov uspeh. “Smo resnično tesno povezana družina in vedno si pomagamo,” je takrat izjavila Whitney.

Po zadnji tekmi je Phelps prejel klic predsednika Busha, ki mu je svetoval, naj objame svojo mamo. Pozneje je končno lahko v rokah držal vseh svojih osem zlatih medalj. “Preprosto sem jih imel v rokah in gledal vanje ... to je precej dobro,” je dejal s svojim značilnim nasmehom.

Phelps je blestel v različnih disciplinah, vključno s 100 in 200 metrov prosto, 100 in 200 metrov delfin, 200 in 400 metrov mešano ter štafetami 4 x 100 metrov prosto, 4 x 200 metrov prosto in 4 x 100 metrov mešano. Še posebej dramatična je bila njegova zmaga v štafeti 4 x 100 metrov prosto, kjer je ameriška ekipa s pomočjo Jasa Lezaka dosegla izjemen preobrat v zadnjih metrih.

Usain Bolt je leto pred nastopom na olimpijskih igrah postavil svetovni rekord na 100 metrov, kar ga je utrdilo kot enega najhitrejših ljudi na planetu. Toda serija osupljivih tekov na igrah v Pekingu je njegovo slavo povzdignila v stratosfero. Štiri leta po svojem olimpijskem debiju v Atenah leta 2004, kjer se je kot 18-letnik poslovil v predtekmovanju na 200 metrov, je visoki Jamajčan prišel v Peking z ambicijo osvojiti zlato na 100 metrov, 200 metrov in v štafeti 4 x 100 metrov. Njegova samozavest in sproščenost sta bili očitni, ko je stopil na stezo, pripravljen, da osvoji svet.

Boltov tek na 100 metrov je bil naravnost osupljiv. Kljub slabšemu štartu je sredi teka našel dodatno prestavo, ki je noben drug tekmovalec ni mogel doseči. Z rezultatom 9.69 sekund je izboljšal svoj prejšnji svetovni rekord. Njegovo slavje na ciljni črti, ko je dvignil roke in se ozrl naokrog, je postalo ikonično – bil je popolnoma sproščen, medtem ko je preostali svet strmel v začudenju.

Le nekaj dni pozneje je Bolt nastopil na 200 metrov, kjer je postavil še en svetovni rekord. Njegov čas 19.30 je presegel 12 let star rekord Michaela Johnsona. Boltova zmaga ni bila le zmaga, temveč pravo predstavo hitrosti in moči. Njegova sposobnost, da ohrani hitrost na dolgi razdalji, je bila brez primere in gledalce po vsem svetu je pustila brez besed.

Bolt je svoje nastope v Pekingu zaključil s štafeto 4 x 100 metrov, kjer je skupaj s soigralci iz jamajške reprezentance osvojil zlato medaljo v svetovnem rekordu 37.10. Njegov prispevek kot sidraš ekipe je bil ključen za njihovo zmago. Čeprav je bila ekipa leta 2017 zaradi dopinškega preizkusa Nesta Carterja oropana zlate medalje, to ne zmanjšuje Boltovega izjemnega dosežka.

Kitajec Lin Dan je bil že pred igrami znan kot eden najboljših badmintonistov, toda njegov nastop v finalu proti Malezijcu Li Čong Veju je presegel vsa pričakovanja. S svojo hitrostjo, močjo in taktičnim pristopom je Lin Dan dokazal, zakaj je na vrhu svetovnega badmintona. Finalni obračun se je končal v le 41 minutah, Lin Dan pa je Čongu Veiju dovolil le 12 točk v prvem in 8 točk v drugem nizu, kar je bil za kitajskega igralca izjemen dosežek.

Za Li Čong Veja je bil ta poraz še posebej boleč, saj je bil pripravljen na zmago in je nosil težo pričakovanj celotne Malezije na svojih ramenih. "Nimam izgovora za ta poraz. Enostavno je igral bolje," je dejal Čong Vej, medtem ko je poskušal obdržati svoj legendarni nasmeh. Pritisk igranja proti domačinu pred 5000 glasnimi navijači je bil ogromen, vendar je Li pokazal neverjetno borbenost in vztrajnost, čeprav mu ni uspelo premagati svojega nasprotnika.
Izjemna taktika in spoštovanje

Lin Danova taktika je bila po drugi strani brezhibna. Z agresivnim pristopom od samega začetka je uspel postaviti Lija v defenzivo. Hitri napadi in dvojne napade so Čong Veja držali pod nenehnim pritiskom. Kljub temu pa je Lin Dan pokazal tudi veliko spoštovanja do svojega nasprotnika. Večkrat se je opravičil za hitre reakcije po spornih odločitvah in izkazoval športno vedenje.

Laure Manaudou je pri 17 letih na olimpijskih igrah v Atenah 2004 osvojila zlato medaljo na 400 metrov prosto, kar je bila prva francoska plavalna zlata medalja po letu 1952. Poleg tega je osvojila še srebro na 800 metrov prosto in bron na 100 metrov hrbtno. Naslednje leto je postala svetovna prvakinja na 400 metrov prosto, naslov pa je obdržala tudi leta 2007. Medtem je podrla tudi 18 let star svetovni rekord Američanke Janet Evans in ga nato izboljšala še trikrat v samo treh mesecih.

Leta 2007 je Manaudou na svetovnem prvenstvu v Melbournu osvojila dve zlati medalji in skupno pet medalj v šestih nastopih. Vendar pa so se kmalu pojavile težave. Aprila istega leta se je razšla s svojim dolgoletnim trenerjem Philippom Lucasom in se preselila v Italijo, da bi bila bližje svojemu fantu, plavalcu Luci Marinu. Njena selitev in novi ljubezenski odnos sta kmalu privedla do medijskih sporov in javnih prepirov. Najnižjo točko je dosegla decembra 2007, ko so se na internetu pojavile njene gole fotografije, kar jo je globoko prizadelo.

Ko je Manaudou na ponedeljkovo jutro v "Vodni kocki" stopila na štart finala na 400 metrov prosto, je bila odločena pokazati svojo najboljšo formo. Vendar je po začetnem vodstvu na prvih 150 metrih hitro začela izgubljati hitrost in na koncu končala na zadnjem mestu. Z več kot osmimi sekundami zaostanka za zmagovalko, Britanko Rebecco Adlington, je to postal za Manaudou boleč trenutek kariere. Ko se je po tekmi sprehodila iz plavalnega centra, je bila vidno pretresena, z rdečimi očmi in tiho. Spremljal jo je Marin, toda nista izmenjala besed z novinarji. Francozinja se je vrnila na olimpijske igre čez štiri leta, a tudi v Atenah je ostala brez vidnejše uvrstitve. Kljub izzivom in padcem v njeni karieri je Laure Manaudou ostala ikona francoskega in svetovnega plavanja.

Na drugi strani bazena se je pisala drugačna zgodba. Italijanka Federica Pellegrini se je zapisala v Pekingu v zgodovino, ko je osvojila zlato medaljo v disciplini 200 metrov prosto, pri čemer je postavila tudi svetovni rekord.

V finalu na 200 metrov prosto je Pellegrini hitro vzela vodstvo. Na prvih 50 metrih je bila druga, nato pa je prevzela vodstvo, ki ga ni več izpustila. Njena odločnost in hitrost sta jo pripeljali do zmage, medtem ko so njeni tekmovalci komaj držali njen tempo. Sara Isaković je osvojila srebrno medaljo s časom 1:54.97, kar jo je postavilo kot drugo žensko v zgodovini, ki je plavala pod 1:55. Kitajka Pang Džiajing je osvojila bronasto medaljo s časom 1:55.05, Američanka Katie Hoff pa je z novim ameriškim rekordom (1:55.78) končala na četrtem mestu.

Po zmagi je Pellegrini priznala: "Ko sem zmagala, sem si rekla: 'Končno. Končno.' Ta trenutek sem čakala zadnja štiri leta." Njena zmaga ni bila le zmaga za njo, temveč tudi za Italijo, ki je s ponosom spremljala njeno pot do zlate medalje. Njena odločnost in trdo delo sta se obrestovala v najbolj pomembnem trenutku njene kariere.