Poleg pojavitve Štuklja je odprtje iger postreglo še z vložkom ene velike legende športa. Decembra 1995 je Dick Ebersol, nekdanji izvršni direktor televizijske mreže NBC, na sestanku z vodjo Organizacijskega odbora poletnih olimpijskih iger 1996 Billyjem Paynom predlagal, da boksarska legenda Muhammad Ali prižge olimpijski ogenj. Payne je sprva predlagal Evanderja Holyfielda, saj je bil domačin iz Atlante, osvajalec medalje na igrah leta 1984 in nekdanji svetovni prvak v težki kategoriji. Toda Ebersol je imel v mislih nekoga, ki je po njegovem mnenju predstavljal še boljšo izbiro. "Resnično mislim, da bi morali vprašati Alija," je rekel. Ebersolove spomine na Muhammada Alija so oblikovali dogodki iz šestdesetih let, ko je Ali, tedaj še Cassius Clay, osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah v Rimu in šokiral svet z zmago nad Sonnyjem Listonom za naslov svetovnega prvaka. Ko je Ali zavrnil vstop v vojsko iz verskih razlogov kot musliman, so mu odvzeli boksarsko licenco in naslov prvaka, kar ga je za tri leta poslalo v športno izgnanstvo. Ko se je vrnil, je po dolgem pravnem boju, ki je dosegel vrhovno sodišče, ponovno postal svetovni prvak.

Ebersol je vztrajal pri svojem predlogu in poudaril Alijevo zgodbo o vztrajnosti in načelih. Da bi podprl svoj predlog, je z ekipo posnel dokumentarni film o boksarski legendi, ki je takratno vodjo Organizacijskega odbora prepričal o pomembnosti in simboličnosti Alijevega sodelovanja. Po ogledu filma je Payne popustil in sprejel predlog. Alijeva žena Lonnie je potrdila, da je Ali pripravljen sodelovati, če bo izvedba korektna. Čeprav je bil Ali zaradi Parkinsonove bolezni že precej oslabljen, je s tresočo roko prižgal ogenj in ganil svet s svojo neomajno močjo duha. Njegov trenutek na slovesnosti ob odprtju je bil ganljiv in je pokazal, da je pravi športni junak tudi v najtežjih trenutkih življenja.

Michael Johnson je na olimpijske igre v Atlanti leta 1996 prišel z jasnim ciljem – zapisati se v zgodovino. V 100 letih olimpijskih iger noben moški atlet še ni osvojil zlate medalje tako v teku na 200 metrov kot v teku na 400 metrov na istih igrah. Johnson je moral premagati demone iz Barcelone, kjer ga je leta 1992 zastrupitev s hrano stala nastop v finalu na 200 metrov.
1. avgusta 1996 je 29-letni Johnson že osvojil zlato medaljo na 400 metrov z olimpijskim rekordom 43,49 sekunde. Čakalo ga je še 200 metrov do zgodovinskega dosežka. Da bi še povečal pritisk, je Johnson izbral par svetleče zlatih tekaških čevljev, zaradi katerih je dobil vzdevek "Mož z zlatimi čevlji". V finalu na 200 metrov se je soočil z nekaterimi najboljšimi sprinterji v zgodovini, vključno z glavnim tekmecem Frankiejem Fredericksom iz Namibije, ki ga je pred kratkim premagal v isti disciplini. Ko se je sprožil startni strel, je Johnson odlično startal. Po prvih 100 metrih, ki jih je pretekel v 10,12 sekunde, je že vodil. A drugi del tekme je bil še bolj impresiven. Ciljno črto je prečkal daleč pred konkurenco, in ne le, da je podrl svetovni rekord, popolnoma ga je uničil s časom 19,32 sekunde – tri desetinke sekunde manj kot prejšnji rekord, kar je največje izboljšanje rekorda na 200 metrov v zgodovini. Drugi del je pretekel v neverjetnem času 9,2 sekunde.

Naslov "najhitrejšega človeka na svetu" običajno pripade prvaku na 100 metrov, vendar je po svojih junaških dejanjih v Atlanti ta naslov pripadal Michaelu Johnsonu. Kljub impresivnemu nastopu je Johnson med finalom na 200 metrov dobil poškodbo stegenske mišice, kar ga je izločilo iz tekme v štafeti 4 x 100 metrov in ga stalo še eno zlato medaljo. Štiri leta pozneje na olimpijskih igrah v Sydneyju 2000 je Johnson poskušal ponoviti zgodovinski dosežek v teku na 200 metrov in 400 metrov. Čeprav je pri 33 letih osvojil zlato medaljo na 400 metrov, zaradi poškodbe v finalu na 200 metrov ni mogel uspešno braniti svojega naslova. Njegov rekord na 200 metrov iz Atlante je stal 12 let, dokler ga 20. avgusta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu ni presegel legendarni Usain Bolt s časom 19,296 sekunde. Vendar pa do danes nobenemu drugemu moškemu ni uspelo osvojiti dvojne zlate medalje v teku na 200 in 400 metrov na istih olimpijskih igrah.

Pri komaj 17 letih je bila Lilija Podkopajeva že uveljavljena mednarodna zvezda. Ukrajinka je začela trenirati gimnastiko pri petih letih in hitro je dobila status ene najbolj nadarjenih telovadk v takratni Sovjetski zvezi. Ko je leta 1993 debitirala na mednarodnem prizorišču, je tekmovala za novo neodvisno Ukrajino, svojo prvo medaljo pa je osvojila leto pozneje, pri komaj 15 letih – srebro na gredi na svetovnem prvenstvu 1994. Isto leto je dodala še zlato medaljo na evropskem prvenstvu z izjemno predstavo na parterju. Svojo vsestranskost je poudarila na svetovnem prvenstvu naslednje leto, ko je osvojila naslov prvakinje v mnogoboju in skoku ter dve srebrni medalji v drugih disciplinah.

Podkopajevo, ki je merila le 1,5 metra, so pogosto primerjali z veliko Nadijo Comăneci. Romunka je bila zadnja telovadka, ki je osvojila tako olimpijski naslov v mnogoboju kot tudi posamezno zlato medaljo. V Atlanti je bil pred Ukrajinko podoben cilj. Najprej se je morala po hudi poškodbi, ki jo je dobila na treningu v začetku leta, spet postaviti na noge. Če bi se poškodba zgodila pozneje, bi bila njena udeležba na igrah ogrožena. Kljub temu je Podkopajeva prispela v Atlanto dobro spočita, a še vedno žalujoča zaradi smrti svoje babice, ki ji je predstavila svet gimnastike.

Tekmovanje v mnogoboju je bilo zelo napeto. S samo eno rotacijo do konca je bilo še šest telovadk v igri za zlato medaljo. Podkopajeva je bila na tretjem mestu, a jo je čakal nastop na parterju, njeni najmočnejši disciplini. V trenutku največjega pritiska je izvedla navdihujočo predstavo. Podkopajeva je dobila oceno 9,887, kar je bila najvišja ocena, ki jo je kdaj koli kaka telovadka dobila na katerem koli orodju. To je bilo dovolj, da si je zagotovila zlato medaljo na parterju in naslov olimpijske prvakinje v mnogoboju, s čimer je izenačila dosežek Nadije Comăneci. Podkopajeva se je na olimpijskih igrah pojavila le enkrat. Zaradi poškodb je morala zgodaj končati tekmovalno kariero.

Josia Thugwane, drobni Južnoafričan, je presenetil svet z zmago na prestižnem dogodku olimpijskega maratona. Njegova pot do Atlante je bila polna ovir. Sprva sploh ni bil načrtovan za igre in je prišel kot zamenjava za poškodovanega Xolile Yawo. Pet mesecev pred igrami je bil celo ustreljen med poskusom kraje avtomobila, vendar se mu je uspelo pravočasno opomoči in pripraviti za tekmovanje. Na vroče avgustovsko jutro je Thugwane presenetil vse z zmago v maratonu, s čimer je postal prvi črni Južnoafričan, ki je dobil zlato medaljo za svojo državo, le nekaj dni po tem, ko je Hezekiel Sepeng osvojil srebro na 800 metrov. Thugwane je v zadnjem delu tekme izkoristil svojo moč in odločnost, da je premagal glavna tekmeca, Južnega Korejca Bong-ju Leeja in Kenijca Erick Wainaino. Ciljno črto je prečkal v času 2:12:36, le tri sekunde pred Bong-jujem, kar je bil najtesnejši zaključek maratona v zgodovini olimpijskih iger.

Thugwane je bil rojen v revščini in odraščal na kmetiji v Bethalu v pokrajini Mpumalanga. Kljub težkemu življenju in pomanjkanju formalne izobrazbe pod apartheidskim režimom mu je uspelo najti strast v teku. Kot mlad deček je začel teči s starejšimi moškimi v svoji skupnosti, kar ga je vodilo do prvih tekmovanj. Njegova pot do uspeha ni bila lahka; leta 1992 je za las zgrešil uvrstitev na olimpijske igre v Barceloni, kar ga je še bolj motiviralo. Leta 1995 je zmagal na maratonu v Honoluluju, kar je bil predhodnik njegovega olimpijskega triumfa. Svojo zmago na olimpijskih igrah je posvetil Nelsonu Mandeli in svobodi, ki jo je prinesel Južnoafriški republiki. Kljub vsem težavam je Thugwane za dve uri prinesel upanje in veselje svoji državi ter postal simbol vztrajnosti in premagovanja ovir.