S svojimi zapisi razveseljuje MMC-jeve bralce in o oskarjih razmišlja: "Najlažja stvar na svetu je diskreditirati oskarje, in še posebej smo lahko arogantni z določene časovne distance. V letu, ko je bil nominiran Državljan Kane, je zmagal 'How Green Was My Valley', kar v retrospektivi deluje skoraj kot šala. Vemo, da niso zmagali Dobri fantje, ampak egotrip Kevina Costnerja Pleše z volkovi. Hitro lahko prideš do sklepa, da oskarji niso relevantni."

Vaba za oskarje
Ana Jurc pri tem poudarja: "Uveljavil se je izraz 'oscar bait'. Z vabo za oskarje označujemo vlogo, v kateri je nastop karikiran, pretenciozen, prenabit s čustvi, preveč vsega. Kako se je to uveljavilo? Ali ljudje podelitev spremljajo iz zanimanja za filme, da bi videli, kdo bo dobil nagrade - ali pa, da vidijo, kdo bo imel kaj oblečeno, se pravi, da je vse skupaj predvsem platforma za zvezdnike? Oskarji ne nagradijo filmov, ki bi industrijo intelektualno ali kreativno potiskali naprej, ampak iščejo varen konsenz. Veliko je bilo govora o tem, da člani Akademije niso reprezentativni niti za ameriško družbo, kaj šele globalno. Pod črto pa kljub vsemu oskar za najboljši film tega uvršča v neki kanon."

Nihče ne zahteva igralskih kvot, a ...
Pred letošnjo podelitvijo je bil v ospredju problem majhne raznolikosti - vseh 20 igralskih nominirancev je namreč belopoltih. "Včasih sem obsojena na branje komentarjev pod novicami. Osupla in zgrožena sem nad jezo ljudi, ki razmišljajo, 'da bodo zdaj zahtevali kvote in bodo igralci dobivali nominacije samo zato, ker so temnopolti.' Nihče ne zahteva kvot, ker bi bilo to absurdno samo po sebi. Dve leti zaporedoma imamo 20 igralskih nominirancev, ki so vsi belci. Če v tem ne vidiš odraza neke izkrivljene situacije, potem ti ni pomoči. Seveda ni kriva Akademija, kriva je industrija. Ko pa oskarja že dobi temnopolti igralec, ga dobi Octavia Spencer za vlogo služkinje ali pa film s suženjsko tematiko, 12 let suženj. To so zgolj in samo zgodbe trpljenja," je odločna Jurčeva. "Kje so zgodbe o 'navadnih' ljudeh, ki so slučajno tudi temnopolti?"

Manjka Straight Outta Compton
Akademija ima možnost nominirati deset filmov za najboljši film, a se je ustavila pri številki osem, kar sogovornice ne moti, a izpostavlja: "V teoriji s tem ni nič narobe, a zaradi tega je vsak izpuščeni film toliko bolj očiten. Zdi se skoraj nedopustno, da poleg ni Straight Outta Compton. Akademija očitno lahko gleda film s temnopoltimi, če gre za zgodovinske, resne filme ... Urbana, sodobna zgodba pa se ne zdi dovolj relevantna. Film bi spadal zraven, sploh če v nabor pride Marsovec. Ne pravim, da bi si nominacijo zaslužila Vojna zvezd, a s pragmatičnega vidika bi jo bilo smiselno nominirati. Večji del prihodka Akademije pride iz gledanosti podelitve."

Težko delo še ne legitimira dela
Nesporni favorit podelitve je Povratnik, ki železo kuje z 12 nominacijami. "To je eden tistih filmov, o katerih z mirno vestjo ne moreš povedati ničesar res slabega. Gre za velikega režiserja. Človeku gre lahko na živce jamranje o težkih delovnih razmerah. Ti sami po sebi ne legitimirajo dela. Vsi smo vedeli, da so težko posneli Vodni svet Kevina Costnerja, a to mu ni dalo višjega statusa v filmski zgodovini. Povratnik bo seveda dobil oskarje, a želela bi si, da edine oskarjev vredne zgodbe ne bi bile samo muke belega človeka (moškega), ki mora preseči nekakšno oviro. To je klasična shema, želela bi si videti še kakšno drugačno," je razložila.

V mladosti zakopana v knjige
Ana Jurc, ki na leto pogleda več kot 150 filmov, na film sicer gleda: "To ni bila vedno moja prva ljubezen. Vedno se mi je zdelo, da sem se vso mladost skrivala v knjige. Zanimivo je razmišljati o tem, da človek odnosa do filma ne ustvarja samo na podlagi njegove kakovosti. Do nezavesti lahko hodiš v kinoteke in gledaš retrospektive in intelektualno razumeš, da imaš pred seboj velike mojstrovine in jih zato tudi ceniš. Ampak na neki ravni nikoli ne bom imela do, na primer, trilogije Kieślowskega tako intenzivnega odnosa, kot sem ga imela do Robina Hooda, princa tatov. To je film, ki sem ga videla v ključni, formativni starosti, ga gledala milijonkrat in ga najbrž še vedno znam na pamet ... Nekatere zadeve se usedejo vate. Če bi ga spet pogledala, bi bila zgrožena."

Najslabši filmi tisti, ki se trudijo biti smešni
Veliko poznavalcev kot najtežji žanr izpostavlja komedijo, čemur prikimava tudi MMC-jeva recenzentka: "Drama načenja transcendentna vprašanja, ki so večja od določenega časa. Lahko se najdemo v univerzalnih, življenjskih vprašanjih oziroma lahko o njih razmišljamo. Pri komediji je težko presojati, kaj se vsakemu posamezniku zdi duhovito."

"Kdo hodi po svetu brez predsodkov? Seveda greš v kinodvorano z določenimi pričakovanji in predstavami. Nihče ni tabula raza. A nisem zaverovana v svoj prav in si lahko z veseljem premislim. Med najslabšimi filmi, ki sem jih videla, so bili filmi, ki so se preveč naprezali biti smešni."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Ana Jurc razpreda o (letošnjih) oskarjih, Leonardu DiCapriu, filmih, ki imajo v naslovih številke, slovenskem filmu ...

Glasbeni izbor Ane Jurc: Kendrick Lamar - King Kunta