Tako položaj medijev v Srbiji opisuje dopisnik RTV-ja Boštjan Anžin, ki je gostoval v Številkah in se razgovoril o številnih temah. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Na deževno jutro je v Ljubljani promet kaotičen. Prevozili ste lep del Evrope, kako je drugje z jutranjimi konicami?
To je del vsakdana, nazadnje smo bili v Tirani, to je bilo posebno doživetje. Mislil sem, da sem v Beogradu doživel vse, a potem prideš na glavno vpadnico v Tirano, ko se ti zgodi, da bi najraje spustil roke z volana. Povsod je gneča, saj so bila mesta prvotno narejena za precej manj ljudi, kot jih zdaj v njih živi. Vse države, ki jih pokrivam, imajo enak modus operandi. Vsi z vseh obrobij drvijo v mesta. Beograd je v konici prometa res grozljiv. Zelo rad potujem z avtobusi, ker je to daleč najbolj preprosto. Problem javnega prevoza v teh državah obstaja, vedno rad primerjam z Nemčijo, kjer se usedeš na vlak, ki vozi 300 km/h in hitro prideš v Hamburg. Če želim iz Beograda v Podgorico, za to potrebujem pol dneva.

Nastanjeni ste v Beogradu, javni promet uporabljate, tudi ko poročate iz bližnjih držav?
Vse pokrivam z avtom, redko potujem z letalom. Kot dopisnik težko ujameš stvari na poti, če ne potuješ z avtom. Niso pomembna samo glavna mesta. Če imaš avto, se lahko odpelješ npr. v Pljevljo, kjer se sicer nikoli ne bi znašel. Res je, da zelo rad vozim. Na koncu dneva je to sicer naporno.

Videli ste veliko Evrope, malo za šalo, bi lahko napisali knjigo o voznih navadah Evropejcev? So razlike?
Razlike so! Iz berlinskega dopisništva so mi v najslabšem spominu ostali Čehi, ne znam točno razložiti, zakaj. Na Balkanu me vedno vrže v zrak, ker nihče ne uporablja smernikov. Veliko razmišljam o smernikih, to je dejanje, ki ga narediš zaradi drugih. To je osnovna solidarnost, ki je v prometu v tem delu Evrope ni več. Zakaj bi nekdo prižgal smernik, če je samo za nekoga drugega? Močnejši in večji zmaga, v Tirani so to avtomobili, ki so vredni več kot 50.000 evrov. Promet veliko pove o teh državah, ko bodo imeli enkrat zgrajene avtoceste, bo življenje veliko lažje.

Kako pogosto se vračate v Slovenijo?
Večkrat, kot sem si mislil. Beograd je zelo blizu, razdalje postanejo relativne. Berlin je bil druga zgodba. Vsaj dvakrat letno skušam načrtno priti v Slovenijo, velikokrat se zgodi, ko se je treba na hitro vrniti v Sloveniji in v enem dnevu urediti kakšne birokratske zadeve. V Slovenijo se rad vračam, tu imam korenine. Včasih se z ženo Janjo bojiva, da otroci ne bodo imeli več teh korenin. Hčerka je rojena v Berlinu, stara je 12 let, a je le leto in pol živela v Sloveniji. Radi se vračamo, vedno ugotovim, kako je Slovenija čista. Treba je zamenjati perspektivo. Ko prideš na Balkan, začneš ceniti vse prednosti EU-ja, v Beogradu je ogromno birokracije, ki je prej nisem poznal. Na uradih stojijo policisti s puškami, opravljaš 36 dokumentov, vsako leto moram prinesti originalni izvod iz matične knjige.

Oba vaša otroka sta precej več kot polovico življenja preživela zunaj Slovenije. Kako sama razumeta Slovenijo?
To so te dileme. Bo to kdaj prišlo nazaj kot bumerang? Mislim, da gremo pravo pot, morda sta celo preveč idealizirala Slovenijo. Za njiju to pomeni izlet, počitnice, babici ...

... Samo najboljše, torej.
Tako je, dobita vsa darila za celo leta nazaj (smeh). Slovensko govorita kot Cankar, skušamo ohranjati dvojino, saj sicer nimata drugega stika s slovenščino. Še vedno imata mikrokrog prijateljev, ki sta jih spoznala v letu in pol bivanja v Sloveniji. Rada sta v Sloveniji. Če bi ju vprašal po vrstnem redu, bi bila Berlin in Ljubljana najbrž pri prvem mestu, vsekakor pa se še nista navadila na Beograd, niti ne vem, ali se kdaj popolnoma bosta.

Kako ste izbirali šole?
V Berlinu sta hodila v javno šolo. Z Janjo sva velika privrženca javnega v vseh pogledih, če javnega ne podpiraš, ga enkrat ne bo več. Tam so nama svetovali, naj najdemo šolo, kjer ne prevladuje nobena jezikovna skupina. Obstajajo šole, kjer je od 60 % do 70 % turških potomcev. Bila sta dovolj eksotična, ni bilo tako redko, da imaš sošolce iz Etiopije, Romunije, ZDA in seveda Nemčije. V Beogradu hodita na izpostavo nemške šole. To je bil najin pogoj. Starejši sin hodi v 7. razred, če bi takoj padel v učenje fizike v cirilici, bi se lahko maščevalo. Nemška šola je pomenila lažji prehod iz Berlina, hitro sta se naučila tudi cirilice in srbščine, znata francosko, angleško, sta prava poliglota.

Kako pa Nemci gledajo na multikulturnost?
Težave seveda so. Ne morem reči, da vse funkcionira. V naši šoli je bilo morda celo več težav z Nemci. V Gašperjevem razredu je bilo veliko tujcev po rodu, ti so imeli večjo motivacijo, da jim uspe in ustvarijo svoje življenje. Problem je bil v določenih družinah, v katerih staršev sploh nisem videl. Večinoma so bile to nemške družine. Imajo občutek, da otroka spustiš v šolski sistem, ta naj za njega poskrbi, potem pa sam na koncu morda kaj dodaš. Enako je na igriščih. Slovanske mame so vedno reševale nemške otroke, ko so se nekam zaplezali, njihovi starši pa so jim mahali. Z Janjo sva ugotovila, da slovanski otroci veliko slabše plezajo kot nemški, ker je mama vedno zraven in ga drži za roko. Multikulturnost je v šoli problematična, prvi dve leti je bila polovica razreda na stranskem tiru, ker se je še učila nemško. Šele v tretjem razredu so lahko vsi sledili pouku v nemščini, nato pa v 6. ali 7. razredu že pride odločitev za gimnazijo. To je precej težek sistem za nekega otroka, ki se morda najbolje ne znajde v nemškem jeziku.

Dopisnik mora pokriti izjemno široko paleto tem. Obstaja katera, ki vam ne leži?
Veliko jih je (smeh). Ni problem, da te tema ne zanima, včasih preprosto ne zmoreš vsega pokriti v dnevnem urniku. Ko sem prišel v Nemčijo, je umrl papež, naslednji pa je bil nemški, dela je bilo res grozljivo veliko. Potem pa me kličejo z radia, da bi radi nujno prispevek, 'kakšen je odnos Nemcev do regrata'. Seveda sem rekel, da bom to naredil, zelo težko rečem ne. Ob papežu sem se moral tako ukvarjati z regratom. Ugotoviti odnos Nemcev do regrata je bilo težje, kot je ugotoviti, kaj si misli Srbija o EU-ju (smeh). So stvari, ki so ti v nekem trenutku odveč, a jih narediš. Meni je najtežje, ko je vsega preveč, ko pade internet ... Niso teme, ampak situacije so tiste, ki so mi naporne. Vedno raje delam reportažno, grem na teren in posnamem. Raje imam šport kot pa kulturo, saj o športu vem več. Ko delam za kulturno oddajo, imam kar tremo.

Kar nekaj odmevnih dogodkov je bilo v vašem nemškem desetletju, od nemškega papeža, SP-ja v nogometu do vzpona Angele Merkel. Kakšna političarka je Angela Merkel?
Ona je fascinantna političarka, že zaradi njenega mirnega in preudarnega načina. Nemci pravijo, da ona bolj upravlja kot pa vlada. Nemčija je v teh letih to potrebovala. Zdela se mi je vključevalna, ko je bil prvič govor o veliki koaliciji, sem bil sam zaradi slovenskih izkušenj prepričan, da to niti slučajno ni mogoče, a mandati so si potem kar sledili. Ko bo odšla, bo v Nemčiji zazevala velika praznina, v CDU-ju ne vidim take osebnosti, ki bi jo lahko nadomestila, res pa je, da se je na vsakega treba navaditi. Angelo Merkel bodo najbrž še zelo pogrešali. Lahko se prestavi v evropsko politiko, to bi bila zanimiva ideja, a ona stoji pri stvareh, ki jih izbere. Sama tako pravi, da ne želi imeti ničesar več s politiko. Ko sem odšel iz Nemčije, se je javno mnenje precej obrnilo. Odhajal sem v času, ko so se migracije dobro začele, balkanska pot se je odpirala. V letu in pol, ko sem bi v Sloveniji, se je to drastično spremenilo.

Daleč od tega, da bi bilo vse, kar je na Zahodu idealno in prav, na Vzhodu pa ravno obratno, a ko primerjam Angelo Merkel in Aleksandra Vučića, na eni strani vidim nekoga, ki se (bo) "prostovoljno" umaknil z oblasti (kar je težko), na drugi strani pa nekoga, ki skoraj terja dveminutne aplavze gledalcev v televizijskih oddajah. Malce karikiram, kako pa vi kot dopisnik iz obeh držav vidite to razliko?
Absolutno, to je vse res. A to ne velja le za Vučića, ampak za celotni Balkan. Zadnji primer voditelja, ki je odšel, je bil Nikola Gruevski. Na Balkanu se režimi redko zamenjajo na papirju, ampak raje z revolucijo. Voditelji vedo, da jih bodo obdržali mediji. Medijska scena v Srbiji je v bistvu kar grozljiva za nekoga, ki bi rad dobil objektivno informacijo. Tri četrtine medijev je iz različnih razlogov izrazito naklonjenih Vučiću, en del medijev pa je kritičen, a ne samo to, vse, kar naredi Vučić, je izključno slabo, ni neke kritične misli v smislu, da ni vse mišljeno osebno, kot napad na nekoga. Vučić je postal del družine, kadar koli prižgeš TV ali radio, dnevno desetkrat vidiš njegovo ime, v neposrednem prenosu je mogoče videti vse njegove novinarske konference, na mojem kablu tako ne morem videti niti enega opozicijskega TV-kanala. Politične zamere se prenašajo med ljudmi, kdor bere družbena omrežja, vidi ta besedna obračunavanja. Problem je v izbiri, Vučiću ni težko vladati, saj je opozicija tako razbita. Pobral je vse teme, iz Šešljevega učenca je postal proevropski voditelj. V Beogradu sicer potekajo protesti in intelektualna izmenjava ... A če živiš nekje na jugu Srbije, je tvoje edino srečanje s politiko prek TV-ja in zato verjameš, da je vse tako, kot vidiš na TV.

Sorodna novica Boštjan Anžin: Nemci težko razumejo slovenske težave in delitve

Rdeča nit letošnje sezone Številk je beseda sanje. To bi z vašim delom morda še najbolje povezal s serijo prispevkov Pred vrati Evrope. Obiskali ste kar nekaj držav iz balkanske regije in preverjali odnos ljudi do EU-ja. Sanje teh ljudi je boljše življenje, ki jih vidijo v prispodobi Evrope. Podobno je bilo tudi v Sloveniji pred 20 ali 25 leti. V vaših prispevkih sem občutil, da ti ljudje v EU-ju vidijo sanje, hkrati pa imajo tudi precejšnjo skepso.
Točno to, zelo se je spremenilo. Večina želi v EU, ker želijo živeti tako kot Evropejci: da veljajo zakoni za vse enako, ko potrebuješ pomoč v zdravstvu, jo takoj dobiš ... Če vse to želiš, na koncu vedno prideš do izraza 'pravna država'. Tu večina ljudi meni, da lahko na sodišču dosežeš svojo pravico, le če tam koga poznaš. Bil sem v Albaniji, tam so načeloma vsi za EU. Prišli so predstavniki EU-ja in ugotovili, da morajo pravosodje podreti in postaviti na novo. Želeli so preveriti 60 tožilcev, polovica jih je takoj dala odpoved, ker ne bi mogli razložiti, kako so dobili premoženje. Od vseh, ki so jih pregledali, jih je bilo le pet sprejemljivih. Albanija bo morala vzgojiti nove tožilce, sodnike ... Poglejmo Srbijo in Kosovo, vprašanje Kosova je treba rešiti, polovica jih meni: 'Hvala Bogu, da je nekdo, ki na nas pritiska, da bomo naredili korak naprej', druga polovica pa pravi, da je to 'tipično izsiljevanje'. Imidž EU-ja se je z brexitom spremenil. Pričakovali so, da bodo prišli nekam, kjer ne bo trpljenja in težav, a te so povsod. Zdaj vidijo, da to ne gre čez noč. Povabilo v EU še ne pomeni, da bodo imeli v denarnici dvakrat več. Ta prostor pa zanima tudi druge ‒ Ruse, Kitajce, Turke ... Kitajci kupujejo pristanišča, gradijo avtoceste in svojo svilnato pot. EU ne dojame pogajanj z revno JV Evropo kot priložnost, da se končno uredi predel, kjer vsaka iskra lahko sproži totalen požar. Pogajanja so proces, s katerim lahko na hitrejši način prideš do sprememb.

Vsi bi radi živeli bolje, ko pa govoriva o Balkanu, je ta v specifični vlogi, saj hkrati predstavlja tudi pot za migrante. Ljudje, ki živijo slabo, so videli druge ljudi, ki so živeli še slabše in šli na Zahod.
To je bilo najočitneje v Bosni, kjer so ljudje nesebično pomagali, ker je tem ljudem nekoč že prej pomagal, sami so bili begunci in so doživeli podobne zgodbe. Razumeli so, da je tam veliko ljudi, z različnimi zgodbami. Nekateri so šli zgolj iz ekonomskih razlogov, nekateri z vojnih območij. Za Srbijo so vedno govorili, da je vse izpeljala z odliko, v resnici pa tam nihče ni želel ostati, do nekega trenutka se niso nikjer nabirali (drugače je bilo v Bosni, kjer je bil sever napolnjen), tu so računali, da bodo šli ljudje mimo. Problem je bil, ko so ostali na mestu. Najprej so bili vsi begunci, čez noč so postali migranti. Z besedami se je dalo veliko povedati o krizi. Vse države prejemajo precej evropske pomoči, da bi rešile ta problem. Če potem pogledaš, kaj je bilo storjeno za ta evropski denar (vzdih) ...

Prej ste omenjali besedo korupcijo.
Absolutno. Imam občutek, da je to čisto nenadzorovano. Če se peljete iz Beograda proti Sloveniji, vidite begunski center tik ob avtocesti, ob bencinski črpalki. Zjutraj vidiš, kako gre več deset ljudi proti Hrvaški in se potem vrne, ker jim ne uspe. Skratka, to ni regulirano v smislu, da 'vi ne smete na Hrvaško, ker je prepovedano'. V interesu vseh je, da gre čim več ljudi, čim hitreje naprej. BiH je država, kjer je še danes mogoče videti pristno željo po pomoči, ne glede na to, kdo si. Če si lačen, boš jedel, če si zaspan, ti bomo našli prostor, da boš spal. To je edina država, kjer vidiš, kako ljudje zasebno prihajajo z avtomobili in pripeljejo stvari, za katere menijo, da bodo koristne. Še posebej jih prizadenejo otroške usode. To so otroci, ki so se rodili v vojni in niti en teden svojega življenja niso živeli normalno.

Za svoj prispevek o beguncih ste prejeli nagrado civis. Prvenstveni motiv dela gotovo niso nagrade, a vseeno, kaj vam to pomeni?

Nagrade so super, ampak prispevkov res ne delaš s tem namenom. Pri tem prispevku je šlo še za splet okoliščin, tisti dan sem snemal čisto nekaj tretjega, iz Ljubljane so mi res 'težili', naj naredim to reportažo, zelo težko sem si vzel čas, da sem se tja odpravil. Takoj, ko sem prišel, sem videl, da gre za posebno situacijo. Žirijo je najbrž prepričala predvsem slika, ki so jo videli, bil je mraz, sneg, ljudje so bili zaviti v odeje, in to v središču Beograda. Bil sem zelo vesel, ker je bila podelitev v Berlinu, ker sem se lahko vrnil v to mesto, kjer sem spoznal spet nov krog ljudi iz različnih medijev, ki pokrivajo podobe teme. Ta nagrada je specifična, saj govori o integraciji, multikulturnosti in strpnosti. Seveda mi pomeni, da te opazijo in menijo, da je dobro in pomembno, da sem to posnel. Ni pa to nekaj strašno ogromnega.

Če prizmo obrnem in namerno provociram ‒ ali lahko take prispevke razumemo tudi kot to, da novinarji izkoriščajo te ljudi? Novinarji to posnamejo, dobijo plačo in nagrade, ljudje pa tam ostanejo premraženi?
V prispevku je nastopal predstavnik nevladne organizacije, ki je migrantom razlagal, kako jih vidijo v tujini. 'Vi ste tukaj, novinarji vas snemajo, da imajo dobre zgodbe, da o vas poročajo kot o teroristih,' potem so se vsi naenkrat obrnili, ker so videli kamero in mene s svetlim pogledom. Rekel sem jim, naj povedo, kar imajo povedati. Trije ljudje so se v prispevku jezili na novinarje, niti nisem pomislil, da je možna ta interpretacija. Izkoriščanje? Ne vem, ali bi se tako izrazil. To je bilo naporno obdobje, tudi mediji smo se zelo iskali. Na začetku je bilo vse rožnato, nato vse črno, neko pravo mero, ki je niti Nemci niso znali najti. O problemih se je treba pogovarjati na neki normalni način. Seveda sem tudi sam deležen takih komentarjev, vsakdo meni, da vse ve. V prispevku v minuti in pol ne morem vsega povedati, včasih se na družbenih omrežjih zapleteš v pogovore. Rad imam konstruktivno kritiko, ne pa žaljenja.

Vaša žena je partnerica tudi v službi, saj je snemalka in montažerka. Kaj storita, če morata na vrat na nos zaradi dela skočiti v sosednjo državo?
Imava štiri možnosti. Če gre za zelo kratek čas, imava prijatelje, pri katerih bi lahko otroka prenočila. Vsi smo na ta način napoteni v Beograd in se nam lahko vsem življenje zakomplicira. Druga možnost je 'uvažanje in izvažanje babic'. Beograd je na srečo bližje od Berlina, tako da to lažje funkcionira. Na voljo imam tudi snemalca, ki je delal s prejšnjimi dopisniki, ravno zaradi Janje smo ta sistem spremenili, zadnja možnost pa je, da sam vzamem kamero in posnamem. Nekaj pomembnih dogodkov sem tako posnel sam. Vedno ne gre, pustiti morava celotno družino. To sva sicer vedela, nisva pa vedela, da bo teh poti tako veliko. Res sem ves čas na poti.

Vem, kaj bo odgovor na naslednje vprašanje, povejte le, zakaj. RTV Slovenija vam ponudi priložnost, da sami izberete dopisništvo. Izbrali bi gotovo ...
Islandijo (smeh).

Seveda, Islandijo, o njej vedno lepo pripovedujete. Kaj je pri njej tako magičnega?
Islandija me je res fascinirala, gotovo nisem edini, ki tako misli. Narava je neverjetna, prav čutiš, kako je nastala in še vedno nastaja. Tja sem šel v času največje finančne krize, ljudje so bili zakreditirani v jenih, dolarjih in drugih valutah. Njihova valuta je strmoglavila, a sami so rekli, da jim še vedno ostajajo vsaj ribe. Vsi mi pravijo, da tam ne bi zdržal, ker je zgolj tema ali dan. Meni je bil čisti užitek poročati od tam. Rad imam zimo in led. To mi je bolj naravno kot vročina in morje. Islandija je fascinantna, tudi draga je. Ko sem prišel prvič, so bile cene normalne, naslednjič so poskočile v nebo. Pojedel sem vsako drobtinico pice, ker je bilo res nenormalno drago. Islandija je moja ljubezen.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na sliko), v katerem Boštjan Anžin govori še, kako pogosto se vrača v Slovenijo, kako je šport pomagal pri integraciji tujcev v Nemčiji, kako je doživel SP v nogometu v Nemčiji 2006, kaj mu predstavlja stres, o smeteh na Balkanu, korupciji, kako je snemal dokumentarec o beguncih, strahu, Evrovizijo, o svoji novinarski prihodnosti ...