Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo prevajalko Tino Mahkota, ki je v svojem bogatem opusu prevedla ogromno knjig predvsem iz angleškega jezika, v našem okolju pa je precej popularizirala dela Georgea Orwella, o katerem se je prav tako razgovorila. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Ukvarjate se z besedami, kako blizu pa so vam številke?
O tem sem razmišljala že ob naslovu vašega podkasta in sem ugotovila, da so mi pravzaprav na neki način kar blizu, in to predvsem skozi svet glasbe, kjer imamo harmonije, kontrapunkt, ritem je pravzaprav nekakšna slavitev ali neka arhitektura, kjer vladajo številska razmerja. Dobe delimo na pol, na triole, šestnajstinke, intervale, imamo glasbene akorde, obračanje akordov ... Kar v naši kulturi, v zahodni civilizaciji dojemamo kot ubrano ali kot neubrano, je seveda v veliki meri posledica teh ureditev, nekih številskih urejenosti. Glasbo imam res zelo rada, je nekakšen moj hobi. Včasih pa tudi pri svojem delu štejem, prištevam zloge. Sama sicer zelo malo prevajam tako imenovano relementirano, urejeno poezijo, kjer je zelo pomembno število zlogov, ampak tu pa tam me tudi zanese v ta svet. Prevedla sem kar nekaj haikujev, kjer je seveda bistveno, koliko zlogov je v kateri vrstici.

Sorodna novica "Le ena je bila Marjana" ‒ poklon Marjani Deržaj

Glasba vam je bila gotovo od nekdaj blizu, vaša mama je bila Marjana Deržaj. A tudi oče ima ozadje, v katerem je bilo precej številk. Ante Mahkota je bil namreč alpinist, ti pa pogosto radi štejejo, kako visoko in kolikokrat so šli v gore?
Moja starša sta bila res zelo različna človeka, tako včasih kar strmim, ko se ne le spominjam, ampak tudi odkrivam kakšne stvari iz njunih življenjepisov, da ju je pot pripeljala na skupno življenje in sta na njej vztrajala. Mama je bila absolutno popolnoma antimatematični človek, zaradi matematike je neznansko trpela celo gimnazijo, redno je imela pokvarjene počitnice (lahko si mislite zakaj). Oče je bil pa seveda iz čisto drugačnega testa, drugačnega kova, bil je izredno tekmovalen človek, časti željen in tudi zelo uspešen. To so bili objektivni uspehi, ki so merljivi s številkami in so bili zanj zelo pomembni. To so bile višina preplezane stene, za katero je šlo (najbolj je bila seveda pomembna prvenstvena smer), pozneje v svoji drugi karieri pa je bil zelo uspešen urednik in (zdaj bi se reklo) menedžer. Pomembni so bili število prodanih izvodov, število naklade, ne nazadnje število prodanih kartic v akciji Podarim – dobim, kjer je bil eden od glavnih motorjev te res imenitno uspešne akcije. Vsak konec tedna, ko je bilo žrebanje, nas je obveščal o številu prodanih kartic in da potrebujejo večji boben. Bil je čisto drug tip človeka, zelo racionalen.

Domov pa je nosil tudi veliko novih knjig, kajne?
Kar zadeva mojo poznejšo ljubezen in ne nazadnje poklicno izbiro branja knjige, je oče tu res pomemben. Izhajal je iz družine, kjer so res ogromno brali. Bil je deček v okupirani Ljubljani, štiri leta se ni dalo početi praktično ničesar drugega kot brati, to pa je silno rad počel, in to ljubezen je dejansko prenesel tako name kot svoj poklic. K nam so romali skoraj vsi izvodi, ki so se takrat tiskali pri Delu. To je bila velika skupna tiskarna, takrat se je tiskalo tudi za jugoslovanski trg in tujino. Teh knjig se je sčasoma pri nas nabralo res neobvladljivo. Tudi sama sem nenehno kupovala knjige in jih še vedno. Se pa veliko ukvarjam s prestavljanjem knjig in z brisanjem prahu (smeh).

Ima ta neobvladljivost vsaj približno številko?
Mislim, da smo prišli pri teh knjigah gotovo do števila med tri in štiri tisoč. Res so zasedle veliko prostora. Zadnja leta se zelo trudim, da bi te knjige nekako spravila naprej v obtok, precej smo jih podarjali, ne samo v krogu družinskih članov, prijateljev in znancev, ampak tudi knjižnicam. Je pa težava, da seveda tudi knjižnice nimajo prostora, da bi jih hranile. Mislila sem, kako jih bom očarala s starimi enciklopedijami, leksikoni in slovarji, pa so rekli 'ne, ne, samo tega ne' (smeh). Seveda je to zdaj čisto preživelo, a veliko veselje je listati po natisnjenem slovarju, kaj vse človek odkrije na eni strani stare enciklopedije.

Kako kot poklicna prevajalka gledate ta prenos z metrov slovarjev in enciklopedij do selitve na računalnike in internet?
To je neverjetna pomoč, to je popolnoma druga galaksija (smeh). Ne bom se sprenevedala in žalovala, kako je bilo včasih fino. Priznam, doma imam Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih knjigah, ki ga že leta nisem sploh odprla. V slovenščini imamo fantastični portal Fran, poklon ustvarjalcem na ZRC-ju SAZU-ja in dr. Kozmi Ahačiču. Vse to nam je absolutno pomagalo, pohitrilo iskanje in poizvedovanje. Druga plat te zgodbe za nekega resnega in poklicnega uporabnika pa je seveda potrebno znanje, da veš in razločiš, kaj in kje je verodostojno in kaj ne. S tem je naše delo zdaj res zelo drugačno. Jaz sem še začela prevajati, ko še ni bilo interneta. Ko sem imela kakšne zelo kulturno specifične zagate (na primer iz otroštva na Irskem v 60. letih posejano besedilo z imeni slaščic in sladkarij), sem pisala pisma prijateljem, komu telefonirala in poizvedovala, kaj je to bilo, kdo je to izdeloval, kakšen okus je imelo ... Zdaj pa lahko kar koli vpišeš v iskalnik in dobiš fotografije. Danes je vse hitreje.

Prevajalci imate gotovo kakšnega avtorja raje kot drugega. Pri vas zelo visoko kotira George Orwell, doma imate celo 'mini oltarček'. Kaj posebnega vas privlači pri tem avtorju?
Ta oltarček ni neko baročno izrezljanje, ampak samo ena lepa njegova fotografija, ki sem jo res nekam postavila (smeh). Do Orwella sem prišla ne samo po klasični poti (romana 1984 in Živalska farma), ampak tudi po svojem prvotnem poklicu (anglistika in primerjalna književnost). Ko je Slovenija postala samostojna, sem bila zaposlena na Filozofski fakulteti, na oddelku za anglistiko in amerikanistiko. Takrat so bile spremembe v dojemanju poučevanja kulture in kulturnih študij na jezikovnih oddelkih. Takrat sem bila kar dolgo v tujini, v Glasgowu sem prišla s snovalci modernejšega pogleda na poučevanje britanske kulture, družbe in kulture skozi literaturo, film in podobno. Orwell je ogromno pisal o tej britanskosti in angleški kulturi. Bil je eden prvih, ki se je loteval teh tem, ki bi jim zdaj rekli popularna kultura. Pisal je eseje o knjigah za dečke, o angleški hrani, čaju ... To me je začelo strašno zanimati, začela sem brati njegove eseje, o njegovem odnosu do oblasti, privilegijev, družbene nepravičnosti in do dvoma o tem, kaj nam prodajajo kot čisto in zveličavno resnico. Preko njegove osebne zgodbe se mi je odprl res ta fascinantni svet njegovega kratkega življenja. Umrl je zelo mlad, 'izpisal' se je tako rekoč v smrt, do zadnjega je še pisal, na koncu je imel tuberkulozo. Njegovo življenje je bilo tak sežetek prve polovice strašnega 20. stoletja.

Všeč so mi njegova racionalnost, empirizem, skepsa do praktično vsega. Ničemur ne verjamem kar tako, ko mi nekdo pač nekaj proda, grem tja in bom sam preveril, tako je razmišljal. Bil je človek navzočnosti telesa, hotel je biti v Španiji, kjer se je bila velika bitka, ne, ki je popolnoma pretresla intelektualce v 30. letih, to je bilo prvo srečanje s tem najbolj brutalnim totalitarizmom. Hotel je biti zraven, ko so zavezniki osvobajali Evropo. Ko je v 30. letih pisal o rudarjih, je vzel škornje, se podal na pot, šel na sever Anglije, in to briljantno popisal v knjigi Pot v Wigan. Ta človek mi je res vzor neke pokončnosti, poguma in tveganja. Simpatično je, da v bistvu ni tako zelo zadovoljen sam s sabo. Ves čas je imel neki dvom, skoraj do konca je o sebi mislil, da je zelo neuspešen in slab pisatelj.

Sorodna novica George Orwell po več kot 70 letih deležen še javnega opravičila

Ko omenjate empirizem, je treba dodati vejico, bil je zelo šibkega zdravja. Vse je moral občutiti na lastni koži, čeprav se je najbrž zavedal, da to zanj zdravstveno ni bilo koristno.
Podobnih likov iz tega obdobja je v bistvu kar veliko; ljudi, ki so bili pripravljeni tvegati marsikaj za neko pravičnost, neko idejo, v katero so verjeli. Orwell je skoraj do zadnjega živel izredno skromno. Žalostna ironija usode je bila, da so šele z zadnjima knjigama začeli prihajati tantiemi, da je lahko zelo udobno živel, ampak zdravje je imel takrat že popolnoma shirano. Pred tem se je res težko prebijal, ves čas je pisal, da je šel lahko v Španijo, je prodal dobesedno zadnjo družinsko srebrnino z nekim grbom nekdanjih prednikov. Šel je v Pariz in tam srečal Henryja Millerja, ki ga je zelo cenil. Miller ga je debelo pogledal, zakaj bi kdo rinil v Španijo, Orwell pa je rekel, ker je treba. Tam je bil tudi ranjen, na fronti ni bil samo popisovalec v ozadju, ampak je hotel biti pri samo stvari. Orwell je bil zelo visoke rasti. Ganljivo mi je gledati vse fotografije iz tistih časov, kjer je bil del neke skupine, pa je vedno neka strašno visoka, mršava figura kukala iz množice. V Španiji je bil hudo ranjen, krogla mu je prestrelila vrat in mu zelo poškodovala glasilke.

Ker je tole radijska oddaja, lahko povem še o znameniti 101 iz romana 1984. Na BBC-ju je obstajala soba s to številko. Ko se je začela druga svetovna vojna, se je hotel boriti, ampak ga niso mobilizirali, ker je bil prešibkega zdravja. Ker je čutil, da mora nekaj narediti v boju proti Hitlerju, se je potem pridružil BBC-ju in delal različne oddaje za kolonije. Zanj pa je bilo strašno moteče, ker je bila cenzura. Glas je imel zelo spremenjen, postal je piskajoč, vreščeč in visok. Pred leti so mu pred BBC-jem postavili spomenik, kjer ima cigareto. Bil je kadilec, vsak dan pa je spil od 15 do 20 skodelic močnega črnega čaja.

Sorodna novica George Orwell: Svoboda ali suženjstvo?

Bilo je kar nekaj polemik o tem kipu. Ko omenjate sobo 101 in BBC, na koncu je bil razočaran, ko je spoznal, da tudi tako velik medij deluje kot propaganda.
Ja, seveda, bil je eden prvih, ki je dejansko o tem pisal, v mislih imam krasen esej Poezija in mikrofon. Fascinacija z množičnimi mediji je bila takrat dosti drugačna in nova, privlačila sta ga radio in časopis, čutil je skoraj nekak misterij v tem, da sediš v studiu, doma v daljnih deželah (recimo Burmi) pa lovijo kratke valove in te poslušajo. To ga je zelo očaralo, hkrati pa je imel seveda, kot vedno, skepso do te hierarhije pozicij oblasti.

Poleti bo minilo 120 let od njegovega rojstva, več kot 70 let je minilo od njegove smrti. Zdi pa se, da njegova misel še nikoli ni bila bolj prisotna, kot je danes. Vzrok so najbrž prav dela o antitotalitarizmu?
Zelo se vesela, da smo zdaj v slovenščini dobili praktično ves pomemben korpus njegovih del, še pred 25 leti smo imeli praktično prevedeni le najbolj znani deli. Podala sem se na misijo, da ga je treba čim več prevesti. Sčasoma so na različnih založbah postali naklonjeni temu predlogu, nekaj malega sem prevedla jaz, precej pa tudi drugi kolegi, odlični prevajalci. Sama sem prevedla Pot v Wigan, to je ta dokumentarna proza, knjiga o revščini in o rudarjih. Prevedla sem njegov prvi roman, Burmanske dneve, ki ga je imel sam za zelo slab roman, ni bil zadovoljen. Napisal ga je kmalu po vrnitvi iz Burme. Ljudi velikokrat šokira, ko izvejo, da je ta veliki borec za svobodo duha, misli, nasprotnik vsakih totalitarizmov, pravovernosti in fanatizmu, skoraj pet let služil v imperialni policiji v Burmi. Res pa je bila to dokaj običajna pot mladih mož iz srednjega razreda, ki niso šli študirat. Orwell je pozneje to absolutno zavrgel in mrzil to izkušnjo. Eden njegovih esejev se začne s fantastičnim stavkom 'Še nikoli v življenju me ni toliko ljudi sovražilo kot v Burmi, ko sem bil policist.'

Sorodna novica 1984 na krilih "alternativnih dejstev" spet poletel na vrh prodajnih uspešnic

V srednji šoli smo obravnavali 1984 in Živalsko farmo. Zakaj se je ustavilo pri teh dveh knjigah? Če obstaja konsenz, da sta ti knjigi dobri, zakaj ni prej prišlo do širjenja njegovega dela v slovenski jezik?
Recepcija literarnih del je zelo kompleksna, to je večplastna tema. S tem smo se veliko ukvarjali pri primerjalni književnosti, se pravi kje, kdaj in kako so prvič pisali o nekem avtorju, kako so ga razumeli in kakšni so bili odzivi bralcev. Za Orwella niti ne znam natančno odgovoriti. Zdi se mi, da je pač obveljalo v neki percepciji, da je napisal ti veliki knjigi, ki sta pomembni, drugo pa ne tako zelo. V takratni skupni državi so obstajali prevodi, ljudje so znali srbohrvaško, tako se je veliko bralo tudi v prevodih v hrvaščini in srbščini. To je res zanimivo vprašanje, kje so bile pozicije moči? Uredniki na založbah so vedno nekakšni vratarji, ki skrbijo za neko prehajanje. Ali ta vrata odprejo ali ne? To je dobro vprašanje.

Ker to ni le vprašanje o Orwellu, ampak precej širšemu polju kakovostnih avtorjev. Ne nazadnje, lanska prejemnica Nobelove nagrade Annie Ernaux je izrazito malo prevedena v slovenski jezik. Najbrž obstaja precej več knjig, ki si 'zaslužijo' prevod? In to velja tudi za druge avtorje? Ali je spet kriv trg, ki je pač majhen?
To seveda drži. To je cel proces, recimo neka kanonizacija, kaj sčasoma pride v kanon, neki panteon nečesa, kaj (ob)velja kot klasika, nekaj, k čemur se vračamo, kako se kdo kdaj izmuzne, kako smo ga percipirali in podobno. Potem pa strmimo in smo veseli, ko še koga odkrijemo. Tudi slovenske založbe se zdaj kar trudijo, da kakšnega slovenskega avtorja ali še bolje avtorico spravijo v prevod. Res smo veseli, ko odkrijemo, najdemo še kaj zanimivega.

Orwell ima (kot vsak človek seveda) tudi kakšno negativno lastnost, naj omenim le šovinizem. Kako bi bil sprejet, če bi deloval danes, v času precej večje politične korektnosti?
Joj, trepetam (smeh). Dobro, da ste to omenili, samo čakam, da se bodo lotili še Orwella. Slišimo vse te grozljive zgodbe o tem, kako čistijo knjige, kot so otroški romani Roalda Dahla, Agathe Christie ... Zdaj res samo še Orwell ni prišel na vrsto. Ali bi se ga s tem naredilo bolj ljubeznivega, milega in prijaznega? Groza, do tega sem pa res tako absolutno nestrpna. Sem proti takšnemu urejanju za nazaj. Ravno zdaj izhaja moj novi prevod prvega dela Mary Poppins, s takim veseljem sem delala korekture, kjer recimo piše, da je bila njihova prejšnja varuška 'grda, stara in smrdela je po ječmenovi vodi'. Kaj nam to pomaga, če ne opremimo otroških, nežnih bralcev, najstnikov ali odraslih bralcev z nekim kontekstom, zgodbo, razlago zakaj so ljudje tako pisali. Kaj pa bomo dosegli, če bomo zdaj spreminjali in neki svet prikazovali, da so samo vsi prijazni, nikomur se nič hudega ne zgodi in živijo v nekem idealnem svetu. Ali je potem Pujsa Pepa edino branje?

Sorodna novica Matej Huš: "Napredek bo vsaj še nekaj časa zelo hiter"

V rubriki Štafeta vam vprašanje zastavlja zadnji gost, kemik in popularizator znanosti Matej Huš vas tako sprašuje: 'Če bi šli danes ponovno prevajati neko besedilo, ki ste ga nekoč v preteklosti že prevedli, kako drugačen bi bil prevod? Ali obstaja bijektivna funkcija?' Se pravi ali bi ga vedno prevedli z istimi besedami ali pa bi se 20 let pozneje poznal vpliv vaših izkušenj, morda spremenjenega družbenega konteksta in okolja?
Seveda ne. Prevodi zastarijo, jih je treba na novo vsaj pregledati, mogoče popraviti kaj ali pa se jih lotiti čisto na novo. Moj prevajalski vek še ni tako strahotno dolg, ampak bi verjetno do do določenih stvari zdaj drugače dostopala, predvsem v kakšni meri bi se besedilo prilagajamo kulturnemu kontekstu, ali zdaj bralca tako podcenjujemo, da mu recimo nadomeščamo lastna imena, recimo z nekimi generičnimi, gotovo se spreminja. Se mi že je zgodilo sploh pri prevodih za gledališče, da so kakšnega od mojih prevodov znova uprizorili in sem jih vedno prosila, ali lahko grem, še enkrat skozi besedilo, če je kaj treba popraviti.

Povsem za konec vsakega pogovora v tej sezoni pa stoji vprašanje, zakaj je vredno brati. Torej?
Branje nam odpira zmožnost vstopati v druge svetove, v druge psihe ljudi. Skozi neko bolj kompleksno jezikovno rabo lahko dostopamo do nekih splošnih mišljenjskih procesov. Kompetentno branje nam omogoča tudi kritičnost, tudi to, kar sva se tudi pogovarjala pri Orwellu, da ne verjamemo vsemu, kar nam prodajajo razni pravoverneži, fanatiki in tisti, ki imajo moč.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri je govora še o naslednjih temah:
− V kolikšnem delu je prevajalec tudi (so)avtor.
− Razlika med branjem klasičnih knjig in prek bralnika.
− Vzporednicah z Garyjem Linekarjem.
− Prisvaja si ga več političnih strani.
− Prevajalni izzivi: kako je prevajala rudarske izraze.
− Nenavadni pogledi Orwella.
− Kakovost prevodov na televiziji.
− #PohvalaNaDan