Na podkastu Številke v 9. sezoni govorimo o knjigah, tokrat predstavljamo delo Katje Gorečan z naslovom Materinska knjižica, ki je izšla pri LUD Literatura. V njem iz perspektive nerojenega otroka popisuje neimenovano mater in njeno spoprijemanje s spontanim splavom. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Sorodna novica V 9. sezoni bomo skupaj brali knjige

Vaše življenje je prepleteno z umetnostjo. Se je pozitiven odnos do nje izražal že v najmlajših letih?
Zadnjič sem našla neko staro beležko, ki sem jo uporabljala v osnovni šoli, v njo sem zapisovala pesmi. Bila sem stara približno deset let, eno izmed prvih pesmi sem naslovila Hruška debeluška, takrat sem pisala s strogo rimo (smeh). Že takrat sem imela občutek, da bom nekoč pisala in morda izdala kakšno knjigo. Ta strast do pisanja se je potem nadaljevala, ko sem v Celju obiskovala gimnazijo Lava. Tam sem imela super profesorico slovenščine, Jano Kvas, ki me je spodbujala predvsem pri pisanju poezije. Takrat sem tudi izdala svojo prvo pesniško zbirko, za katero imam danes seveda mešane občutke, ker je bila to prva zbirka in ni bila kaj uredniško urejena. Teme so bila večinoma neuslišane ljubezni, jasno (smeh), deloma pa tudi trpljenje o tem. Pisala pa sem tudi o naravi, te teme me spremljajo že od takrat. Po srednji šoli sem nadaljevala študij na oddelku za primerjalno književnost, kjer sem dobila super mentorja Borisa A. Novaka, ki me je spodbujal k pisanju. Če gledam neko popotovanje, se mi zdi zelo pomembno, da imajo mladi, ki se želijo nečemu posvetiti, ob sebi mentorje oziroma neke ljudi, ki jih podpirajo. Sama sem imela pri tem srečo, da sem imela take ljudi, ki so me v vsakem obdobju spodbujali, da sem nadgrajevala svoje pisanje.

Veliko gostov v tej oddaji poudarja prav to − kako pomembno je, da so imeli v svojem razvojnem obdobju nekoga, ki jih je bodril, spodbujal in budil radovednost.
Zdi se mi, da bi mlad človek lahko kar odnehal. Če imaš željo pri 15 letih pisati poezijo ... Vse skupaj se zdi kot neke utopične sanje, dokler ti jih kdo ne pomaga realizirati oziroma te podpira. To velja za vsa področja, to je res pomembno, sploh za najmlajša obdobja.

Sorodna novica Dijana Matković: Revščina je tisto nasilje, ki producira novo nasilje

To sezono je odprla Dijana Matković s knjigo Zakaj ne pišem. Med drugim je govorila tudi o seksizmu in feminizmu, ki se v svetu literature odraža tudi v tem, da so mladi literati hitro ocenjeni za 'naslednje genije', njihove vrstnice pa večinoma za 'njihove tajnice'. Ali ste tudi vi občutili kdaj kaj podobnega?
Imam eno zgodbo, ki se mi je zgodila pri približno 20 letih, to je bilo še pred izdajo knjige Trpljenje mlade Hane. Ta zgodba je bila na neki način tudi povod za pisanje te knjige. Takrat sem bila študentka, sodelovala sem na nekem literarnem večeru, kjer sem brala svojo poezijo. Bilo nas je več mlajših, poleg pa so bili starejši kolegi pisatelji in pesniki, med seboj smo bili različno uveljavljeni. Nekaj nas je tam ostalo še po samem dogodku. Tistih trenutkov se zelo dobro spominjam, ker so mi za določen čas zelo spremenili dojemanje sveta.

Name se je spravil eden od uveljavljenih pesnikov, najprej je začel malo bolj milo kričati, da naj jaz, punčka, preberem svoje pesmi. Bila sem stara 20 let, ne vem, ali je bila kriva naivnost ali neizkušenost, ampak prebrala sem mu svoje pesmi, on pa je začel name kričati, da to ni nikakršna poezija, kaj si sploh mislim, da to imenujem za poezijo. To je trajalo precej časa, spomnim se, da sem bila ohromela, nisem upala vstati in oditi, kar bi morala narediti in bi danes tudi naredila. V tistem trenutku me je bilo strah tega, kaj se sploh dogaja in da nekdo name kriči. To je bil napad s pozicije moči, bila sem stara 20 let in na začetku študija. Po njegovem mnenju sem si očitno domišljala, da si želim pisati poezijo, name pa se je spravil nekdo, ki ga obravnavamo v vseh šolskih učbenikih. Takrat so bili prisotni tudi nekateri drugi avtorji, nikomur se to ni zdelo sporno in da bi me kakor koli vzel v bran. Mogoče je krivo to, da nimam pravega priimka ali pa kaj drugega. To napadanje je trajalo uro ali dve.

Po tem dogodku sem imela večkrat strah o tem spregovoriti ali sodelovati pri kakšnem javnem branju, ker sem imela občutek, da me bo kdo napadel. Strah me je bilo, da bom brala pesmi, vmes pa bo nekdo kričal name, jaz pa ne bom mogla ničesar narediti. Leta pozneje, ko sem ta dogodek omenila kakšni (starejši) avtorici, sem bila osupla, ko sem slišala komentarje, da sem bila mogoče 'tako oblečena' ali pa imam takšno barvo las ali pa sem sama provocirala, da se je nekdo začel dreti name. Po vsem tem kričanju me je ta pesnik povabil, da če se želim naučiti pisati pravo poezijo, lahko pridem na obisk k njemu na kavč. Dolgo o tem nisem mogla spregovoriti.

Pri tej zgodbi velja poudariti še en vidik, anemično (ne)reakcijo večine prisotnih, zaradi česar bi lahko sklepal, da so bili navajeni na tovrstne izbruhe tega avtorja.
To je res najbolj žalostno. Mislim, da so danes razmere drugačne. Takrat je sicer eden od avtorjev vstal in rekel, da je dovolj. Bilo je jasno, da se takrat nisem zmogla braniti, ker sem bila presenečena. Prvič se mi je zgodilo kaj takega, očitno sem imela utopične vizije oziroma ideje, kaj naj bi poezija predstavljala. Zavedam se, da to ni osamljen primer. Zdaj lahko rečem, da sem vesela, da prihajajo armade avtoric, ki bodo sesule to sceno, ki je tako vase zagledana, okamnela in zastarela.

Sorodna novica Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo

Morda pa tudi presenečena. V knjigi Trpljenje mlade Hane v pesmi Hana in menstruacija med drugim zapišete: "morda se vam bo zdelo ogabno, ampak hana dostikrat rada voha svojo menstrualno kri. zdi se ji osvežujoča in posebna." Predstavljam si, da je moškim poslušalcem ob tem neprijetno, ker sta menstruacija in menstrualna kri očitno tabutemi.
Če smo pri neprijetnostih, tudi meni je bilo velikokrat neprijetno, ko sem brala ali gledala uprizorjena dramska besedila, kjer so ženske večinoma posplošeno prikazane kot prostitutke ali ljubice. Neprijetno mi je bilo tudi, ko sem brala seksistično in šovinistično poezijo drugih avtorjev. Kar pa se tiče menstruacije, kjer med drugim zapišem, da menstrualna kri lahko povzroča tudi okvaro razuma, se mi zdi, da vsi izločki povzročajo neko vrsto ogrožanja, kljub temu da so popolnoma človeški. Menstrualna kri je pač nekaj, kar so imele naše matere, imajo hčere, sestre ... To ni nekaj takega, česar bi se morali sramovati, k temu bi morali še bolj praktično pristopiti, da bi se na osnovnih in srednjih šolah v stranišča dali menstrualni pripomočki, kot so tamponi in vložki. S tem bi se lahko sram tudi na praktičen način prekinil.

Ta uvod se mi je zdi pomemben, ker se precej tem neupravičeno označil kot 'ženske teme', med te naj bi spadal tudi spontani splav, o katerem pišete v najnovejši knjigi.
Ženske teme se mi zdi, da res burijo duhove, morda bi morali na oddelku za primerjalno književnost narediti neki seznam, da bi lahko avtorice vedele, kdaj pišemo neko besedilo, ki vsebuje ženske teme, in kdaj ne, drugo pa so univerzalne teme. Spontani splav se mi sploh ne zdi, da bi ga lahko označila kot žensko temo. Spontani splav se mi zdi kot intimna družbena in politična tema, na tak način jo tudi moramo obravnavati. Spontani splav lahko vpliva tudi na celotno družino, ker je to izguba nekoga, to ni samo izguba, ki jo občuti samo (prej noseča) ženska, občutijo jo lahko tudi teta tega otroka, dedki, babice, prijatelji ... Spontanega splava nikakor ne bi obravnavala kot žensko temo. Te besedne zveze pri svojem pisanju ne uporabljam.

Sorodna novica Boštjan Videmšek: "Ne rešujemo nosorogov, ampak si čistimo lastno vest"

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja gost prejšnje epizode. Pred dvema tednoma sta gostovala zakonca Videmšek s knjigo Zadnji dve, ki vas sprašujeta: "Kako težke teme, kot je splav, upovedovati tako, da na bralca/bralko delujejo terapevtsko, mu/ji dajejo upanje?"
To besedilo bi sama raje bolj označila kot ljubezensko izpoved mame do svojega nerojenega otroka, kljub temu da je pripoved z vidika otroka. Mislim, da je ravno to bilo odločevalno, da sem za upanje vzela lik pripovedovalca nerojenega otroka. Da nisem pripovedovala z vidika ženske, ki je doživela splav, ampak sem za zorni kot vzela nekoga, ki preprosto ne živi v tem svetu in mu je na neki način vseeno za ta svet in kaj se v njem dogaja. Ena najpomembnejših njegovih vlog je sočutje, ki ga ženska − neimenovana mati − na neki način v tem besedilu ne prejema iz tega sveta. To besedilo ni bilo napisano, da bi delovalo kakor koli terapevtsko, ampak da se odpre tema, o kateri je toliko tišine. Mogoče je to lahko terapevtsko, meni pa se zdi predvsem nekaj, kar upam, da odpre upanje. V sami temi spontanega splava je toliko neke teme in žalosti. Najhuje je, da je ta žalost zelo neopisljiva. Zelo težko rečemo, da je nekdo umrl, ker nimamo nobene fotografije človeka, ki je umrl, razen skena ultrazvoka in neko potrdilo, da se je zgodil splav. Ni nobenega nekega fizičnega dokazila, da je ta duša (raje kot otrok uporabljam to besedo) sploh obstajala. Upam, da je moja knjiga predvsem knjiga o upanju.

Če prav razumem, ste knjigo začeli pisati v obliki pesmi, in sicer iz perspektive mame. Kdaj ste ugotovili, da knjiga bolje deluje iz perspektive nerojenega otroka?
Te knjige nisem začela pisati kot pesmi, ampak sem na začetku napisala preprosto samo neki cikel pesmi, kratke refleksije odtekanja, tam sem govorila iz svoje perspektive, iz perspektive bodoče matere oziroma matere, ki to ni postala. Ugotovila sem, da v teh pesmi ne morem iti dlje, s poezijo ne morem razširiti vsega tega občutenja, ki se dogaja okoli ženske. Začela sem razmišljati, kako naj to rešim. Pisanje proze mi nikoli ni bilo zanimivo, v tem se nisem počutila domače, tudi brala je nisem prav veliko. Pri Trpljenju mlade Hane so mi sicer nekateri rekli, da je to zelo prozna poezija in da obstaja verjetnost, da bom nekoč napisala še kaj bolj proznega. Moj namen ni bil napisati romana, nikoli si tega nisem mislila, ampak življenje te preseneti.

Sorodna novica Največje breme predstavlja tišina, če ne govoriš o težavah, jih nosiš naprej

Knjiga je na neki način sorodna z Devico, kraljico, vdovo, prasico, kjer Erica Johnson Debeljak piše o vdovstvu. Skupna vama ni le izguba, ampak tudi to, da sta se ukvarjali s tabutemama, o katerih ni bilo napisane prav veliko literature.
Ericino knjigo poznam. Prebrala sem neki stavek, ki povezuje najini knjigi. To je trenutek te izgube, ko se ti podre svet in se vse stvari in vsi ljudje zdijo, da se premikajo naprej, ti pa samo ostaneš v neki črni luknji. Mislim, da je bila pri njej pomembna zgodba, enako velja zame, da se sestavi zgodba nekih dogodkov. Da sam pri sebi vidiš, kako so ti dogodki potekali. Zato sem sama potrebovala zgodbo in ne poezije. Da sestaviš dogodke, prizore, začetek, konec ... Čeprav je to lahko vse pomešano, kar je pri doživljanju nekega travmatičnega dogodka, kot so izgube, normalno, tu je čas pomešan. Čas ne teče več enako, kot je potekal pred izgubo.

Kar pa se tiče raziskovanja, po sami izgubi sem seveda želela najti kakšne leposlovne knjige, poezijo ... Našla sem poezijo Sylvie Plath, ki govori o svojem spontanem splavu. Prebrala sem še knjigo Emilie Pine, naslov je Pišem sebi, kjer v nekem segmentu zgodbe (pripoveduje sicer o odnosih z očetom, ki je bil alkoholik, izgorelosti ...) piše tudi o spontanem splavu. Je profesorica dramatike, razlaga, kako se je začel odvijati pri njej. To ni samo en trenutek, ampak je daljše dogajanje, ki ga spremljajo krvavitve. Po spontanem splavu o tem ni želela razmišljati, zato se je vrgla v delo, dokler ni nekega trenutka preprosto obležala na tleh pisarne, ker ni mogla več naprej. Pogosto se dogaja (tudi pri njej, meni in dosti drugih ženskam), da se temu želimo izogniti, želimo ubežati temi, to soočenje ni lahkotno, je izjemno težka preizkušnja. Zato želimo kompenzirati z nekim obsesivnim delom ali športom. Pravilni recept ne obstaja. Okolica ženski poda neko nežnost, razumevanje, sočutnost in razumevanje tega. Potem pride tudi sprejemanje svojega telesa, ne glede na to, kakšno je.

Tabutema pa vajini knjigi združi tudi v neprimernih reakcijah okolice. Erica piše, kako je izgubila dobri prijateljici, ti navajaš številna tolaženja v smislu "ja, ampak".
Popolnoma razumem, da se kot družba s tem ne znamo spoprijeti, zato so temu primerno tudi reakcije, ki jih ne obsojam. Če bi v mojem primeru nekdo od mojih bližnjih imel spontani splav, ne vem, kako bi sama pred tem odreagirala, dokler sama nisem tega doživela. Zelo težko je reči, kakšen je recept in kako se pravilno odzivati. Papir veliko lažje in boljše sprejme spontatni splav kot pa ljudje. Eden najbolj neumnih odzivov je bil, da naj bi tako dolgo premlevala svojo izgubo spontanega splava, ker sem umetniška duša, kar nima nikakršne povezave s tem, da sem ustvarjalka in da mi je zaradi tega kaj bolj hudo kot nekomu, ki ni umetnica. Sama sebe sicer nimam za umetnico. Taki odzivi, za katere vem, da niso namerni ali nalašč škodovalni, so me dali v neki občutek nelagodja oziroma nezaželenosti, da o tem govorim na glas. O tem si nisem upala govoriti na glas med ženskami, ki so noseče, kot da bi samo z govorjenjem povzročila val spontanih splavov pri drugih ženskah. Na spontani splav sami ne moremo vplivati. Ti odzivi so velikokrat zelo neumni, res pa je, da nas nihče ni naučil, kako se pravilno odzvati v primeru take izgube. Niti nismo navajeni govoriti besed 'moje sožalje'.

V približno istem času niste doživeli le izgube otroka, ampak tudi sluha. Na neki način to ni bilo presenečenje, ker imate take primere v družini, po drugi strani pa vseeno, ker pravite, da si tega niste predstavljali, da bi vas doletelo pred 30. letom.
Izgubo sluha sem doživela pred izgubo nosečnosti, stara sem bila 28 let. Najprej se je začelo s tinitusom oziroma s šumenjem v ušesih, ki ni prenehalo, nadaljevalo se je z obiski različnih specialistov, ki so prišli do istega zaključka, da bom morala nositi slušni aparat, ki ga zdaj nosim približno dve leti. Prvi dve leti, torej od 28. do 30. leta pa sta bili dve leti zanikanja, da slušnega aparata ne potrebujem in da ga ne bom nosila. Kdo si pa pri teh letih želi imeti slušni aparat? Mislim, da nihče. Po letih zanikanja pa sem le prišla do spoznanja, da mi bo aparat vseeno pomagal, da bom slišala ta svet. Kljub temu da je včasih kar naporno, ker imam dosti migrenskih napadov, ko se še vedno privajam na te zvoke, ki jih brez slušnega aparata slišim dosti bolj omiljeno. Včasih si mislim, da me je izguba sluha obvarovala pred nekaterimi težkimi zvoki. Ko se mi koga ne da poslušati, si aparat kar izklopimin si mislim svoje (smeh).

Sorodna novica Sezona 9

Letošnje pogovore končujemo z vprašanjem − zakaj je vredno brati. Kakšen je vaš odgovor?
Navedla bi primer iz knjige Umetnost krhkosti, ki sem jo pred kratkim prebrala. Knjigo je napisal Italijan Alessandro D'Avenia. Opisuje zgodbo o nekem italijanskem pesniku, ki je bil grbast. Čeprav nikoli ni imel sreče v ljubezni, česar si je neskončno želel, da bi ga imela kakšna ženska rada in da bi se poročil, je vseeno našel lepoto v vsakdanjih stvareh, kar je tudi prikazoval s svojo poezijo. D'Avenia pripoveduje o dekletu, neki srednješolki, ki je razmišljala o samomoru. Ravno zato, ker je brala poezijo, v kateri se je počutila domače, tako zelo sprejeto in ljubljeno, jo je odvračalo od tega, da bi prenehala živeti. Ne morem reči, da branje literature rešuje življenja, se mi pa zdi, da je literatura, ki to odpira in predstavlja ta prostor, kot ga je opisalo prej omenjeno dekle, da se ji življenje vseeno zdi smiselno. Knjige so pri tem lahko velika pomoč.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Življenje v Celju.
− O odnosu/sodelovanju z Dijano Matković.
− Kako so nekateri njeno delo Trpljenje mlade Hane obravnavali kot 'dekliško poezijo'.
− O gledališkem gostovanju v Trstu.
− Reakcije družbe ob izgubi otroka ob spontanem splavu ali že rojenega otroka.
− Vplivu filma Čudo (Wonder).
− Kolikokrat je v knjigi uporabila besedi mami.
− Prijateljici Sari, ki jo je nepretrgoma poslušala štiri ure.
− Študiju Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti.
− Knjigo bo predstavila tudi na Knjižnem sejmu.
− #PohvalaNaDan,