Četrta sezona te HBO-jeve serije, ki se je zavrtela desetletje po mali TV-revoluciji, za katero sta z zloveščo, mistično in enigmatično prvo sezono poskrbela Nick Pizzolatto in Cary Joji Fukunaga z igralsko navezo Matthew McConaughey-Woody Harrelson, se vrača k formi in prinaša novo revolucijo – eno redkih verodostojnih upodobitev ameriških staroselcev na malih zaslonih.
Issa Lopez, ki je tokrat na čelu Pravega detektiva, je dogajanje umestila v fiktivno rudarsko mestece Ennis na Aljaski, kjer nepojasnjena smrt raziskovalcev na polarni postaji obudi nikdar razrešen primer umora mlade staroselke in aktivistke, ki mu skuša priti do dna detektivska naveza Liz Danvers (Jodie Foster) – Evangeline Navarro (Kali Reis).
Rudnik Silver Mines, ki onesnažuje okolico in pitno vodo, je sicer prav tako fiktiven, je pa problematika še kako realna za številna avtohtona ljudstva na skrajnem severu ZDA.
Ljudstvo, upodobljeno v seriji, je Iñupiat (v dobesednem prevodu Resnični ljudje), katerega populacija znaša okoli 19.000 pripadnikov, od tega jih večina živi na Aljaski. Njihovo tradicionalno ozemlje se razteza od Beringovega morja do najbolj severnega dela kanadsko-ameriške meje in zajema 34 vasi po Iñupiat Nunaat (Iñupiatska zemlja).
Imajo svoj jezik, svojo kulturo in tradicije, ki so jih skušali ohraniti skozi celotno turbulentno zgodovino belskega poseljevanja severnoameriške celine.
Pred kolonizacijo so bili Iñupiati suvereni na temelju zapletenih družbenih struktur in reda. Suverenost tega ljudstva se je nadaljevala tudi po tem, ko je leta 1867 Rusija Aljasko prodala ZDA, ameriška zakonodaja pa jo danes v omejeni obliki priznava v sklopu zveznega staroselskega zakona.
Izgubljanje naravnega okolja
A čeprav se ljudstvu formalnopravno priznava omejena samoodločba, pa se Iñupiati, podobno kot večina drugih staroselcev po Severni Ameriki, spopadajo s številnimi stiskami in težavami, od izgubljanja svojega naravnega okolja in ozemlja do socialnih in psihičnih težav.
V nasprotju z avtohtonimi ljudstvi celinskih ZDA so Iñupiati precej bolj neposredno prizadeti zaradi podnebnih sprememb in globalnega segrevanja, ki vse bolj ogroža njihov tradicionalni življenjski slog.
Zaradi tajanja arktičnega ledu ter s tem manj zanesljivo ledeno površino pozimi in spremenjenimi migracijskimi vzorci morskih sesalcev je, denimo, precej težje loviti grenlandske kite, tjulnje, mrože in drugo tradicionalno prehrano Iñupiatov.
Zaradi podnebnih sprememb se taja permafrost, vzdolž obale pa je tudi več poplav in erozije, zaradi česar je kritično ogroženih najmanj 70 od 200 aljaških staroselskih vasi.
Problematične upodobitve staroselcev na malih zaslonih
Z izjemo nekaterih dokumentarnih filmov se ameriška filmografija onkraj klišejev in stereotipov ni prav zares – ali pa vsaj ne verodostojno – posvečala staroselski tematiki. V zadnjih letih je sicer več serij poskušalo prek posameznih likov prispevati vsaj k reprezentaciji staroselcev na malih zaslonih, pri čemer so bili končni rezultati v najboljšem primeru – mešani.
Tako si je, denimo, David E. Kelley s serijo Big Sky leta 2021 prislužil pritožbo staroselcev, ker je za premiso vzel ugrabitve, spolne napade in izginotja deklet na ameriškem severozahodu, na področju sedmih indijanskih rezervatov, a so dekleta v seriji belopolte najstnice. Staroselci so avtorje serije obtožili, da so si prisvojili bolečo tematiko, ti pa so se pozneje opravičili in že v naslednji epizodi v odjavni špici gledalce podučili, da izginjajo tudi staroselke.
Le za odtenek bolje jo je odnesel Taylor Sheridan s serijo Yellowstone, kjer kar nekaj osrednjih likov igrajo staroselski igralci, a so Sheridanu, ki je sicer v preteklosti pokazal več senzibilnosti do te tematike (film Wind River), tu očitali izrazito težnjo belopoltih, da bi diktirali narativ, seriji pa, da podaja naseljensko/kolonialno različico ameriške zgodovine, ki skuša podučevati o človeški naravi, namesto da bi prikazala zgodovino staroselcev, kot navaja članek v High Country News iz leta 2022.
Staroselske tematike se dotakne tudi miniserija Under the Bridge (Pod mostom; 2024), posnete po knjigi z istim naslovom o resničnem umoru mladega dekleta indijskega rodu v Britanski Kolumbiji. Eno od glavnih vlog igra Lily Gladstone, prva staroselska igralka z zlatim globusom za najboljšo žensko vlogo (v filmu Martina Scorseseja Morilci cvetne lune) in prva staroselka z oskarjevsko nominacijo za glavno vlogo.
Z likom Lily Gladstone se serija vsaj dotakne tem rase in rasizma v severnoameriški družbi, ko gre za staroselce, a ker je bistvo zgodbe drugje, prav poglobljene obravnave staroselci tudi tu ne dobijo.
"Upanje za dekolonizacijo televizije"
Pravi detektiv: Nočna dežela tu orje ledino, saj je sam osrednji misterij (smrt raziskovalcev) v resnici podrejen položaju staroselske skupnosti na Aljaski z zelo konkretnimi stiskami in vsakodnevnim bojem za obstoj in enakopravno obravnavo.
Kot je zapisala Agata Lulkowska, predavateljica filmske režije in produkcije na univerzi Staffordshire, predstavitev staroselcev v četrti sezoni Pravega detektiva "ponuja upanje za dekolonizacijo televizije".
V nasprotju s staroselskimi klišeji, ki jih radi uporabljajo (belopolti) filmarji, se serija ogne poenostavljenim predstavam staroselcev, ki pogosto slonijo na duhovnosti, ampak se konkretno loti vprašanj lastništva zemlje in zaščite okolja, dveh tem, ki sta skupni večini staroselskih skupnosti po svetu.
Kot piše Lulkowska, staroselske skupnosti na malih in velikih zaslonih pogosto služijo funkciji "drugih". To pomeni, da v bistvu pomagajo definirati identiteto nestaroselskih protagonistov in gledalcev s prikazom, kaj oni *niso*.
Ta “drugost" se osredinja na njihove razlike in pogosto sledi stereotipu neomikane žrtve brez vseh prednosti civilizacije ali pa "plemenitega divjaka" s pozabljenimi skrivnostmi izgubljene duhovnosti. "Pogosto skrivnostni simbolizem staroselske kulture se uporablja za izražanje strahu pred neznanim," piše.
Onkraj poceni duhovnosti
Tudi Anna Lambe, inuitska članica igralske zasedbe Pravega detektiva, je za revijo HOLR povedala, da so prikazi staroselskega življenja pogosto netočni in močno slonijo na stereotipih.
"Prikaz par živalskih kož ali staroselskih poslikav obraza ni dovolj, da bi trdili, da smo dekolonizirali televizijo in film," opozarja Lulkowska, ki meni, da je ključno imeti več staroselskih režiserjev, ki bi lahko podali bolj verodostojno podobo avtohtonih ljudstev kot jo lahko še tako senzibilen belopolti filmski ustvarjalec.
Režiserka Issa Lopez, Mehičanka, sicer ni ne belopolta ne staroselska ustvarjalka, a ji je uspelo podati zelo kredibilno in diferencirano upodobitev Iñupiatov, ki niso ne "dobri" ne "zli", ampak povsem običajni ljudje s svojimi lastnimi težavami in dragoceno dediščino. Liki, ki niso ujeti v neki mitični preteklosti, ampak še vedno črpajo iz nje in vsaj do neke mere živijo v skladu s tradicijami.
Ustvarjalcem serije je to uspelo doseči tako, da so se zavedali svojih omejitev pri razumevanju skupnosti, ki so jo želeli upodobiti, zato so se z njo povezali. Od začetka do konca produkcije so tesno sodelovali ne samo z aljaškimi staroselskimi igralci, ampak tudi z drugimi ustvarjalci in svetovalci.
Iñupiaški posvetovalni svet je tako pregledal scenarije za vseh šest epizod, popravil faktografske napake, predlagal opozorila za epizode, ki obravnavajo temo pogrešanih in umorjenih staroselcev, ter zagotovil, da so prikazani tradicionalni elementi primerni, razumljivi in predstavljeni spoštljivo.
Svet je tudi spodbudil producente, naj vključijo v scenarij iñupiaški jezik in izraze ter se poučijo o pomenih tradicionalnih aljaških staroselskih bajk. Svet je tudi pomagal izbrati večino iñupiaških imen osrednjih likov.
Staroselska igralska zasedba s Kali Reis na čelu
Kali Reis, igralka in profesionalna boksarka, ki izhaja iz ljudstev Cherokee, Nipmuc in Seaconke Wampanoag, si je z vlogo staroselske detektivke prejšnji mesec pridobila nominacijo za emmy, svojo celotno boksarsko kariero pa je izkoristila za ozaveščanje o umorjenih in pogrešanih staroselkah, kar je ena bolj perečih problematik, ki pestijo severnoameriška avtohtona ljudstva.
Poleg Reis velja v igralski zasedbi izpostaviti še L’xeis Diane Benson, upokojeno profesorico aljaških staroselskih študij na univerzi na Aljaski in nekdanjo kandidatko za kongres, ter Tanyo Tagaq, znano inuitsko pevko in avtorico, ki je poleg igralskega debija za serijo prispevala še glasbo.
Vse staroselske tetovaže v seriji je oblikovala inuitska strokovnjakinja za tradicionalne tetovaže Marjorie Tahbone, ena od članic zgoraj omenjenega posvetovalnega sveta, prav posebna pozornost pa je bila namenjena tudi iñupiatskemu jeziku, ki ga serija z vsemi niansami vplete v zgodbo in tako obogati gledalčevo izkušnjo z mešanico zgodovine in tradicije, kot piše portal Atomic Scribe.
Iñupiatski jezik danes poleg ljudstva Iñupiaq na severu Aljaske govorijo še v Kanadi in na Grenlandiji in je del inuitske jezikovne družine. V Pravem detektivu jezik ni zgolj sredstvo komunikacije, ampak postane samostojni lik, z lastnimi zgodbami in pomenom, s tem pa gledalci dobijo edinstven vpogled v bogato kulturno dediščino aljaških staroselskih skupnosti.
Iñupiatski jezik v seriji pa opozarja tudi na pomen ohranjanja in oživljanja staroselskih jezikov, ki jim zaradi različnih dejavnikov, od kulturne asimilacije do omejenega medgeneracijskega prenosa, grozi izumrtje.
V 18. stoletju, potem ko so kolonizatorji stopili v stik z Iñupiaqi, so otroke poslali v angleške šole, staroselcem pa prepovedali uporabo njihovega jezika. Ocenjuje se, da je danes le še 3000 ljudi, ki govorijo iñupiatski jezik, pri čemer jih je večina starejših od 40 let.
Potekajo pa prizadevanja za oživitev tega jezika in učenja le-tega mlajših generacij, da bi se tako jezik ohranil. In kot še poudarja Atomic Scribe, gre pri ohranjanju iñupiatskega jezika za več kot le besede, ampak za ohranjanje načina življenja, povezave z zemljo in občutek identitete, zaradi katerih se je ljudstvo Iñupiaq ohranilo vseh teh tisoč let.
Epidemija umorjenih in pogrešanih staroselk
Kot je za spletno stran Atmos zapisala kolumnistka staroselskega rodu Ruth H. Burns, je zadnja sezona Pravega detektiva v njej vzbudila upanje za "točno in zadovoljivo" staroselsko predstavitev na malih in velikih zaslonih, nekaj, kar je po njenih besedah velika redkost, seriji pa da je uspelo izjemno vključiti staroselce na vseh ravneh produkcije in končnega izdelka.
"Eden od razlogov, zakaj je tako krvavo potrebnih več projektov, kot je Pravi detektiv: Nočna dežela, je, ker je ta serija brezkompromisno realna in prispeva k resničnemu družbenemu napredku v svojem prizadevanju verodostojno prikazati staroselsko življenje. Prodre v bistvo in razgali vse ključne problematike, ki pustošijo po aljaških staroselskih skupnostih, javnosti pa prinaša prepotrebno ozaveščanje," piše Burns.
Ena od teh problematik je zagotovo široko razmahnjena epidemija pogrešanih in umorjenih staroselk, o kateri smo na naših straneh že podrobno pisali. Leta 2020 so v ZDA prejeli 5295 prijav pogrešanih staroselk, po podatkih Centra za nasilje (Violence Policy Center) pa ima prav Aljaska najvišji delež femicidov v državi, prav tako je Aljaska v vrhu zveznih držav po številu pogrešanih in umorjenih staroselk s trenutno 52 aktivnimi primeri.
Javnost je tako leta 2019 pretresel dvojni umor aljaških staroselk Kathleen Henry in Veronice Abouchuk, ki ga je zagrešil Brian Steven Smith, 52-letni belopolti Južnoafričan, ki je ženski posilil, mučil, nato pa ubil. Smith je umor Kathleen Henry posnel, na posnetku, ki so ga pokazali poroti, pa je videti, kako Smith svojo žrtev pretepa in jo davi ter jo nazadnje pokonča. Porota je odločila, da je Smith kriv, in julija je bil obsojen na 226 let zaporne kazni.
"Staroselci vemo, da je groza del življenja. Zato imajo tudi srhljivi nadnaravni elementi v seriji za nas popoln smisel. Ko sem videla ta koncept na malih zaslonih, se mi je skoraj zdelo, da ustvarjalci delijo eno naših skrivnosti – ampak na dober način," piše Burns.
Sprehodi na led
Še ena tema, ki se ponavlja v seriji, so samomori staroselcev, ki so sicer zaviti v malce mistični evfemizem "sprehoda na led", zaradi česar so nekateri ustvarjalce obtožili, da samomor poveličujejo in ga zavijajo v neke vrste magični narativ.
Inupiati imajo enega najvišjih deležev samomorov med mladimi na svetu, nekaj, kar delijo z večino drugih staroselcev na Arktiki. Delež samomorov med aljaškimi staroselci v starostni skupini med 15 in 19 leti znaša 110 na 100.000 prebivalcev, med Inupiati pa 185, medtem ko je nacionalno povprečje v tej skupini manj kot 20 (Vir: Nacionalni inštitut za duševno zdravje, 1997).
Na to temo je bilo opravljenih več raziskav, a kot v znanstvenem članku v Science Direct piše Lisa Marin Wexler, le malo študij opiše, kako lokalno prebivalstvo povezuje samomor z izgubljanjem svoje kulture, čeprav je to razumevanje ključno za razvoj učinkovitih strategij preprečevanja samomorov in posredovanja.
Med dejavniki, ki prispevajo k visokemu deležu samomorov med aljaškimi staroselci, so odročnost, alkoholizem ter spremenjena vloga spolov in izgubljanje tradicionalnega načina življenja (tradicionalno so se inupiatski moški preživljali z lovom in ribolovom, kar pa vse bolj upade, to pa naj bi vodilo tudi k frustracijam in agresiji).
Boj Davida proti Goljatu
Pravi detektiv: Nočna dežela obravnava tudi boj aljaških staroselcev proti rudnikom, ki ogrožajo njihova življenja in življenjski prostor. Aljaški staroselci, ki se jim je pridružila koalicija nestaroselskih domačinov, ribičev, lovcev in okoljevarstvenih skupin, so se več kot 20 let borili, da bi ustavili projekt Pebble Mine v zalivu Bristol Bay.
Predlagana 3,6 kilometra široka in 60 metrov globoka rudarska jama bi bila največja te vrste. Aljaska je bogata z minerali, v nahajališču Pebble pa ležijo ogromne zaloge zlata, bakra in molibdena.
A nahajališče je na območju izvirov rek Kvichak in Nushagak, dveh od osmih ključnih rek, ki napajajo zaliv Bristol, ki je trenutno razmeroma neokrnjen, kar si želijo staroselci tudi ohraniti.
Povodje zajema 103.000 kvadratnih kilometrov tundre in močvirja, dostopnih samo z letalom, ter je dom grizlijev, beloglavih orlov in največje kolonije lososov na svetu – več kot 50 milijonov se jih tu drsti vsako leto, posel z lososi v zalivu Bristol Bay pa je vreden okoli 1,5 milijarde dolarjev.
Če bi se projekt rudnika Pebble izpeljal, bi zaradi strupenih kemikalij, cianida in težkih kovin kritično ogrozil ne samo edinstvene naravne vire zaliva Bristol Bay, ampak bi predstavljal resno nevarnost tudi za živali in prebivalce tega območja. Za potrebe rudnika bi morali zgraditi tudi največji jez na svetu, 200 metrov visok in več kilometrov dolg, za katerega stroka meni, da ne bi zdržal potresnih sunkov, ki so na Aljaski pogosti.
Kljub vsem tem pomislekom so oblasti na Aljaski neomajno podpirale projekt rudnika Pebble Mine, a je bila opozicija na koncu močnejša in ameriška agencija za varstvo okolja (EPA) je lani z odlokom projekt ustavila, saj da bi imel "nesprejemljiv negativen učinek" na okolje, pri čemer se je sklicevala na strokovne ocene, da bi tak rudnik v povodju Bristol Bay lahko uničil 150 kilometrov potokov in 5350 močvirij ter odvzel 1,4 milijarde hektolitrov sladke vode, ki jo potrebujejo lososi za drstenje.
Vlagatelji rudnika in zvezna država Aljasko so odločitev Epe izpodbijali, a je februarja letos vrhovno sodišče ZDA njihovo pritožbo zavrnilo in s tem projekt dokončno pokopalo.
Umori zaradi opozicije
Pravi detektiv je izpostavil prav grožnjo okolju in lokalnemu prebivalstvu, ki ga predstavljajo rudniki na Aljaski, ter to grožnjo povezal z epidemijo pogrešanih in umorjenih staroselk, kar potrjujejo tudi številne raziskave. Aljaški staroselci so namreč pogosto v prvih bojnih linijah za okolje in proti rudarski industriji, kar jih v skrajnih primerih stane tudi življenje, ko najglasnejši kritiki nepojasnjeno izginejo.
Administracija prejšnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa je odobrila črpanje nafte in zemeljskega plina v naravnem rezervatu Alaskan Wildlife Refuge – največjem na Aljaski –, čeprav je okoljsko ministrstvo opozarjalo, da bi tovrstni posegi v rezervatu privedli do izumrtja določenih živalskih in rastlinskih vrst ter pospešili podnebne spremembe.
Znanstveniki so našteli 69 vrst ptic od 157, kolikor jih trenutno živi na območju, ki bi zaradi črpanja nafte in plina najverjetneje izumrle. Vladno poročilo navaja tudi, da bi se s črpanjem povečali ogljični izpusti, kar bi lahko imelo katastrofalne posledice za podnebje.
Administracija Joeja Bidna je aljaški naravni rezervat lani zaščitila in preklicala sedem najemniških pogodb za črpanje nafte in zemeljskega plina, ki jih je odobrila Trumpova administracija, s čimer je zaščitila 5,2 milijona hektarov zemlje. Kot je ob podpisu odloka povedal Biden, bo odločitev zaščitila naravni rezervat ter počastila "kulturo, zgodovino in večno modrost aljaških staroselcev, ki živijo na tej zemlji od nekdaj".
Odločitev je pozdravilo kar nekaj aljaških staroselcev. Kot so sporočili iz plemenskih vlad zaselkov Arctic Village in Venetie, gre za "pomemben korak za resnično in pomembno zaščito teh ozemelj, ki so tako ključnega pomena za preživetje naših ljudi danes in v prihodnosti".
A argument aljaških republikancev je bil, da bo poteza dejansko šla na škodo aljaškim staroselskim skupinam, ki bi jim projekti črpanja nafte in plina lahko finančno koristili. Kot je takrat dejal aljaški senator Dan Sullivan: "Predstavniki Bidnove administracije radi govorijo o rasni pravičnosti, rasni enakopravnosti, okoljski pravičnosti, skrbi za manjšine, a z eno veliko izjemo – ko gre za aljaške staroselce. Te vedno zaj***jo."
Vprašanje pa je, ali je za staroselce na tej točki pomembnejše ohranjanje lastnega življenjskega prostora ali finančne koristi? In če slednje, ali lahko res zaupajo istim političnim predstavnikom, ki že "od nekdaj", če parafraziramo Bidna, mižijo ob vseh njihovih zgoraj omenjenih stiskah?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje